"Danes smo tudi v Sloveniji priče vedno večjemu propadanju družine in določenemu izničevanju vrednot zakona. Izguba čuta za Boga povzroča izgubo čuta za pristno ljubezen med fanti in dekleti, zaročenci in zakonci. Zanikanju Boga pogosto sledi zavračanje ustanov in struktur, ki so del božjega načrta. Zaskrbljujoč je propad moralnih vrednot. Širijo se seksualni permisivizem, življenje v izvenzakonski skupnosti, naraščanje ločitev, protispočetvena miselnost, razširjenje hotenega splava, duhovna praznina in globoko nezadovoljstvo.
Sklep sinode Rimsko katoliške cerkve na Slovenskem, 21. 3. 1999."
Situacija je alarmantna. Slovensko duhovno življenje vztrajno, a počasi polzi v smrdeče žrelo Satana. Eden izmed pomembnih pokazateljev moralne gnilobe je po mnenju slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov prav zaničevanje in nespoštovanje svetega zakramenta zakona, po katerem naj bi bog razširjal svoje kraljestvo. Cerkev si to razlaga nekako takole: včasih, ko so ljudje živeli v krščanskem zakonu, ko ni bilo ločitev in podobnih gnusob, sta med ljudstvom vladala krščanska ljubezen in družinska harmonija. Sedaj pa, ko ni več prave odgovornosti in ponižnosti, poka po moralnih šivih celotna družba. No, zgodovinski viri nam govorijo drugačne zgodbe.
Inštitut za kocinske znanosti, tokrat v sodelovanju z Republiškim kriznim štabom civilne zaščite za vojne razmere med zakonskimi partnerji, predstavlja precendenčni primer vojne med zakoncema pred ljubljanskim deželnim sodiščem iz leta 1907. Preden se spustimo v umazane podrobnosti, je treba poudariti, da govorimo o času, ko je imela cerkev še vedno primat nad poročanjem, ločitve pa niso poznali. Največ, kar se je lahko doseglo, je bila tako imenovana "ločitev od mize in postelje".
Najprej kratka obrazložitev. Lovra Šarca, sicer ljubljanskega gostilničarja, je njegova žena Antonija Šarc obtožila, da jo je varal s svojo osemnajstletno pastorko Frančiško Rastohar, kar je bilo seveda kaznivo. Kljub temu da je bila edina priča prav ljubosumna Antonija, je Lovra in Frančiško sodišče spoznalo za kriva. Obtoženca nista sedela križem rok, temveč sta se s pomočjo odvetnika vrgla na delo, da bi obranila svojo nedolžnost. Vložila sta prošnjo za obnovitev procesa, priložila pa sta še obsežen elaborat, v katerem sta navedla izjave prič v njuno korist. Seveda sta hotela Antonijo čimbolj očrniti:
"Marija Buh, naša kuharica, bode protrdila kot priča naslednje nove okolnosti: opazila je takoj, da med menoj - Lovrom Šarcem in Antonijo Šarc - ni prave zakonske zastopnosti, ker sem bil jaz resne narave in modrega zadržanja, moja žena pa lahkih misli."
Sodeč po zagotovilih kuharice, je Antonija na možu prezirala prav njegovo resno naravo. Prav tako naj bi večkrat priznala, da jo je v zakon s starejšim moškim prisilila njena mati:
"Oh, to sem nesrečna z njim; koliko sem imela fantov, pa sem morala glih tega starega dedca dobiti; mati so krivi moje nesreče, da sem dobila tega starega dedca, ko bi bila lahko dobila kaj fajnega."
Kuharica je se zatrdila, da je Antonija Šarc ena izmed tistih žensk, ki padajo na uniforme:
"Marija Buh se je sploh uverila, da mora imeti Antonija Šarc neko posebno veselje in neke vrste simpatije do orožnikov, ker je, ko so šli orožniki mimo naše hiše, vselej skočila k oknu in jim migala."
Nekdanja Antonijina prijateljica Frančiška Urbančič je bila prav tako pripravljena pričati, da je imela Antonija, ko je bila že poročena, skrivno razmerje z nekim orožnikom:
"Posebno veliko in največkrat pa je pravila Antonija Šarc o nekem orožniku, kako jo je rad imel, kako dobro se ji je pri njem godilo. Kar štirikrat je Antonija Šarc celo vabila Frančiško Urbančič, da naj gre z njo v Bohinj k orožniku."
Antonija naj ne bi občudovala samo policijske uniforme, rada je imela tudi duhovniške talarje in meniške kute:
"Poleg tega orožnika je pa Antonija Šarc jemala v misel jako pogosto nekega Frančiškana Kazimirja iz Brezij, čes da ga mora iti na Brezje obiskat."
Svojo nagnjenost k nemorali naj bi Antonija izkazovala tudi s tem, da je v javnosti večkrat obtoževala svojega moža, da je neroden v spolnih zadevah:
"Antonija Šarc je Ivanu Urbančiču tudi ob drugih prilikah utrjevala, da ima onega (to je orožnika) rada in da za svojega moža ne mara, ker je premrzel. Kakor hitro je bila okajena, začela je pripovedovati: "Naš oče je tako mrzel, ni nič za to rabo, se nič ne pripravi.""
Nasploh naj bi bila Antonija po zagotovilih moža in prič do konca razuzdana, takorekoč nimfomanka, čeprav niso uprabili tega izraza. Navedli pa so število njenih ljubčkov v preteklosti:
"Žena strojevodje je tudi pravila se Frančižki Urbančič, da je imela Antonija Šarc tedaj, ko je ona služila pri Oblakovih, gotovo skupaj nad 50 – reči in piši nad petdeset - ljubčkov in da ji je njena gospodinja naročila, naj pazi na Antonijo Šarc, češ da je ta vseh muh polna."
Nekateri dušebrižniki so bili pripravljeni pričati, da je bila Antonija v Zgornji Šiški znana po svoji razuzdanosti in da so ji ljudje zato dajali nespodobne nadimke:
"Ko se je Antonija Šarc primožila k naši hiši, je Ivan Pust pripovedoval, da bomo imeli sedaj življenje, ko je prišla ta doli, ker jo pozna še iz St. Vida, koder jih je več imela; Ivan Pust je pri tej priliki o Antoniji Šarc rabil celo besedo "fukanda" ali pa kak sličen izraz."
Pričevanjem o Antonijinih pustolovščinah v elaboratu pa ni bilo ne konca ne kraja. Poglejmo še nekatere:
"Ravno v istem času se je raznesla govorica, da je pečarski pomočnik Ivan Oblak zlezel ponoči skozi okno v kamro k Antoniji Šarc ter ostal pri njej celo noč. Žena strojevodje je enkrat, kakor je povedala Frančiška Urbančič, dobila Antonijo Šarc z nekim moškim skupaj na postelji."
K spolni razbrzdanosti sodi seveda tudi alkohol, ki mu naj bi bila Antonija povsem vdana:
"Antonija Šarc je na te besede takoj pograbila za kozarec in izpila precej vina, dasi je bila šele 8. ali 9. ura zjutraj. Tudi se je zdela Antonija Šarc pri teh prilikah Ivanu Urbančiču že navsezgodaj pijana. To ji ni zadostovalo, temveč je z besedami: "Tako me trebuh boli, moram piti!" stopila k omari, vzela iz omare tako steklenico žganja, jo nagnila k ustim in ruknila žganje kar iz steklenice in to pošteno."
Z alkoholom je šlo z roko v roki tudi preklinjanje in grdo govorenje, še zlasti o lastnem možu.
"Sploh je bila beseda "hudič" v ustih Antonije Šarc oni epitetom ornans, s katerim me je nazivala nasproti drugim ljudem."
Lovro Šarc ni skušal izboljšati svojega položaja proti ženi zgolj s tem, da jo je hotel čim bolj očrniti. Dobil je tudi nekaj prič, ki so trdile, da Šarc v času, ko naj bi se prešuštvo zgodilo, ni bil zadosti časa odsoten iz gostilne, da bi se lahko vmes spolno združeval.
"Po moji hitri vrnitvi ni opazil Fran Garbas nobene spremembe na meni in osobito nobenega razburjenja, na kar bi se še gotovo danes spominjal."
Šarc je pridobil tudi nekaj prič, ki so trdile, da jim je Antonija povedala, da pravzaprav sploh ni videla, kako se je Šarc spolsko združeval s Frančiško, ampak je zgolj slišala škripanje postelje:
"Antonija Šarc je ustavila Ivana Pusta in Ivana Hočevarja ter začela takoj na glas vpiti: "Prokleti kurbir, prokleta kurba. Dokler je ta prokleta kurba pri hiši, jaz nisem v stanu pri hiši ostati." Ivanu je bilo menda tega prizora dovolj in se je z besedami, da to ni res, obrnil stran. Te besede so pa še bolj zbodle Antonijo Šarc, ki je proti Ivanu Pustu vzkliknila sledeče besede: "Hudič, na nji ga nisem dobila, posteljo pa sem slišala škripati!""
Lovro Šarc in Frančiška Rastohar sta svojo obrazložitev končala tako, kot se spodobi za dostojanstvena in nedolžna človeka:
"Ker sva pa uverjena, da mora nedolžnost končno priti na dan in streti vse, še tako spretno sestavljene hudobne nakane one osebe, ki hoče na vsak način imeti dve nedolžni žrtvi in ugnobiti za večno dvoje do sedaj neoporečnih eksistenc, vlagava v popolnem zaupanju na pravico predležeči predlog."
Antonije Šarc pa se ni dalo zlepa spraviti na kolena. Sestavila je svoj predlog, v katerem je ostro zanikala zlobne trditve svojega moža in ostalih:
"Z ozirom na trditve Lorenca Šarca in Frančiške Rastohar, češ da nisem lepega predživljenja in da sem pijači udana itd. izjavljam nastopno: te trditve so vseskozi neresnične. Jaz smem s ponosom gledati v svojo preteklost in nihče mi ne more očitati niti najmanj nelepega ali nepoštenega."
Napadla je tudi Šarcevo trditev, da je bil premalo časa odsoten za spolno dejanje:
"Gostilniški gostje, ki so sedeli pri pijači ob pol dvanajstih ponoči, se gotovo niso zanimali za to, da bi zmogli z mirno vestjo potrditi čas odsotnosti na minute, ker je to jako elastičen pojem."
Sicer pa je vztrajala pri trditvi, da je jasno videla, kako sta se prešuštnika kljunčkala:
"Lorenc Šarc se je telesno združeval s Frančiško Rastohar. Videla sem Lorenca Šarca s prednjim delom života obrnjenega v posteljo ležati v postelji Frančiške Rastohar, in sicer je moral na Frančiški Rastohar ležati. Frančiške Rastohar seveda nisem videla, ker je postelja ozka in jo je pokrival, slišala sem pa škripanje peres postelje, kakor če se moški z žensko na postelji spolno združi in prepričana sem, da sta se združila."
O tem, kako se je zadeva odvijala dalje, v Arhivu Slovenije nismo našli nobenih podatkov. Ne glede na odločitev sodišča sta bila Lovro in Antonija po nauku Katoliške cerkve obsojena na večno skupno življenje, kar je bila dovolj velika kazen. Spodobi se in pravično je, da zaključimo s pet let staro ugotovitvijo sinode Rimsko katoliške cerkve na Slovenskem:
"Zakon kot temelj družine poleg verskih vrednot veliko prispeva k utrjevanju družbenih vrednot in dobrin, kot so: solidarnost, soodgovornost, spoštovanje, pravičnost in odpuščanje v osebnih in družbenih odnosih."
Komentarji
komentiraj >>