Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sosedski odnosi med Rusijo in zvezo NATO (3728 bralcev)
Ponedeljek, 29. 3. 2004
Erik



Tiskovni predstavnik zveze NATO, ‘zatikljivi’ James Apathurai, nam je v intervjuju, ki ste ga lahko slišali v našem dopoldanskem anti-NATO programu, brezkompromisno in brez resnih argumentov zatrdil, da so odnosi med NATO paktom in njegovo novo sosedo Rusijo zelo bratski. NATO in Rusija naj bi bila sedaj partnerja in naj ne bi drug do drugega več gojila starih zamer iz hladne vojne. V enaindvajsetem stoletju naj bi ju združevali višji cilji, kot sta neskončna vojna proti terorizmu in še bolj utopistično vzdrževanje svetovnega miru. Sedaj pa si poglejmo, kako izgleda stvarni svet izven bruseljske pisarne gospoda Jamesa Apathuraija.

Vojaški pakti ustvarjajo vojaške pakte. To je starodavno pravilo, ki obstaja že odkar obstajajo vojna zavezništva. Zakaj bi bila torej širitev Nata izjema? Preletimo na hitro nekaj dejstev iz polpretekle zgodovine. Po razpadu Sovjetske Zveze in posledično še Varšavskega Pakta je na območju srednje in vzhodne Evrope nastal nekakšen vakuum. V očeh novih vladarjev sveta je to področje veljalo za nikogaršnje ozemlje. NATO se je tako pod vodstvom Amerike nemudoma začel pripravljati na širitev na vzhod Evrope.

Toda vpliv Rusije na območju srednje in vzhodne Evrope je bil še vedno dovolj močan, da se je moral NATO o širitvi na vzhod dogovarjati s Kremlinom. Saj veste – kakor fant, ki očeta svoje ljubljene prosi za njeno roko. Kremlin je dal svoj blagoslov. A ne brez pogojev. Na skupnih srečanjih leta 1996 je bilo domenjeno in kasneje še s pečatom potrjeno, da NATO pakt ne bo razporejal svojih vojaških sil v baltskih državah Litve, Latvije in Estonije. Najvišji predstavniki severnoatlantskega zavezništva so Rusiji zatrdili, da ne vidijo nobenega razloga, zakaj bi v Baltiku razporejali svoje vojaške sile in orožje. Sledili so stiski rok in nasmejani obrazi, ki so se ponosno sončili v medijskih žarometih. In zgodila se je širitev, ki je v svojem drugem valu zajela tudi Slovenijo.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo roke otrpnile, nasmeški pa poledeneli. Vojaška zavezništva, kaj šele navidezna partnerstva, namreč ne poznajo pravljičnih koncev v stilu: ‘In potem sta živela srečno do konca njunih dni’. Problem v zvezi z baltiškimi državami je nastal, še preden bodo novopečene članice sploh uradno pristopile h zavezništvu. Kremlin je užalila in šokirala novica, da so se baltske države z NATO paktom sporazumele o enostranski pomoči pri varovanju njihovega začnega prostora. Predstavniki Litve, Latvije in Estonije so izjavili, da nimajo skupnih zračnih sil, medtem ko skupnega sovražnika imajo. Sovražnik ni bil javno imenovan, verjetno zaradi diplomatske obzirnosti.

NATO je v tednih pred uradno širitvijo radodarno obljubil pomoč baltiškim državam. Danska bo najverjetneje že konec meseca marca Litvi namenila precejšnjo vojaško pomoč: štiri avione lovce in mobilni radar ter mu posodila, če naj temu tako rečemo, okoli sto inženirjev, pilotov in ostalih vojaških uslužbencev, ki bodo pomagali postaviti zračno bazo tik poleg ruske meje. Ko bodo baltiško nebo prvič preletela letala NATO pakta, bodo v Kremlinu jezno zaškrtali zobje.

Uradni Kremlin se je sicer že jasno izrekel o kočljivi zadevi. Obrambni minister Sergei Ivanov je konec februarja povedal, da Rusija ne bo tolerirala Natovih sil v svoji neposredni soseščini. Podobna sporočila prihajajo tudi iz zunanjega ministrstva, kjer so opozorili, da bo vsaka prisotnost Natovega orožja v Baltiku, ne glede na njegovo velikost in moč, obravnavana kot izjemno negativno politično znamenje. Sergei Yastrzhembsky, Putinov svetovalec za zunanjo politiko, je še opozoril voditelje Nata, da bodo v primeru širjenja svojih vojaških zmogljivosti na področju Baltika zapravili najpomembnejši dosežek pri vzpostavljanju odnosov z Rusijo, namreč pridobljeno zaupanje.

Vprašanje, ki se ponuja, je, če pri odnosih med zvezo NATO in Rusijo sploh lahko še govorimo o kakršnem koli zaupanju. Iz Kremlina namreč zadnje čase ne prihajajo le opozorila, temveč tudi grožnje in pa poteze, ki jih lahko razumemo kot odkrito vihanje rokavov in napenjanje mišic. Problem je veliko večji od negotovih razmer v Baltiku in se razteza po geo–politični karti čez vzhodno Evropo pa vse tja do kaspijskega območja in širše srednje Azije.

NATO namreč odpira vse več svojih oporišč v neposredni bližini vzhodne in južne ruske meje. Vse bolj je prisoten na Kavkazu in v širši centralni Aziji, od koder izpodriva vpliv Rusije in tako škodi njenim neposrednim interesom. V Kremlinu Natove poteze označujejo za agresivne in neprijateljske. Severno–atlantsko zavezništvo in Rusija mogoče res imata skupne interese, a ti ne vključujejo obkrožanje Rusije z NATO bazami, pišejo ruski časopisi.

In tako smo spet tu. Kot odgovor na vdor zveze NATO na rusko dvorišče se je Putin že javno zavzel za posodobitev arzenala jedrskega orožja. Obrambni minister Sergei Ivanov pa je napovedal, da bo Rusija zaradi Natove agresivne doktrine morala izpeljati temeljno reorganizacijo svoje vojske. Kaj to pomeni, je že jasno. Ivanov je namreč za letošnje leto predlagal povečanje proračunskih izdatkov za vojaške potrebe za celi dve milijardi dolarjev. Dovolj povedano.

Aleksandr Pikaev, ruski vojaški analitik, je ruske grožnje označil zgolj za dviganje glasu z namenom, da zahteve iz Kremlja ne bi bile preslišane v bruseljskih pisarnah zavezništva NATO. Toda stvari so šle že dlje od tega. Associated Press je devetnajstega februarja poročal, da je Rusija uspešno testirala hipersonično bojno raketo, ki naj bi imela zmožnost prebiti ameriški protibalistični ščit. Putin je sicer resda izjavil, da naj preiskus novega orožja ne bi bil usmerjen proti ZDA, toda vendarle v njegove besede lahko odkrito podvomimo. Rusija bi lahko s testiranjem hipersoničnega izstrelka Ameriki, posredno pa tudi Natu, sporočila: 'Vi okoli našega ozemlja baze, mi na vaše ozemlje rakete. Zavaroval vas ne bo noben ščit.' Res je, da gre tu zgolj za špekulacijo, ki pa ima močno zgodovinsko podlago. Vso hladno vojno sta namreč obe strani stremeli h razvijanju močnejšega orožja, da bi s tem vršili politične in vojaške pritiske ena na drugo.

In potem je tu še vse bolj odkrito vojaško sodelovanje med Rusijo in njeno sosedo, evropsko odpadnico Belorusijo. Beloruski predsednik Lukašenko se je nedavno zavzel za večje povezovanje z rusko vojsko kot odgovor na prisotnost Natovih sil v Baltiku. V Kremlinu so čedalje bolj naklonjeni trdnemu zavezništvu in Belorusiji že dobavljajo protiletalske rakete.

Tako torej. Odnosi med Zahodom in Vzhodom se spet ohlajajo in čisto mogoče je, da se bo zaradi tega v bližnji prihodnosti zopet tresel ves svet. Toda o vsem tem bi bilo danes neprimerno govoriti, kar ugotavlja tudi Natov tiskovni predstavnik, James Apathurai. Danes je vendarle dan pompoznih proslav, veličastnih ognjemetov, stiskanja rok in ponosnih nasmeškov. Kaj pride jutri, pa bomo še videli.


Komentarji
komentiraj >>