Ghost Radia Študent sobota, 11. 5. 2002
I. UVOD = INTRO 20.00-20.23
0. t+md+t ef x,y,z AVIZZO MIX (glej navodila)
1. cd DIWAN kom 4 BENT SAHRA – rašid taha 7.12
2. cd TAHA kom 9 YA RAYAH – rašid taha 6.13
3. cd LIVE kom 4 YA RAYAH – rašid taha 8.59
II. ZGODBA DO OLE 20.23-21.05
4. lp RHORHO B/1 OUADOU – carte de sejour 4.35
5. cd RHORHO kom 11 MIRAGE – carte de sejour 3.30
6. lp RHORHO B/4 SOUNEFIR – carte de sejour 4.35
7. lp BARBES B/1 ARAB RAP – rachid taha 5.51
8. lp BARBES A/4 LELA – taha/noria 4.24
9. cd TAHA kom 8 DINAHA – rašid taha 5.00
10. cd OLE OLE kom 8 NON NON NON – rašid taha 4.09
11. cd OLE OLE kom 2 NOKTA – rašid taha 5.12
III. TISKOVNA KONFERENCA 21.05-22.05
12. t S-19-60 NAKLADANJE I 3.08
13. cd TAHA kom 3 VOILA VOILA – rašid taha 5.15
14. cd LIVE kom 10 VOILA VOILA – rašid taha 7.47
15. cd TAHA kom 14 VOILA VOILA – rašid taha 4.01
16. t S-19-60 NAKLADANJE II 4.20
17. lp RHORHO A/1 RHORHOMANIE – rašid taha 4.10
18. t S-19-60 NAKLADANJE III 4.33
19. lp BARBES A/2 BARBES – rašid taha 3.36
20. t S-19-60 NAKLADANJE IV 7.49
21. cd DIWAN kom 6 EL HMAME – taha (al anka) 6.07
22. t S-19-60 NAKLADANJE V 2.37
23. cd DIWAN kom 8 MENFI – taha (amraoui) 5.03
IV. DIWAN, REFERENCE, DANES 22.05-23.15
24. cd LABELS II/kom 5 YA RAYAH – dahman harrachi 5.53
25. cd DIWAN kom 1 YA RAYAH – rašid taha 6.13
26. cd 1,2,3 kom 12 YA RAYAH – rašid taha 6.58
27. cd DIWAN kom 3 HABINA – rašid taha (atraš) 7.27
28. cd-r kom 2 ADDI ERRABIH – farid el atraš 6.15
(od –6.15 ali +19.06 do konca)
29. cd SOURCES kom 9 ŠARAGATA - cheika rmitti 4.32
miks: po cca 2 minutah; tudi mene v taho
30. cd DIWAN kom 10 MALHEUREUX TJS – rašid taha 6.13
31. cd NASS kom 1 OUACH JRALEK – nass el ghiwan 15.20
komad začni na 2.17/-13.05, taho vmiksaj na cca –10.20, miks
32. cd DIWAN kom 9 BANI AL INSANE – rašid taha 4.32
33. cd MEDINA kom 11 GARAB – rašid taha 8.19
34. cd GNAWA kom 2 RABI MULAJ – malem sam&co 3.00
35. cd GNAWA kom 10 LA'AFOU – malem sam&co 2.55
36. cd MEDINA kom 1 BARRA BARRA – rašid taha 5.48
37. cd MEDINA kom 8 EN RETARD – rašid taha 4.56
38. cd 1,2,3 kom 13 COMME D'HABITUDE – f&t&k 4.21
III. KONCERTNI KOKTEJL 23.15-24.00
1. kas BELFORT kom 0 0 – taha 0.00
2. 1,2,3 kom 2,7,8,11 VEČ – taha/khaled/favdel 26.58
3. LIVE kom 6-8 VEČ – rachid taha 21.28
0. t+md+t ef x,y,z AVIZZO MIX
TC LEJLA BIN NUR
OPOMBE:
1. AVIZZO MIX: Do the rai thing + U-X (reklama za nocoj) + AVIZZO AGP (če je vsaj kaj na mindisku):
- nekaj taktov Avizza AGP, vmiksati (pusti spodaj do konca):
- Do the rai, vmiksati reklamo za nocoj
2. BONJOUR, C’EST RACHID TAHA SUR RADIO ŠTUDENT. (Okey? Oke! Okey.) brez nocoj = v Lukovi bazi pod afro, snemi na »najin« md za veke vekov in vmiksavaj po želji
3. Če bo čas, morda narediva jingle s kas:
Je ne sais pas! ... On me pose toujours le question Khaled. Ca c’est incroyable! Ca c’est une espece de ...! Moi c’est R, lui c’est K. Tu vois, ca ne commence meme pas pareil.
In ga tudi zamiksava tu in tam, skupaj s Khaledom, ki se obožuje (j'adore cheb khaled).
Čas: 60 min + 55 min + 74 min + 49 min = 238 min
Press conference with Rachid Taha - recorded july 1994 at Festival Eurockeens, Belfort, France.
NN: PLOŠČA, IMENOVANA PO TEBI RACHID TAHA, JE SLOGOVNO ZELO DANCE. ALI TE TA GLASBA NAJBOLJ ZANIMA, JO TUDI POSLUŠAŠ?
TAHA: Ja. To je ena od zvrsti, ki me zanimajo. Zakaj? Kaj vem!?! Verjetno zato ker sem od nekdaj, odkar pomnim, od najmlajšega, silno rad plesal. Ko sem odraščal, so me potem zanimale tudi »pametnejše« glasbene zvrsti, no, vsaj poskušal sem jim prisluhniti. Tako sem imel potem obdobja, ko sem se navduševal nad reggaejem, Bobom Marleyjem, pa obdobje tripanja na Boba Dylana in seveda tudi na punk, čeprav je bilo to manj resno. Odkritje angleškega tehna in rejva me je zelo pritegnilo, sploh ko sem opazil, da je scena povezana z levičarskim gibanjem, na tehno rejverski sceni v Angliji sem srečal tudi veliko ljudi, ki prihajajo s punkerske scene, in to pravzaprav niti ne preseneča. Prijetno sta me pritegnili resna plat besedil in hkratna plesnost glasbe, pravzaprav je ples moja največja ljubezen, od nekdaj.
NN: ALI NI TUDI STEVE HILLAGE PRECEJ DOPRINESEL K PLESNOSTI, MISLIM, DA IMA TUDI ON NEKO PLESNO SKUPINO ...
TAHA: Steve? No ja, saj ga tudi nisem zgolj po naključju izbral za producenta. Prej bi rekel: namenoma in prav zaradi tega. Vendar so bile že makete komadov take, kot je končni izdelek, preden jih je Steve sploh videl. Makete smo posneli v nekem studiu v Courneuvu, v Parizu, in Steve je bil prijetno presenečen, ko jih je slišal; jaz pa, da je ponudbo sprejel. Pridružili so mu se tudi drugi: denimo v Angliji Justin Robertson, ki je remiksal Voila Voila, pa Jah Wobble, ki je z zadovoljstvom sprejel mojo zamisel, naj igra bas, najprej sva se domenila za dva štiklja, potem pa je basiral kar v petih. Potem je tu še Hosam Ramsy, ki je odličen tolkalec londonske scene, veliko sodeluje tudi s Petrom Gabrielom. Vse to je dalo plošči več plasti: sodobno, tradicionalno, pa resno, plesno in še kakšno. Res pa je, da ima sedaj svet z mano težave, saj ne vedo, v kateri predalček bi me stlačili in s katero nalepko bi oblepili mojo glasbo. Tako berem oznake vseh vrst. Ko sem igral v Italiji, sem prebral celo oznako tradicionalno alžirsko petje, že v Rimu so me označili za tehno-rai-funk po pariško, v Franciji se me navadno istoveti z raijem, pa tudi z Loujem Reedom, z glasbo šaabi, s tangom, vrag-ve-s-čim-vse-še, nikomur pa še ni uspelo, da bi me glasbeno res dobro in pravilno opredelil. Ne vedo, kaj bi z mano - in to je dobro. Točno to hočem.
1.
NN: REMIKS ŠTIKLA VOILA VOILA, KI GA JE NAPRAVIL JUSTIN ROBERTSON, JE IMEL PRECEJŠEN USPEH NA ANGLEŠKI SCENI, SPLOH KLUBSKI. ALI TE JE ZAMIKALO, DA BI SE MALO BOLJ PRODAJAL, PODAL V BOLJ VŠEČEN DEL TEHNA IN DANCEA, ČETUDI BI MORAL ZANEMARITI BESEDILA. V REMIKSU JE PRAVZAPRAV LE REFREN.
TAHA: Hja, jaz besedilo slišim. Poleg tega obstaja tudi vokalna različica tega remiksa. Mislim, da glasba usmerja besedilo, ga nosi. Sicer pa je težko reči, kaj zdaj. Gotovo ne bom rekel: Da. Hočem točno tja in tja in natančno to in to me najbolj zanima. Ne! Saj nisem arheolog ali zdravnik, stvari ne raziskujem in ne načrtujem do potankosti. Stvari delam tako, kot čutim - kdo ve, kaj bo jutri. Na plošči so tudi druge, drugačne pesmi, recimo Dinaha, ki je po svoje sorodna Voila voila, a vendar zelo različna. In druge pesmi. Stvari me pritegnejo kar tako, po trenutni želji, delati moram spontano: kar pride, pride. Nočem, da bi moje glasbeno početje postalo preračunano: sedaj sem naredil to in to, naslednjič moram torej narediti ono in ono, ker je to najbolj vžgalo v Angliji ali Združenih državah ... Ne, glasba se ne dela tako. Delam, kot začutim, kot si zaželim in kar si zaželim. Res pa je, da sem vedno čutil s plesnostjo, vedno sem to delal. Celo v obdobju s Carte de Sejour sem delal plesne štikle in še vedno jih včasih igram, četudi jih danes nisem, saj sem imel le 50-minuten nastop. Stari dobri štikelj Rhorhomanie je veliko hitrejši kot Voila voila - in stoodstotno plesen, torej smo bili že tedaj pravi dance. In še nekaj: glasbe sploh ne morem prebaviti brez plesa.
NN: MENDA JE ALŽIRSKA SKUPNOST V FRANCIJI TVOJE NOVEJŠE PLOŠČE PRECEJ SLABO SPREJELA, OČITAJO TI MARSIKAJ, DENIMO MANIPULACIJO S TRADICIJO, PREVEČ POSODOBLJENJA ...
TAHA: Veš kaj - nisem glasbenik alžirske nostalgije! Alžirce in druge priseljence v Franciji, pravzaprav povsod po svetu k vsem arabskim pevcem po vrsti navadno vleče predvsem nostalgija, ne toliko resnična všečnost; tudi če jim prej niso bili všeč ali pa če jim prej ne bi bili všeč, se navdušujejo nad njimi, saj vlečejo reference, skupne korenine, to je kultura, v katerih se prepoznajo. Poleg tega pa na evropsko sceno ne prihaja mnogo arabskih glasbenikov, se pravi, da nimajo toliko možnosti, da bi tu še vedno spremljali svojo kulturo, zato se pač obesijo na prvega, ki to počne v Franciji, kar koli že počne. Se pravi, da občinstvo privlači predvsem nostalgija, domotožje. Jaz pa ne pojem za neko skupnost, dol mi visi za alžirsko skupnost v Franciji ali kje drugje. Pač nisem pevec skupnosti, ampak glasbenik. Če bi bil glasbenik skupnosti in nostalgije, bi preigraval domotožne štiklje po raznoterih arabskih zvezah in združenjih. Poleg tega pa nekaterim Arabcem sploh ne bi hotel peti, ker imajo čisto drugačno prepričanje kot jaz in jaz imam povsem drugačno prepričanje od njih. Moje občinstvo je zelo raznoliko, mešano, nobenega sektarizma ni. Trudim se ustvarjati sprejemljivo glasbo, ki je lahko všeč bolj ali manj vsem; ne želim delati za samo eno točno določeno kategorijo ljudi. To me sploh ne zanima. Prav zato lahko igram šaabi, lahko igram rai, lahko igram funk, lahko pa se približam tudi Nicku Cavu. Kajti takšen je tudi moj okus: Um Kalsum, Nick Cave, Lou Reed, Cramps ... In še vse drugo ... Tako.
2.
NN: MISLIŠ, DA STA TI IN KHALED NOVA GLASNIKA?
TAHA: Ne vem! Ne vem, zakaj mi morajo vedno znova in povsod postavljati vprašanje Khaled! To je prav neverjetno! Ta zvrst vprašanj je res bedna! Vedno je treba obvezno povezovati Rašida in Khaleda: jaz sem R, on je K! A vidite, že začetnici nista enaki! Mislim, da s Khaledom nikakor ne počneva enakih stvari, ampak povsem drugačne. Zelo rad bi videl, da bi me kdaj vprašali: Kaj misliš o tem in tem albumu Rolling Stones? In bi rekel: zdi se mi dober, kot ponavadi sta dva štikla res špon, drugo pa tako-tako. Kaj pa Bob Dylan? Hja, Bob Dylan me je razočaral ... Res ne vem, zakaj mi nikoli ne postavljajo tovrstnih vprašanj.
NN: KAKO PA RAZLAGAŠ NEUSPEH PLOŠČE BARBES? JE BILO TO ZARADI BESEDIL?
TAHA: Ne, mislim, da plošča sploh ni bila neuspela. Štikeljc Barbes je bil ponekod precejšen hit. Sicer pa neodmevnost plošče ni bila neuspeh tega albuma, ampak neuspeh medijev. Mislim - glede na tedanji politični položaj, socialni položaj. Tedaj so bili neuspeh mediji. To je postalo že pravi simptom družbe, v kateri živimo: mediji so vse manj gospodarji samih sebe, vse bolj so odvisni od publicitete, raznoterih lastnikov, političnega utripa ... Če že govorimo o Barbesu - plošča pri kritiki ni naletela na neuspeh, ampak predvsem na molk; to je bil neuspeh neke cele družbe! Konkretno: neuspeh zalivske vojne, ki je iz medijev in javnosti pregnala vse, kar je samo od daleč dišalo po Arabcih. Ob neuspehu zalivske vojne so nam nakladali vrag-ve-kaj, le resnice ne, in na koncu smo se vsi znašli v enakem bednem položaju: jaz, ti, kritiki, novinarji. Vse so nas vkrcali na neko ladjo, na kateri smo še vedno. Bolje bi se morali pripraviti, da se ne bomo znova ob prvi priliki pustili tako pogoltniti. Verjetno se pripravlja neka nova zalivska vojna, morda bo jutri Alžirija. Ne vem. Pravzaprav so že v njej: če se ne motim, podpirajo integriste, denimo Saudsko Arabijo. Američani so sploh znani po tem, da vedno podpirajo diktature.
NN: PRI CARTE DE SEJOUR SI PEL O FRANCIJI, ZDAJ IMAŠ VOILA VOILA - SPET SE ZAČENJA ... KAKŠEN JE TVOJ POGLED NA FRANCIJO?
TAHA: Ne bi mogel reči ravno razočaran pogled, kajti mislim, da so konec koncev Francozi pač taki, kaj morem! Vsekakor sem v tej zadevi zelo pesimističen. Bojim se, da se bo na evropskih parlamentarnih volitvah položaj potrdil. Mislim, da bomo imeli morda kmalu fašistično partijo v Italiji, in ko govorim z ljudmi o tem, mi pravijo: Ja, ampak Francija ni isto ... Ne vem, odstotki so enaki kot v Italiji, morda v Grčiji, Španiji in drugod. In seveda mi to vsekakor ni všeč, vse, kar se dogaja z desnico. Ne le v Franciji, saj me ne zanima le ta dežela, ampak tudi vse druge. Mislim, da smo odvisni od dogajanja po vsem svetu in zanj tudi odgovorni. Tudi za tisto, kar se je dogajalo v Bosni, Alžiriji, Iranu in Ameriki. Amerika je na robu civilne vojne, o kateri se ne govori dovolj. Mislim, da je drama Francije predvsem to, da je generacija, ki je bila levičarska, postala svinjsko konformistična, grozovito se je pomeščanila, tako zelo, da si ne upajo več povedati, kdo so. Konkretno: za Praznik bratstva (Fete de Fraternite) si ne upajo več povedati, da ga organizira Socialistična stranka. Prišli smo do točke, ko levičarstvo nekam skrivamo in se bojimo povedati, da smo levičarji. In to je zelo žalostno.
3.
NN: KAKŠNA JE RAZLIKA MED TEM, DA SI DEL, ČETUDI VODILNI, NEKE SKUPINE, KONKRETNO CARTE DE SEJOUR, IN TEM, DA SI SAMOSTOJEN PEVEC, KONKRETNO RAŠID TAHA?
TAHA: Hja, razlika je ta: ko si del skupine, plačuješ najemnino za vso skupino, ko pa si sam, moraš plačati samo zase. To je gmotna razlika. Sicer pa: znajdeš se čisto sam pred vsem, pred občinstvom, mediji ... Ne, res ni enako. Ko si s skupino, si vse težave deliš, deliš si čustva, glasbo ... Se pravi, ko delaš, dela več ljudi skupaj. Ko pa si sam, si sam za vse, vse je odvisno od tebe. Ni pa le to. Po drugi strani je bolje: samo zase moram poskrbeti, odgovarjam samo zase in zanesem se le nase. V skupini se da zadeve valiti s člana na člana, prestavljati odgovornost, vse zvaliti na enega v imenu vseh. Skupina lahko po mojem obstaja največ deset let, nikakor ne dvajset. Ljudje se v tem času silno spremenimo. Potem kar naenkrat nimaš več kaj početi skupaj, vsak ima svoje zamisli, svoja mnenja, želje, nihče nima več nič skupnega. Zato se je tedaj bolje raziti. Včasih je treba pustiti vse skupaj in začeti znova. Sedaj imam svoje zamisli, svoja mnenja in svoje želje - in uresničujem jih sam. Sam delam komade, pišem tekste, snemam. Delam, kar hočem. Sam izbiram nastope, koncerte, festivale, sam hodim na njih ...
TC: KAJ PA GLASBENIKI, S KATERIMI IGRAŠ - JIH MENJAŠ ALI SO VEDNO ISTI?
TAHA: Do sedaj - ja. Ves čas so isti.
TC: IN NIMAJO NOBENE BESEDE ...
TAHA: Ne. Nobene. To so ljudje, ki sem jih najel za snemanje plošče - in so pač ostali z mano. Ampak nimajo besede, niso skupina. Tako, preprosto.
TC: DAŠ BESEDO LUTNJISTU, KI BI OČITNO NEKAJ RAD POVEDAL ...
TAHA: Bah - izvoli ...
TC: TOREJ, KAKŠNE SO IZKUŠNJE GLASBENIKOV?
HAKIM: Izkušnje pri delu z Rašidom ... to je precej težko vprašanje, saj v tem odnosu o tem odnosu vlada popoln molk. Velika tišina! Hja, glasba, ki jo dela Rašid, je zame tehno, sicer pa sem tradicionalni glasbenik, tudi kakšen rock še prenesem, ampak tehno - buuuu, definitivno ga ne maram. Fuj. Ampak Rašid je tehno in tehno je njegova najljubša zvrst ... Sploh ga ne mislim žaliti s tem o tehnu, pa tudi ne hvaliti, pripovedujem le, kaj mislim, ob tej enkratni in edini priložnosti, ko se lahko javno izrazim. Torej, četudi je Rašid tehno, mi je pri njem nekaj res všeč, in zato tudi igram pri Rašidu: in ta razlog je, da sploh ni nobene meje! Meja, ki je brezmejna. Četudi on kar naprej ponavlja: ples, ples, ples - v ta štanc vnaša mnogo. In zato lahko rečem, da je Rašid moj prijatelj in da rad igram svojo tradicionalno lutnjo pri njem - pa čeprav v tehno šmornu.
NN: KAJ MISLIŠ O POGOSTEM RAZLOGU UMIKA S SCENE, RAZPADA SKUPIN: SKUPINE SE NAVELIČAJO TURNEJ, KONCERTOV, VSEGA, VSE POTEKA VEDNO ENAKO... MNOGI GOVORIJO O TEM.
TAHA: Ja, morda se ljudje, skupina naveličajo. Zato tudi počnem stvari sam. Jaz se nikoli ne naveličam, tudi zaradi tega ne, ker niti en moj koncert ni enak drugemu. En dan igram tako, drugič drugače. Poleg tega mislim, da se ne moreš nikoli naveličati, če le imaš kaj povedati. Morda nekatere stvari res pripovedujem že vsa desetletja, odkar pojem, ampak še vedno so enako aktualne, enako me pritegnejo, edinole vse bolj jih poglabljam. Kadar imaš kaj povedati, tedaj se ne naveličaš. Res pa je, da je glasba le ena pot izražanja in da jo morda hočeš nekega dne spremeniti, iti v kinematografijo, pisateljevanje. Trenutno pač za druge poti nisem dovolj nadarjen, zato ostajam pri glasbi. Res je tudi, da opažam v pisanju veliko večjo evolucijo kot v glasbi. Glasba je bolj ali manj ves čas enaka. Govorim o glasbi nasploh, evroameriški, o rocku: občutek imam, da vsi počnejo isto, in to že zelo dolgo. Čk bum bum, čak bum bum. Vedno je isto. Spreminja se le imidž, morda artikulacija besed, ampak v osnovi je vse vedno isto. In to morda res naredi stvari monotone. Ampak hkrati je glasba tudi velika umetnost, ki se je ne da nikoli naveličati. Tisti, ki se naveličajo, se verjetno naveličajo najprej svoje lastne glasbe, tega, kar počnejo.
NN: MISLIM, DA SE NAVELIČAJO TRADICIONALNE PROMOCIJE: NAJPREJ PLOŠČA, NATO TURNEJA. STUDIO, PLOŠČA, TURNEJA ...
TAHA: Ampak to je bilo vedno tako!
NN: RADI BI ŠLI TUDI KAM DRUGAM, RECIMO V JUŽNO AMERIKO ...
TAHA: Ja, ja, jaz bi šel tudi v Južno Ameriko, in to z ladjo in povsem nag! Nikakor si ne želim biti pevec nekega ministra!
4.
TC: VSI, TUDI TI, VEDNO KO GOVORIJO O ARABSKI GLASBI, NAVAJAJO UM KALSUM, UM KALSUM, UM KALSUM IN KONEC. AMPAK ARABSKE GLASBE JE TOLIKO, ČE OSTANEM V NEPOSREDNI BLIŽINI: Z ISTE SCENE PRIHAJA ODLIČNA PEVKA, KI ZA UM NITI NE ZAOSTAJA, TO JE ASMAHAN. NJE IN MNOGO DRUGIH PA NIHČE NIKOLI NE NAVEDE. KAKO TO?
TAHA: Ja ja. Dobra je. Kaj vem, zakaj je tako. Rad imam Um Kalsum, čeprav ni moja najljubša, moj najljubši je Abdel Halim Hafez, to je res moj najljubši pevec. Asmahan je sestra Farida el Atraša, ne?
NN: Lepa je.
TC: JA. MLADA JE UMRLA.
TAHA: Zelo mlada. Vedno so mi pripovedovali, da sta bili rivalki z Um Kalsum in da jo je ona spravila v grob. Mogoče res. In mogoče res vsi vedno brez domišljije citiramo samo Um Kalsum. Ampak, odkrito povedano, to ni bila naša muzika, muzika Alžircev. To je le glasba nekega specifičnega sloja ljudi, buržoazije, ki si je lahko privoščila gramofone. Mi smo poslušali bolj šaabi, popularno tradicionalno glasbo. Moj oče ni poslušal Um Kalsum, zanj je bila nedosegljiva, saj si ni mogel privoščiti plošč, pa še razumel je ni, saj se jezik razlikuje. Alžirci poslušajo druge stvari. Harrašija in tako naprej. Um Kalsum smo poslušali kasneje, s kaset, sploh ker je postala svetovno znana. Ampak od vse te klasične glasbe imam vsekakor najrajši Abdela Halima Hafeza. Pravkar je v Parizu retrospektiva filmov tega obdobja in igral bo tudi film s Halimom, Abi foq al Shagara, Moj oče na drevesu. To je eden od prvih filmov - ali pa celo prvi, kjer je prizor, ko se arabski par poljublja; spomnim se, da smo vedno šteli sekunde, da bi videli, kako dolgo traja ta poljub. Potem smo se kregali, ali je 38 ali 40 sekund. Zato se ga tako dobro spomnim. Je pa tudi pravi kultni film s kupom glasbenih hitov.
Posneto julija 1994 na tiskovni konferenci v Belfortu, Fransa, Festival Eurockeens.
Anywhere out of this world
Komentarji
komentiraj >>