Država, v kateri živimo, bo današnji večer slovesno obeležila uresničitev enega od dveh prednostnih zunanjepolitičnih ciljev domače, same vase zagledane politike. Tako naj bi s priključitvijo severnoatlantskemu zavezništvu - ki ga je zaznamovala predvsem agresivna propaganda, polna manipulativnih prijemov njenih glavnih protagonistov, to je vlade, domala vseh političnih strank in niti na videz nevladnega Odbora za Nato - dokončno opravili. Toda samovšečnost domače same vase zagledane politike in njeni propagandistični prijemi javnomnenjskega manipuliranja s temeljno človeško vrednoto – potrebo po varnosti - se s tem še zdaleč niso končali.
Kako drugače si je sicer moč razlagati oceno uradne slovenske politike, da bo članstvo Slovenije v zvezi NATO prispevalo h krepitvi varnosti in stabilnosti v jugovzhodni Evropi. Samo zase jo razgalijo nedavna tragična dejstva ponovnega razplamtevanja nacionalističnih strasti na Kosovu med albansko večino in srbsko manjšino. V tamkajšnji operaciji zavezništva v podporo očitno neobstojočemu miru je zmedeno tekalo naokoli tudi ducat slovenskih policistov in vojakov. Nič drugače ni niti v drugem mednarodnem vojaškem protektoratu na Balkanu – Daytonski Bosni in Hercegovini, kjer so mednarodni mirovniki v spektakularni akciji ponovno neuspešnega poskusa zajetja Radovana Karađića pokončali pravoslavnega duhovnika in njegovega sina. Tudi tam navidezni mir že zagotavljajo tudi vojaški plačanci iz slovenske grude.
Da gre ob populističnem stališču - da bo svet zaradi širitve severnoatlantskega zavezništva, ki si je po propadu vojaško-gospodarskega vzhodnega bloka za sovražnika in spremljajočo konsolidacijo vojaško-ekonomske moči Združenih držav Amerike izbralo terorizem, bolj varen - za očitno propagando, kaže tudi nad širitvijo severnoatlantskega zavezništva do njenih severnih meja zaskrbljena Rusija. Da je stvar resna, same zase v teh dneh opozarjajo številne diplomatske aktivnosti znotraj Sveta NATO-Rusija in trda diplomatska stališča ruskega zunanjega ministra Igorja Ivanova. Ta si je po zaskrbljenosti nad navzočnostjo sil zavezništva na Baltiku včeraj dovolil celo prvo uradno kritiko ameriške vojaške prisotnosti v osrednji Aziji, natančneje v Skupnosti neodvisnih držav.
Domača uradna politika pa že vse od leta 1994, ko so nas veliki bratje iz Nata naposled le pripustili v program Partnerstva za mir, ne počne nič drugega, kot da kot pokvarjena plošča ponavlja, kako zelo nujna da je včlanitev države pod okrilje Natovega varnostnega dežnika kolektivne obrambe. To z drugimi besedami pomeni standardizacijo vojaške opreme, ki jo državam članicam Nata dobavlja ameriška orožarska industrija, in povečanje proračunskih vojaških izdatkov. Prav zaradi tega nemara celo držijo že stare govorice, da so glavni domači protagonisti vstopa v severnoatlantsko zavezništvo, denimo zunanji minister Rupel, šef zunanjepolitičnega odbora Kacin in tudi nekdanji osamosvojiteljski obrambni minister Janša na plačilnih seznamih ameriških tajnih služb in kvazi civilnodružbenih lobijev ameriške orožarske industrije.
Kam pes taco moli, priča tudi izjava kandidata za novega ameriškega veleposlanika v Ljubljani, ki v nastopu pred senatnim odborom ni pozabil poudariti, da bo ena njegovih prednostnih nalog prav prizadevanje za povečanje slovenskega proračunskega deleža za obrambo. Sem kakopak spadajo tudi v bodoče redni proračunski odlivi - plačila za italijansko letalsko varovanje nič več suvereno slovenskega zračnega prostora.
Prav nobenega znamenja ni, da se bodo manipulativni prijemi domače, same vase zagledane politike po današnji večerni slovesni seji državnega zbora in osrednji državni slovesnosti v Cankarjevem domu ob vstopu domovine v zvezo Nato končali. Pravzaprav lahko ugotovimo, da so se pravi izzivi za domače manipulatorje javnega mnenja šele začeli. Svet namreč kljub zadnji širitvi severnoatlantskega zavezništva ni prav nič bolj varen. Prav nič manjši pa niso niti apetiti orožarske industrije. Pred domačo, samo vase zagledano politiko je tako težka naloga. Volilnemu telesu bo nekako namreč le potrebno upravičiti tako povečanje vojaškega proračuna na račun socialnih pravic kot tudi nujnost ameriške vojaške navzočnosti na rodni grudi. Zveza Nato namreč nima lastnih vojaških oporišč. Te so si zase v okviru vojaškega poveljstva nad Evropo rezervirale Združene države Amerike.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z manipulativno propagando domače, same vase in svoje bančne račune zagledane politike po vstopu v Nato v zobeh sem prispeval Tomaž Z. Se še vedno počutite slovesno?
Komentarji
komentiraj >>