Najodličnejše predstavnike japonskega improvizatorskega jetseta, če ga lahko tako poimenujem, je vedno družila neka prav posebna lastnost. Vsi po vrsti so v svojem glasbenem izrazu združevali raznorodne žanrske lastnosti, jih neomejeno kombinirali med seboj in na ta način iskali nove izrazne možnosti v glasbi. Prav nič drugače se v svoji že kar bogati karieri niso obnašali današnji gostje Tolpe bumov Gnu. Ekipo, ki se je zbrala okoli saksofonista Masahika Okure, prav gotovo druži želja po čimbolj raznolikem ustvarjanju, ki se ne zaustavi pri strogih žanrskih opredelitvah.
Suro je že tretja studijska plošča mlade japonske ekipe. Po prvencu Gnuman iz leta 1998, so svojo diskografijo obogatili z živim albumom Live, ki je dosegljiv le na CD-R formatu. Z zadnjima dvema albumoma Suro in Midnight Breakfast pa so se ustalili pri neodvisni tokijski založbi Cubic Music, kjer se očitno dobro počutijo.
Zadnjo ploščo so posneli v nekoliko spremenjeni postavi. Pridružil se jim je še drugi bobnar Tadashi Kumada, ki skupaj z Itokenom in basistom Yukiyo Taneishijem tvori udarno ritem sekcijo, ki briljira v udarnih gruvi komadih, kakršen je Human Oil. Impro jazz-rock psihadelija še nikoli ni zvenela tako preprosto in tako zapeljivo hkrati.
V glasbi skupine Gnu se da slišati marsikateri vpliv, nikakor pa se ne moremo izogniti zvoku Chicago Underground jazzovske srenje in njihovi specifični fuziji jazzovskega minimalizma in dubovskih manipulacij, ki smo jo najbolje spoznali prek opusa zasedb HiM in Isotope 217. Na eni strani našponani hipnotični ritmi, ki se le redkokdaj pobahajo z linearno konstantnostjo, so popolno nasprotje liričnim skladbam, kakršna je npr. Round 2. V njej se kot gostujoči glasbenik na tenor saxu pojavi Takumi Itoh, ki se v romantičnem vzdušju pridruži Okurinemu alto saxu. S skupnim drhtenjem ustvarjata svojevrsten kontrapunkt toplim zvokom električnega klavirja Shin-Ichija Tsukamotoja, vse skupaj pa deluje kot nežna zapeljiva ekstaza.
GNU poleg vseh naštetih odlik zaznamuje še ena zanimiva lastnost. Kompleksnim psihadeličnim aranžmajem uspevajo na edinstven način vliti dobršno mero humorja in spontanosti. Ko se tega lotijo Gnu, se zdi, kot da bi bilo to nekaj najlažjega na svetu. Prav ta igrivost zasedbe konec koncev pomembno zaznamuje tudi njihovo glasbo. V živo pa so baje itak enkratni.
Komentarji
komentiraj >>