OFF NAPOVEDNIK
Saj poznate slavni izrek velikega vojskovodje Atile, ki je nekoč izjavil: česar ne moreš obdržati, ni tvoje. Šestindvajsetletni Poljak Marcin Muchalski, sicer študent fotografije v New Yorku, dobro ve, kaj je njegovo, in je za to pripravljen tudi umreti. Mladega nadebudnega Poljaka je med vožnjo s kolesom ustavil oborožen moški in od njega zahteval, da mu preda denar ter mobilni telefon. Marcin je začudenemu roparju sicer ponudil svoje bojda zarjavelo kolo, od mobilnega telefona pa se ni bil pripravljen ločiti.
Razjarjeni ropar z užaljenim egotom je trmastega Poljaka ustrelil v nogo, a mu ta mobilnega telefona še vedno ni hotel izročiti. Zato ga je ustrelil še v roko. Ne samo, da se je pogumni Marcin še kar naprej kričeče oklepal svojega telefona, ampak je – ne boste verjeli – roparju nato pobegnil in po mobitelu poklical policijo, ki je zlodeja kmalu zatem tudi prijela. Neverjetni Marcin je novinarjem zatrdil, da ni hotel predati telefona, ker mu ta pomeni vez s svetom, obenem pa je še pripomnil, da je bil prepričan, da mu ropar grozi z igračko in ne s pravo pištolo.
Vztrajnost nekaterih ljudi očitno ne pozna meja. Na drugi strani globusa podobno trmo kaže tudi neki Indijec, ki je od leta 1967 že 78-krat neuspešno kandidiral na lokalnih in parlamentarnih volitvah. Nepriljubljeni kandidat se bo vnovič potegoval za svoj nesojeni sedež v parlamentu, a je že povedal, da mu je vseeno, če zmaga ali zgubi. Namen sleherne njegove kandidature je namreč javno opozoriti na bogastvo politikov in na njihovo razsipanje državnega denarja. Kdo ve, mogoče pa se človek želi zgolj polastiti državnega mobitela.
Poslušate nad neumnostmi današnjega sveta fascinirani off program Radia Študent!
OFF PROGRAM
Nasilje v Iraku še naprej ostaja glavna novica svetovnih medijev. Gverilci so ponoči napadli ameriško postojanko pri Faludži, o žrtvah na obeh straneh pa še ne poročajo. Sicer pa so bili v zahodnem predelu države ubiti najmanj štirje marinci, s čimer se je število padlih okupatorjev v zadnjih dveh tednih povzpelo na rekordnih devetdeset. Ameriške sile so medtem obkolile sveto mesto Nadžaf in se pripravljajo na ofenzivo, katere glavna namena sta zajetje militantnega šiitskega voditelja al' Sadra in uničenje njegove uporniške milice al' Mahdi. Al' Sadr je očitno uvidel, da mu gre za nohte, in se je zavzel za premirje. Malce prepozno.
Rusko ministrstvo za izredne razmere je napovedalo, da bodo v kratkem iz Iraka evakuirali 816 državljanov Rusije in drugih članic Skupnosti neodvisnih držav. V glavnem gre za različne strokovnjake, ki so v Iraku izvajali pogodbena dela za ruska podjetja. Moskva se je za potezo odločila zaradi množičnih ugrabitev tujih državljanov. Še vedno neznana je usoda okoli štiridesetih tujih civilistov iz dvanajstih držav, medtem ko so zahodno od Bagdada našli trupla štirih Američanov, sicer zaposlenih pri naftni korporaciji Halliburton.
Zaradi vse večjega nasilja v Iraku je japonski obrambni minister Šigeru Išaba odpovedal načrtovani obisk svojih vojakov, ki v državi opravljajo zgolj humanitarna dela. Gre za zelo strahopetno odločitev, če upoštevamo, da je Išaba vroč zagovornik sodelovanja japonskegih sil pri okupaciji Iraka, ki se jih nato ne upa niti obiskati. Filipinska predsednica Gloria Arroyo pa je medtem napovedala umik vojakov iz Iraka in s tem Filipine uvrstila na vse daljši spisek koalicijskih držav, ki v tej zgrešeni vojni ne vidijo več smisla. Pohvalno.
Ameriški predsednik George Bush mlajši v svojem optimizmu glede ameriških načrtov v Iraku vse bolj sameva. Na enourni tiskovni konferenci je svoji nejevoljni naciji zatrdil, da bo storil vse za uspeh zgodovinske misije v tej arabski državi. Bush je prav tako zavrnil vse glasnejše primerjave z Vietnamom, a je priznal, da so bili zadnji tedni zelo težki. To je prišlo iz ust človeka, ki je prejšnji teden preživel na svojem ranču v Teksasu in se kratkočasil z igranjem golfa. Najbolj bizarno pa je predvsem to, da Bush ni znal odgovoriti na vprašanje, komu bodo Američani tridesetega junija predali oblast. Pri iskanju rešitve iz zadrege se zanaša predvsem na pomoč posebnega odposlanca Združenih Narodov v Iraku, Lahdarja Brahimija. Ponovimo: bizarno.
Generalni sekretar Združenih Narodov Kofi Annan pa medtem vse bolj izgublja zaupanje v ameriške načrte o prenosu suverenosti iz rok koalicijskih sil v roke Iračanov, kar naj bi se zgodilo tridesetega junija. Annan vse manj verjame tudi v izvedbo splošnih volitev, načrtovanih v januarju 2005. Anan je še dodal, da se Združeni Narodi ne bodo vrnili v Irak, dokler se bo nasilje nadaljevalo.
Vojna v Iraku postaja tudi ena izmed glavnih tem ameriške predvolilne kampanje. Republikanci so demokratskemu predsedniškemu kandidatu Johnu Kerryu očitali, da nima prave strategije za rešitev iraške krize. Smešno je predvsem to, da republikanci Kerrya obtožujejo, da ne vidi izhoda iz kaotične iraške situacije, ki so jo sami ustvarili s podpiranjem nesmiselne Busheve politike. Kerry je republikancem vrnil, da je zanje tipično, da krivce za polom iščejo pri kritikih in političnih nasprotnikih.
Makedonci oddajajo svoje glasove za novega predsednika države. Za naslednika Borisa Trajkovskega, ki je tragično preminil v letalski nesreči v bližini Mostarja šestindvajsetega februarja letos, se potegujejo štirje kandidati. Analitiki največ možnosti pripisujejo predsedniku vlade in voditelju socialdemokratov, Branku Crvenkovskemu.
Volitve potekajo tudi v Južnoafriški republiki, kjer ljudstvo odloča o novi sestavi parlamenta. Po napovedih opazovalcev naj bi se tokratne volitve od tistih prvih, leta 1994, ko so pred volišči nastajale več kilometrov dolge vrste volilcev, razlikovale predvsem po splošni apatiji, ki vlada med ljudmi. Mnogi izmed njih so namreč skozi leta ugotovili, da se jim ne godi prav nič boljše kot med aparthaidom. Demokracija je vendarle zgolj beseda, če ljudje stradajo.
Spor glede izvoza zemeljskega plina je v Boliviji povzročil novo politično krizo. Petnajst članov vlade novopečenega predsednika Carlosa Mese je napovedalo svoj odstop in s tem napravilo prosto pot za preoblikovanje vlade. Mesa, ki je že imenoval nove ministre, je odločen politično krizo razrešiti z razpisom referenduma o izvažanju zemeljskega plina. Ulični protestniki in sindikati vladi namreč očitajo, da je izkoriščanje plina prepoceni predala tujim koncernom in s tem državo pahnila v še večjo revščino.
Politična kriza med Kitajsko in Taivanom, ki zahteva samostojnost, je zaznamovala obisk ameriškega podpredsednika Dicka Cheneya v Pekingu. Kitajski predsednik Hu Jintao je Cheneyu zažugal s prstom, češ da morajo Združene države nasprotovati neodvisnosti Taivana, v kolikor si želijo poglobiti politične in ekonomske odnose z njegovo državo. Cheney je ameriške sebične interese postavil nad upe taivanskega ljudstva in Kitajski obljubil podporo pri njeni politiki do tega malega otoka.
Več načelnosti je v pogovorih s kitajskimi oblastmi pokazal predsednik Evropske Komisije Romano Prodi. Ponovil je stališče Evropske Unije, da je odprava embarga na izvoz orožja na Kitajsko povezana z njenim spoštovanjem človekovih pravic. Spomnimo, evropske države so embargo uvedle po pokolu na Trgu nebeškega miru leta 1989. Kljub tej zadregi pa so odnosi med Unijo in Kitajsko vse bolj prijateljski in intenzivni, saj je Peking od oktobra lani obiskalo že šest evropskih komisarjev. O zahtevah prebivalcev Taivana se Prodi s predstavniki kitajskih oblasti ni pogovarjal.
Profesorji in študentje treh umetniških akademij pa so v Ljubljani pripravili Triado - trodnevne manifestacije, s katerimi želijo opozoriti na svojo prostorsko stisko. Več o tem nam je povedal predsednik študentskega sveta AGRFT, Jure Novak:
/////////////////////////////////////
In kaj študentje ter profesorji pripravljajo za jutri?
/////////////////////////////////////
(Erik)
Komentarji
komentiraj >>