Ponedeljek, 26. 4. 2004
Marko Zajc
"O velikonočnih počitnicah sem imel mnogo prestati radi svojega abstinenčnega sklepa. Ponujali so mi večkrat pijače, pa čeravno sem bil žejen, se je vendar nisem poslužil. V ponedeljek pred prazniki sem šel z mamo in bratom v gozd drva pripravljat. Po končanem delu smo bili zelo žejni, zato smo šli v gostilno. Ko sem pa slišal, da so mama naročili vina, sem se tiho zmuznil ven, ker sem se bal, da me premaga skušnjava. Šel sem počasi domov. Ko me mama in brat dohitita, me vprašata, zakaj sem to storil. Odgovoril sem jima, da sem vpisan v družbo abstinentov.
Mama so se mi smejali, brat pa mi je vedno nagajal: »Živijo abstinenca, le pij ga bratec iz studenca!« Kljub vsemu norčevanju ne bom odstopil za las od svojega sklepa."
Dopis mladega Horjulca v protialkoholnem časopisu Zlata doba leta 1911.
Posmeh in zavračanje, norčevanje in poniževanje, vse to in še mnogo več je moral mladi Horjulec prenašati pred slabimi stotimi leti. Še slovensko trpeča mati so mu odrekli ljubečo podporo in se krohotajoče smejali njegovim svetniškim načelom. Vse to samo zato, ker se je odrekel alkoholnemu hudobcu. Dandanes, ko živimo v »keberjanski« dobi in ko se uresničujejo prohibicijske želje abstinenčnih fundamentalistov, si ne moremo misliti, da bi se mati lahko posmehovala mlademu abstinentu. Kljub temu ne smemo prehitro sklepati, da horjulska mati iz leta 1911 ni želela svojemu sinu vse najboljše. Med ljudstvom je pač vladalo prepričanje, da je vino v zmernih količinah zdravilo za vse bolezni in tegobe. Proti tej modrosti ljudskih glav je ostro nastopila cerkvena organizacija Sveta vojska, ki je videla v alkoholu glavni vzrok za nemoralo, razbrzdanost, nezakonske paglavce in odvračanje od večnih resnic edino zveličavne rimokatoliške cerkve.
Komisija za raziskovanje prohibicijskega terorja na Inštitutu za kocinske znanosti se bo danes posvetila prav filozofskim vprašanjem etike in morale v protialkoholnem gibanju. Brez skrbi. Ne bomo pleteničili o globokoumnih idealističnih načelih. Držali se bomo rajši konkretnih primerov, kjer sta si teorija in praksa enostavno skočili v lase. Slovensko protialkoholno gibanje je na začetku drugega desetletja prejšnjega stoletja vodil duhovnik Janez Evangelist Kalan, za katerega je liberalni tisk zlonamerno trdil, da alkoholu še zdaleč ni tuj. Kalan je bržkone ugotovil, da ekstremizem njegovih predhodnikov na Slovenskem ni obrodil nobenih sadov, zato je poskusil z milejšo taktiko. Za abstinente prvega reda je štel tiste, ki so se povsem odpovedali alkoholu, za abstinente drugega reda pa tiste, ki so opustili pitje žganja in so samo občasno srknili kozarec vinčka ali vrček piva. Kalan je bil obenem tudi kleni slovenski rodoljub, tako da se je primerilo, da je v protialkoholnem glasilu celo pozival ljudi, naj kupujejo slovensko vino. Poglejmo primer iz leta 1910:
"»Nekdaj so Kranjci hodili k nam (Logatec, postojna, Planina itd.), sedaj pa jih ni več. Vino je izvrstno, nekaj posebnega: cena belemu trinajst krajcarjev liter, to je za to kvaliteto res minimalno. Alkohol dela veliko škode; toda veliko škodo trpe cele pokrajine, ki ne morejo pravilno narejene kapljice razpečati. V naši vasici je okoli 60 hl izvrstnega vina; tudi za svete maše garantiram.« Jaz na to ne morem reči drugega, kakor kar stoji zapisanega zgoraj: če že morate piti, ne pijte žganja, ne pijte piva, pijte edinole domače vino! Ne podpirajte Nemcev, Lahov, Judov itd. – na škodo domačih vinogradnikov."
Čudne besede za protialkoholno glasilo. Kalan je očitno dal prednost svojim narodnoobrambnim čustvom pred protialkoholnimi. Zdi se mu popolnoma normalno, da je slovensko vino manj škodljivo od judovskega piva in nemškega žganja. Zato ker je slovensko, seveda. Kadar pa je alkohol propagiral kdo drug, denimo socialisti, pa je Zlata doba reagirala z vso ostrino.
"Socijalni demokratje – pijanci in zagovorniki pijancev. Lansko leto smo prijeli socijaliste, zakaj vabijo in zapeljujejo vajence v oštarije in jih tam opijajo. Tudi »Slovenec« je ponatistil tisto notico, da so jo gotovo brali. »Rdeči prapor«, kateri sicer ne ostane nikomur nobene dolžan, če ma sploh kaj odgovoriti, je na to očitanje – molčal. Seveda: Socijalisti potrebujejo moralno sprijenih ljudi. Za sprijenje pa ni nobena reč boljša kakor pijača in oštarija. – Sam sebi pa nobeden rad v skledo ne pljuje."
Kalanovo razmerje med teorijo in prakso se je najlepše prikazalo v njegovem članku z naslovom »Zakaj sem na poti v Jeruzalem pil«. Slovenski treznostniki so se namreč junaško podali na romanje v sveto deželo. Ko so prišli domov pa so se pojavile govorice, da so ga na ladji veselo cukali. Kalan, ki je vodil celotno odpravo, je na obtožbe odgovorill takole:
"Da sem na potu v Jeruzalem pil – to je stvar, ki je napravila nekaterim veliko veselje. Prijatelju dobre kapljice namreč ne moreš napraviti večjega veselja, kakor ga ima, če vidi abstinenta piti. To je zanj triumf, zmagoslavje! Ko bi se 99 pijancev spreobrnilo, ne vem če bi vladalo med nekaterimi toliko veselja, kakor če en abstinent prične piti. Kakor pa so bili pivci veseli, tako so – vsaj se mi zdi, - vztrajni abstinentje to reč malo čudno gledali, češ, kaj bo pa to, če bo še ta začel! – Ker me je eden najhujših abstinentov, ki pa ni bil z nami na potu, zaradi tega nedavno prijel, češ »barčica po morju plava, abstinenca pa po vodi splava«, zato sem se odločil – dasi je že malo davno od tega – to stvar javno pojasniti. Nimam prav nobenega vzroka kaj prikrivati. Še zaželjena prilika mi je, da to pojasnim, da se ne bodo naši ljudje zaradi tega kaj pohujševali, nasprotniki pa iz tega kapital kovali."
Kalanovi izgovori, zakaj je bil primoran piti, vsekakor zaslužijo podrobno analizo, saj skoraj popolnoma ustrezajo izgovorom, ki jih pijanci in pivci še dandanes trosijo v obrambo svoje razvade. Kalan je najprej razložil, zakaj se je odločil za abstinenco:
"Načelo moje je bilo v tem oziru vedno to: Ne zdržujem se pijače zato, ker je sama na sebi slaba, napačna, škodljiva ali grešna; zdržujem se je zato, ker vidim v abstinenci uspešno orožje proti alkoholizmu. Zdržujem se je zlasti zato, da bi pri nas, v naši domovini premagali pijančevanje in uvedli treznost."
Skratka, Kalan abstinira zgolj zato, ker hoče biti za zgled ljudstvu, ne pa zaradi prepričanja, da se alkohola ne bi smelo piti. Njegova trditev je še bolj absurdna, če jo pogledamo iz drugega konca. Če na Slovenskem ne bi bilo pijančevanja, bi ga lahko dušebrižni Kalan brez slabe vesti žlampal. Poslušajmo prvi izgovor:
"Vse kaj drugega je, če človek potuje sam ali v veliki množici. Če je sam ali v mali družbi se veliko lažje giblje, se lahko obrne, kakor mu že kaže, in si da postreči po svoje. V veliki množici človek ne more, kakor bi si ravno izmislil, ampak se mora ravnati po ostali množici."
Kdo ne pozna tega izgovora? Pijem zato, ker pijejo drugi. Nisem kriv jaz, kriva je družba, ki me je zavedla. Naslednji izgovor je s prvim v tesni navezi:
"vse kaj drugega je tudi, če človek potuje po krajih, kjer z abstinenco že kaj računajo, kjer je za abstinenco kaj poskrbljeno, kakor tam, kjer jim je ta stvar čisto tuja. V Lurdu sem imel vino plačano, pa se ga nisem dotaknil, kislo vodo pa sem moral trikrat dražje plačevati! – Podobno je bilo na ladji. Mislil sem, da sem preskrbel abstinente zadostno z brezalkoholnimi pijačami. A glej, tretji da je že vsega zmanjkalo! En vzrok je bil ta, ker je bilo med romarji zoper vse moje pričakovanje veliko abstinentov (48 so jih menda našteli); drugi vzrok pa, ker se je tudi pivcem naš nektar zdel boljši od vina in so ga nam oni pridno pomagali piti. Prav brez nič živeti, se pa abstinentje še nismo navadili. Jaz bi najrajši, da ne bi bilo treba ne jesti, ne piti, ampak doslej se mi to še ni posrečilo. – Vprašal sem potem, če bi mogli mesto vina dobiti limonado. Pa reklo se mi je, da ne smejo. Ko bi se bili že vnaprej z Lloydom tako pogodili – so rekli – bi morda šlo; brez dovoljenja pa ne smejo."
Torej, kriva ni samo družba, kriva je tudi logistika in lokacija. Da bi pili kaj drugega kot vino, ni bilo mogoče. Še največji naivnež bi težko verjel, da bi imeli na ladji več vina kot vode. Če je bilo to res, so morali biti ostali potniki, ki so imeli na večdnevnem potovanju za lajšanje žeje na razpolago samo vino, vseskozi hudo nasekani. Pridimo k izgovoru številka tri:
"Jaz sem bil vrh tega tudi še bolan. Bolezen sicer ni bila posebno huda, ampak človek ni za nobeno rabo. Jaz pa nisem časa imel bolan biti in poležavati, ker so me na vse strani cukali. V sili pa menda nekdo žre tudi muhe.Tako tudi človek v sili in potrebi misli: naj pomaga, kar more pomagati! Za zdravilo, smo vedno rekli, se sme. – Povedati pa moram iz svoje skušnje, da mi ni vse skupaj prav nič pomagalo, in da je vsa tista hvala in čarobna moč, ki jo pripisujejo raznim »gajstom« in črnim vinom, komaj piškavega oreha vredna."
Seveda, pijemo tudi zato, ker je zdravo. Zakaj bi pa sicer drugače pili »na zdravje«. Če zbolimo je treba veliko piti in česa bi lahko spili več kot sladkega vinca. Sicer pa: od vodje protialkoholnega gibanja bi lahko pričakovali, da ne bo nasedal na prazne argumente, da je treba piti zaradi zdravja samega. Sledi izgovor številka štiri:
"Imeli smo dispenzo od posta in celo od brevirja. Toliko bolj opravičeno od abstinence."
Kalan je kot duhovnik vpletel tudi religijski moment: Pijem tudi zato, ker mi vera dovoljuje piti. Zakaj pa ne? Če ga pije duhovnik med mašo, ga lahko tudi ljudstvo po maši. Če si abstinent in te cerkvena oblast zaradi izrednih razmer oprosti od posta, ga lahko mile volje srkneš. Tvoja abstinenca zato ne bo trpela. Prihaja izgovor številka pet, ki je v bistvu nekakšno nadaljevanje izgovora številka ena:
"Še nekaj je morda nekoliko name vplivalo, namreč zgled drugih, odličnih abstinentov. Toliko sem slišal pripovedovati o ameriškem nadškofu Irelandu, ki je velik bojevnik zoper alkoholizem, da je rekel v Rimu: Doma ne pijem, a tukaj bom malo. – Isto sem slišal iz ust nekega graškega dominikanca reči o svojem sobratu P. Albertu Weissu, ki je znan abstinent, da ko pride k njim v Gradec, malo pije. – toda iz švice v Gradec se že da lahko priti brez alkohola; Po Avstriji sem delal že dolga pota brez njega, malo drugače pa je na takem potu in v takih okoliščinah, kot smo bili mi."
Če pijejo drugi ugledni abstinenti, zakaj ne bi tudi Kalan v izrednih okoliščinah. Ko je Kalanu zmanjkalo izgovorov, je enostavno ponovil začetni argument:
"Končno še enkrat poudarjam: Mi se združujemo, da naše rojake, naš domovino streznimo. Mi hočemo pokazati, da se tukaj pri nas, da v našem navadnem življenju prav lahko in dobro brez alkohola shajati. Arabcev in mornarjev nismo hoteli s svojim zgledom preobračati. Nekaj malo pijače v taki daljavi, kjer drugega ni dobiti, nima z našimi domačimi razmerami prav nič opraviti."
Seveda, Arabci so znani kot veliki pijanci. No, z zadnjim argumentom pa je naš protialkoholni borec najbrž nezavedno pokazal svojo dvoličnost. Če nas nihče ne vidi in smo daleč torej lahko pijemo. Važno je le, da ne trpi protialkoholna stvar v javnosti. Kot duhovniku bi moralo biti Kalanu poznano dejstvo, ki ga pozna vsak krščansko vzgojen otrok: Ko te nihče ne vidi, te vidi bog.
Današnje kocine je napisal bog skozi telo in dušo Marka Zajca.
Komentarji
komentiraj >>