Brskajoč za recenzentskimi izvodi v omari kulturne redakcije so se mi pred nekaj dnevi zasvetile oči. Kolikokrat v življenju se ti ponudi možnost, da recenziraš knjigo svojega bivšega profesorja s fakultete in se mu tako maščuješ za vse ure, ki si jih preždel doma, zatopljen med knjige, ko je zunaj sijalo sonce? Poleg tega se delo na prvi pogled ni zdelo preveč težko. Palimpsesti ali igra za dva in zbor so, kakor je pisalo na platnicah, pravljica za otroke.
A zaman sem cedila sline in si zamišljala sladko maščevanje. Knjiga Palimpsesti ali igra za dva in zbor me je navdušila. Ni navdušila deklice v meni, ki pri svojih sedemindvajsetih letih prerada vzame v roke knjigo dobrih pravljic. Navdušila je umetnostno zgodovinarko, osebo, ki jo zanima umetnost. Navdušila me je kljub temu, da me po diplomi rokopisna umetnost ni več pretirano zanimala. Lažem ... po prestanem maltretiranju na faksu sem si celo prisegla, da knjig, v katerih piše kar koli o rokopisni umetnosti sploh ne bom več odprla.
Palimpsesti ali igra za dva in zbor so zgodba o deklici Juliji in dečku Petru. Med počitnicami, ki jih pokvari dež, jima izlet iz Ljubljane omogočijo čarobne babičine kocke. Junaka potujeta skozi zgodovino, obiskujeta skriptorije v srednjeveških samostanih, grške gimnazije in Carigrajske palače. Spoznavata, kako sta se knjiga in pisanje o njej spreminjala skozi zgodovino. Junaka muči predvsem skrivnostni koncept palimpsesta, ki jima pomaga najti pot nazaj domov. Pravzaprav v letu 2003 ne pristaneta v svoji sobi, ampak v NUK, tam kjer se pot raziskovalca starih zapisov navadno začne.
Nataša Golob ni pisateljica knjig za otroke, kar bodo mladi bralci verjetno spoznali, saj sta vsebina in opis postopkov nastajanja rokopisov morda za otroke preveč zapletena. Pravljica nima napete zgodbe, ki bi iz nje napravila mladinsko uspešnico, a knjiga Palimpsesti je poučno in hkrati zabavno branje. Kljub svoji profesorski karieri Nataša Golob razume mlade bralce. Jasno ji je nezanimanje otrok za šolsko snov, ki od njih zahteva zgolj faktografske podatke. Ve tudi, da so otroci radovedni in jim zato ponuja drugačno zgodovino. Gotovo jih ne podcenjuje v smislu kakšnih Telebajski bedarij. Knjiga je zahtevna, verjetno pa obstajajo tudi radovedne mlade in malo starejše glavice, ki jim bo pomenila vrata v skrivnosti rokopisnega sveta.
Kljub temu, da je zgodba Julije in Petra izmišljena, junaka na poti skozi zgodovino spoznavata izmišljene in resnične, nekoč žive osebe. Posebej zanimivo in skoraj samega Umberta Eca vredno, je poglavje z naslovom O koledarju in hieroglifih. Monsieur Peiresc, ki nastopa v tej zgodbi, Juliji in Petru razkrije skrivnost Filokalovega kronografa. Zgodba govori o rimskem koledarju iz leta 354, ki se nam je do danes ohranil prav zaradi Peirescovega prepisa. Profesorica je v poglavje skrila tudi rahel feministični namig, ki v zgodbi razveseli naprednega moža iz začetka 17. stoletja.
Trdo vezano knjigo z naslovom, ki spominja na starogrške tragedije, je izdala založba Modrijan. Palimpsesti so bogato ilustrirani s prijetno risbo Jakoba Klemenčiča. Ker so risbice ljubke na pogled, nas skoraj ne zmoti, da je ilustrator tu in tam slabo prebral kakšno vrstico in napačno ilustriral npr. vremenske razmere v zgodbi Muza spomina. Tako ali tako pa so najbolj zanimive knjige. Te so predstavljene s fotografijami, ki lahko služijo tudi kot pomoč pri izpitu kakemu študentu umetnostne zgodovine. Prav študentje bodo verjetno najzvestejši bralci zgodbe o palimpsestu, saj se bodo iz knjige naučili mnogo tistega, kar se od njih zahteva na izpitu.
Palimpsesti so knjiga, ki jo lahko uvrstimo ob bok Oblikam sveta Borisa A. Novaka. Dvomim, da bodo Palimpseste vsi otroci z veseljem prebirali. Gotovo pa se je bodo lotili in navdušeni preletavali njene vrstice tisti malo starejši, ki bi radi izvedeli skoraj vse in še malo več o tem, kako je odraščala knjiga.
K rokopisom sem se vrnila Petja.
Komentarji
komentiraj >>