CYPRESS HILL Till Death Do Us Part (Columbia, 2004)
B-Real, Sen Dog in Dj Muggs, fantje, ki skupaj slišijo na ime Cypress Hill in so na sceni že dobrih 15 let so se letos vrnili s svojo novo ploščo, bazirano na njihovih zgodnjih stvaritvah. No, vsaj tako so izdelek »Till Death Do Us Part« napovedali svetovni mediji. Piarovsko rajcanje je šlo celo tako daleč, da so si nekateri drznili reči, da bo to nova različica izjemne »III. Temples Of Boom«. In prav, ko se v rap svetu vsi vračajo, ko se vse skupaj napoveduje, potencira v neverjetne razsežnosti, ravno takrat največkrat konzument ve, da je izvajalca povozil čas. Zakaj bi se sicer obremenjeval s svojimi odličnimi deli in jih desetletje kasneje celo primerjal. Napoved comeback albuma nam seveda da slutiti še več. Najprej to, da se je izvajalec vsaj enkrat pošteno spotaknil, sicer ne bi rabil delati comebacka, saj so itak vse njegove plošče v redu. Torej so Cypressi priznali, da so vsaj enkrat vsekali mimo. Nadalje bi lahko zaključili vsaj še dejstvo, da poiskušajo imitirati samega sebe in da se hočejo vrniti v čase stare slave, ko so Cypresse poleg raperjev poslušali še vsi ostali »puhači«, od rockerjev, metalcev in reggaejašev naprej. Pomanjkanje svežih idej in izguba razpoznavnega stila benda, so na začetku sicer poiskušali kompenzirati z na pol uradnim članom, bobnarjem in tolkalcem - Ericom Bobom ter eksperimentiranja v trših glasbenih stilih, a jim vse skupaj ni uspelo. Legendarne prve tri plošče – istoimenska »Cypress Hill«, »Black Sunday« ter »III. The Temples Of Boom«, so kakopak tudi po izidu nove plošče »Till Death Do Us Part« ostale nedotaknjene, o kakšni pozitivni reinkarnaciji skupine pa ni ne duha ne sluha.
In kje so se cipresni hribčki izgubili. Najprej najbrž takrat, ko je na večini plošče »Iv«, gostoval podpovprečni Barron Ricks, ki je kmalu po plati takoj izpuhtel iz obličja raperskega sveta. Zadnje dve – tri plošče, so jih vrgle popolnoma na stranski tir, saj je njihov zvok postal neprepoznaven, na trenutke celo trendovski, feni pa so se ob vsaki novi plošči bolj zgražali. Odmevi na njihov novi izdelek so sicer kar precej pozitivni, vendar pa mene, nekoč velikega ljubitelja hribčkov, nikakor niso prepričali. V nekaj kompozicijah, kot recimo v »Till Death Comes«, sicer spomnejo na stare dobre čase, produkcijsko pa lepo preidejo v današnji čas, a kaj ko večina plošče popolnoma izvodeni. Neprestano koketiranje s trendovskimi, na reggaeju baziranimi zvoki, ki se jih čuti skozi celotno ploščo, Muggs, produkcijska glava zasedbe, sicer združuje z melanholičnimi, zblojenimi eksperimentalnimi zvoki, ki jih je bilo čutiti na zgodnješih delih, vseeno pa debelo zaostaja za svojimi najboljšimi deli. Mešanica tekstov o puhaškem postopanju po Californii, žuranju do zgodnjih jutranjih ur s svojimi latino-ameriškimi brati ter tipično gangstersko tematiko, seveda ni dovolj. Tudi to, da na momente Muggs zveni bolj temačno, melanholično, govorec B-Real pa sproščeno, kot, da se po dolgem času znova zabava ob delanju glasbe, ne pomaga. Po drugi strani se produkcijsko na srečo ne odmaknjeno povsem od latino-trubaških veseljačin. Zadubirani beati ter samplanje Beastie Boysev, Clashov in ostalih vsekakor sami po sebi niso dovolj. Tekstualno se je B-Real očitno že popolnoma izpel, Muggs pa k svojemu značilnemu zvoku, polnem čudnih inštrumentov in samplov, dodaja nove trendi zvoke, ki pa združeni ne delujejo ravno kompaktno. Poiskusi v malo drugačnem dancehall komadu »Ganja bus« ali mtv hitiču »What's Your Number«, pa cipresarje potegnejo direktno v srž brezveznosti pop industrije, ki ne odstopa od njihovega anti policijsko nastrojenega, zapohanega stila, ki ga gojijo že dobrih 15 let. Še najbolj pozitivno je presenetil Sen Dog, ki je ponavadi s svojimi kratkimi vpadi popestril zapohan vokal B-Reala, tokrat pa odrapa malce daljše dele in to precej dobro. Resda Sen Dog nikol ni veljal za nekega ne vem kako dobrega raperja, temveč je bolj opravljal svoje delo in prihajal iz ozadja, a vendar je njegovo rapanje na tej plošči, vsaj na nivoju prejšnjih izdelkov. B-Real se še vedno dobro prilagaja tako hitrim kot počasnim beatom, spretno obrača svoj jezik in ploščo odrapa popolnoma korektno, žal pa je precej izgubljen pri idejah in ponavljanje vedno istih stvari, slej kot prej postane dolgočasno.
Že res, da zvok ne more isti, saj gredo leta naprej, vseeno pa mešanje njim lastnega zvoka, z novodobnimi prijemi, ni nič posebnega. Prej nasprotno. Cypressi so še enkrat več udarili mimo in mislim, da je čas, da vsaj malo resneje premislijo o svoji nadaljni karieri, ki vse bolj tone v povprečje, brezidejnost ter ponavljanje samih sebe. V dokaz vam nudimo vposluh naslednje kompozicije, »Another Body Drops«, »Till Death Comes«, »Latin Thugs« na katerem gostuje Tego Calderon, puhaško dancehall stvaritev »Ganja bus«, »Busted In The Hood« pri kateri je sodeloval tudi Ad Rock iz Beastie Boysev, »Money«, »Never Knew«, »Last Laugh« s Prodigyjem iz Mobb Deep ter Twinom, »What's Your Number?«, »Number Seven«, »One Last Cigarette«, »Street Wars«, »Till Death Do Us Part« in zaključno »Eulogy«.
Komentarji
komentiraj >>