Ponedeljek, 10. 5. 2004
Marko Zajc
"Iz rok v roke kroži kurirčkova torbica, v kateri so pozdravi maršalu Titu. Pozdravi v torbi potujejo od odreda do odreda mladih pionirjev po vsaj Sloveniji. Vsakdo si želi dotakniti se tega simbola predanosti, požrtvovalnosti in poguma mladih kurirjev izpred četrt stoletja. Vsakdo hoče z dotikom roke poslati tudi svoj pozdrav maršalu Titu ob njegovem rojstnem dnevu."
Mladina, maj 1969.
Pomlad 1969, Čas rožic in študentskih aktivistov, čas slovenske popevke in socialistične zveze delovnega ljudstva, čas, ko se pojavi nova oblika življenja. 9. maja 1969 je prvič zahreščal Radio Študent. Pričakovali bi komentarje, pripombe, pohvale in grožnje v medijih socialistične republike Slovenije. Nenazadnje je radio ustanovila oblast, ki je imela na vajetih tudi tedanji tisk. Oddelek za raziskavo difuzije, konfuzije in ušesnega masla na Inštitutu za kocinske znanosti je bil šokiran, ko je ugotovil, da so tedanji časopisi rojstvo Radia Študent skoraj povsem prezrli. Delo ga je omenilo zgolj v enem stavku, molčali pa so ilustrirana revija Tovariš, Naša Žena, Tedenska Tribuna in nenazadnje tudi Mladina, ki je vedno našla nekaj besed za rokenrol in kurirčkovo torbico. Mogoče so tedanji oblastniki slutili, da so ga polomili in da Radio Študent ne bo umiril študentskega vrenja, ampak bo zgolj prilil kerozina na ogenj, tako da rajši niso obešali na velik zvon, da so ustanovili nekaj, kar lahko postane neodvisen medij. Mogoče pa se jim študentski radijski program, ki se ga je lahko tri ure na dan slišalo na posameznih koncih Ljubljane, medijem enostavno ni zdel dovolj zanimiv. Kakorkoli že, Študenta se je kmalu slišalo veliko dlje od njegovega fizičnega dometa.
Dovolj prazničnega P.R.-ovstva. V današnjih kocinah si bomo pogledali, v kakšen svet se je porodilo kričeče radijsko dete. Jugoslovanski oblastodržci so bili pametnejši od svojih kolegov na komunističnem vzhodu. Dobro so vedeli, da si ljudje bolj kot prave demokracije želijo šopinga v Trstu, holivudske b produkcije, nemških mark v nogavicah, dr. romanov in zahodnjaškega trača. Samo da ne bi podvomili v samoupravno pravljico. Potrebo po rumenem je konec šestdesetih let bolj ali manj zadovoljeval časopis Tedenska tribuna, iz katerega smo si izbrali nekaj novic, ki bodo ilustrirale miselni okvir slovenskega človeka pred 35-timi leti. Najbrž ni naključje, da so ljudje devet dni pred lansiranjem Radia Študent opazovali nenavadne fenomene. Tedenska tribuna, 8. maj 1969:
"Je bil prvomajski izlet nad Slovenj gradcem iz Vesolja?
Ura je bila šest popoldne, sonce je še lepo sijalo, ljudje so se zbirali ob cesti in opazovali, kaj se dogaja na nebu. Nekateri so neznani leteči predmet videli že ob petih popoldne in če jim lahko verjamemo, potem je nekaj (ali nekdo?) tri ure lebdelo nad mestom. Kaj je torej 1. maja zvečer letelo na Slovenj Gradcem in nato izginilo proti Uršlji gori?"
Ali so bili nenavadni lebdeči objekti v kakšni zvezi z radiom Študent? Tega najbž ne bomo nikoli izvedeli. Tedenska tribuna je podučila občinstvo, da se v Sloveniji kaj takega ni zgodilo prvič:
"Neznani leteči predmeti niso novost v Sloveniji, so pa popolna neznanka vsem zemljanom. Tisti, ki bi morali kaj več vedeti in povedati o čudnih pojavih, vztrajno molčijo.
Nas obiskujejo skrivnostna bitja z drugih planetov? Je to mogoče novo orožje kake velesile? So zares le električni in svetlobni pojavi, ki vzbujajo bujno domišljijo zemljanov? Nikogar nočemo prepričati, da je prvega maja letel nad Slovenj Gradcem leteči krožnik, s katerim so prišli na prvomajski izlet prebivalci s kakega sosednjega planeta, toda zelo malo verjetno je, da bi bil to balon ali pa vreča, napolnjena z lahkim plinom."
Sodeč po pisanju Tedenske Tribune so bili maja 1969 lahkih misli tudi študenti, še zlasti nemški, ki so baje izkoristili najboljše došežke tehnike zgolj za to, da bi lahko še bolj zabušavali. Da so študenti navadni zabušanti, pa je bilo javnosti v času študentskih protestov in zahtev po liberalizaciji študija kristalno jasno.
"Radijskih piratov, ki že nekaj tednov pomagajo kolegom, ki se potijo na izpitih na univerzi Ludwig-Maximillian v Münchnu, še do danes niso ujeli. Izpitna komisija in münchenski tisk sta dobila anonimno obvestilo, da nekateri izpitni kandidati skrivajo miniaturne radijske sprejemnike, s katerimi sprejemajo rešitve izpitnih nalog, ki jih od zunaj pošiljajo kolegi. Kljub poostreni kontroli jim ni uspelo niti enega študenta zasačiti pri poslušanju nezakonitih oddaj. Petčlanska radijska ekipa, h kateri je treba prišteti še približno dvajsetčlanski »možganski trust« strokovnjakov na vseh področjih znanosti, ki rešuje izpitne naloge, je v enem letu pomagala približno sedemdesetim študentom."
Razlog za tako dovršeno plonkanje pa konec šestdesetih let ni mogel biti zgolj banalen. Aktivistični študenti naj bi to počeli predvsem iz protesta in družbenega angažmaja:
"Radijska servisna služba »z oddajami protestira proti srednjeveški zastarelosti izpitov. Njen vodja zagovarja mnenje, da v praksi nikomur ni treba samemu reševati zapletenih nalog."
Podobno so razmišljali tudi dijaki v bratski republiki Hrvaški, natančneje v Pulju, ki niso imeli takšnih pripomočkov, zato so se zatekli k starim in preverjenim metodam. Tedenska tribuna, 8. maj 1969:
"Na pedagoški gimnaziji v Pulju so sredi aprila zgoreli vsi dobri in slabi redi dijakov. Tatovi so vdrli v zbornico in zažgali tri dnevnike. Kmalu so ugotovili, da je moral dnevnik prvega razreda zgoreti samo zato, da so tatovi bolje skrili svojo sled za sabo. Kraja in sežig dnevnikov sta bila dobro organizirana. Šest dijakov drugega razreda je izdelalo natančen načrt, kako se bodo rešili slabih redov. Na sestanku v posebnem bunkerju so se ob sveči zmenili, kako bodo razbili šipe, nato pa odnesli dnevnike. Kljub natančnemu načrtu so jih kmalu našli in izključili iz šole."
Seveda. Samoupravno jugoslovansko šolstvo v sodelovanju z Ljudsko milico je v rekordnem času našlo provokatorje in izključilo neprilagojene elemente. Za razliko od zahodnih držav, ki ne poznajo pravega reda in tonejo v dekadenco. Nekemu novinarju Tedenske tribune je v oči padla golota v italijanskih filmih, za katero ni pokazal veliko razumevanja. Še zlasti mu je šlo v nos prikazovanje perverznosti, pod katero je seveda štel tudi homoseksualnost:
"Vso dolgo jesen, še daljšo zimo in prva meseca pomladi so Evropo preplavljali visoki valovi seksa. Od prikazovanja svobodne, a povsem normalne ljubezni, so prešli na prikazovanje razvrata in perverznosti. Iz osnovne šole heteroseksualnosti je občinstvo preko hitrih tečajev prišlo na univerzo homoseksualnosti, lezbijštva in pošastno zapletenih oblik spolne sprevrženosti. Pedagoška pornografija v »Helgi« in bolestne perverznosti v Bunuelovi »Lepotici dneva« so še zaslužile etiko umetniškega dela, toda sledila jim je vojska diletantov, režiserjev-amaterjev in filmskih mazačev, ki so upali, da si bodo s spotakljivim obravnavanjem spotakljivih tem čez noč pridobili slavo in napolnili žepe."
Dušebrižni pisec je za konec prispevka še šaljivo obrazložil proizvodnji proces italijanskega šund filma:
"Nova zlata žila je bogatejša kot vse dosedanje. S pridom jo izkoriščajo stari prekaljeni rudarji in zeleni novinci. Postopek je sila preprost. Dovolj je skromna pisarna, banalna tema, improvizirana scenografija, mlad avantgardističen režiser z velikimi ambicijami in skromnimi zahtevami, in snemanje se lahko začne. Toliko bolje, če najdete še kakega trčenega Amerikanca, ki v film vloži kakih 200 tisoč lir, če pa strica z Amerike ni, se pač preusmerite zgolj na italijansko tržišče, ki kaže za filme z seksualno tematiko dovolj zanimanja."
Če slovensko socialistično bralstvo še ni vedelo, da so Američani trčeni in Italijani pohotneži, se je lahko poučilo v tem članku. Občutljivi na erotiko pa so bili tudi jugoslovanski mediteranci iz Splita. Tedenska Tribuna, 22. maja 1969:
"Študentska tribuna, ki izhaja v Splitu, je pred tedni objavila razpis »Izbirajmo najkrajše mini krilo« Spličanke so začele krajšati krila in na promenadi je lahko vsak opazil, kako naglo se krilo oddaljuje od tal. Razpis je vžgal, saj ga je čutiti na vsakem koraku v mestu. Uredniki so slutili, da bodo z njim uspeli, zato so hoteli najti primerno ravnotežje, zlasti potem, ko so se oglasili kritiki razpisa. Začeli so zbirati tudi najboljšega mladega delavca in dijaka. Ta razpis pa ni naletel na takšen odmev.
Uredniki študentskega časopisa izbirajo vsak mesec dekle z najkrajšim krilom, nazadnje pa bo še zaključno tekmovanje. Dekle, ki bo imelo najkrajše krilo, bo za nekaj tednov odpotovalo na Tjentište. »Njihovi očetje so se na Tjentištu prebijali z orožjem, one pa to počnejo z golimi nogami« pravijo Spličani o nagradah."
Pisec tega članka se ne more odločiti. Po eni strani mu gredo mini krila na živce, po drugi pa jih kaj rad pogleda. Spličani so tudi znani športniki, zato so spličanke vzele tekmovanje zelo resno. Žal pa se je, kot se pri športu večkrat dogaja, zapetlo pri pravilih:
"V prvem kolu so razglasili za zmagovalko dekle, ki je imela tako kratko krilo kot hlačke. Vse je kazalo, da je boj za potovanje končan, kajti težko je še bolj skrajšati krilo. Toda rekord je že v naslednjih tednih potolklo dekle, ki je prišlo na promenado brez krila. Sprehajala se je v hulahupkah, boke pa je sramežljivo skrila pod daljši pulovar. Zdaj je bilo vsem jasno, da tega rekorda ne bo mogla prekositi nobena več. Pa je stroga strokovna komisija staknila glave in modro razsodila: dekle, ki se je sprehajalo po mestu samo v nogavicah, je diskvalificirano, saj sploh ni imela mini krila. Ko bi bilo dekla toliko pametno, da bi si zavezalo ozek pas, potem bi še lahko kandidiralo, tako pa…"
V Tedenski tribuni 15. maja 1969 so lahko Slovenci prebrali, kakšne ukrepe so sprejeli Srbi, da bi postali najbolj kulturen narod na svetu. Preprosto, obdavčili so alkohol:
"V skupčini SR Srbije so ostro nastopili proti alkoholu. Republiški davek na alkoholne pijače bo precej večji, vse to pa naj bi koristilo kulturi. Prijatelji dobre kapljice bodo od sedaj precej več prispevali za razvoj kulture, saj bodo po litru slabšega vina plačevali 20 par za kulturo. Predlog zakona predvideva tudi, da bi se povečal davek na pivo. Pivovarnarji so temu predlogu seveda ugovarjali, saj pravijo, da bi to lahko uničilo industrijo. Novi davek, ki ga bodo v Srbiji uvedli na alkohol, se ne bi zbiral pri republiki, temveč bi ga prepustili občinam. Z denarjem bi gradili kulturne domove."
Podobne uspehe je doživljala tudi jugoslovanska industrija, ki naj bi že leta 1969 vizonarsko povezala elektronsko in prevozniško panogo:
"Potniki, ki potujejo v avtobusih prevoznega podjetja Raketa iz Titovih Užic, bodo odslej med vožnjo lahko gledali televizijski spored. V avtobusih, ki vozijo od Titovih Užic proti Skopju in Beogradu, so že vgradili televizorje, in potniki se na vožnji ne dolgočasijo več. To so posebni televizorji, ki so jih izdelali v Elektronski industriji Niš."
Zanimivo bi bilo videti, kako dobro so ti posebni televizorji lovili program med vožnjo čez drn in strn proti Skopju. Za konec današnjega kocinskega mozaika pa še kratka novica iz kapitalistične tujine:
"Na Torontskem mednarodnem letališču so pred nedavnim aretirali Jimija Hendrixa, ki je prišel na gostovanje v Kanado. Predno so ga za varščino 10.000 dolarjev začasno izpustili, so mu zaplenili mamila, ki jih je nosil s seboj. O pevčevi nadaljnji usodi bo odločalo sodišče."
O Hendrixovi usodi ni odločalo sodišče, ampak na žalost kar Hendrix sam. Poslušali ste Kocine zgodovine o tem, kako je izgledal svet pred 35-timi leti, ko se je prvič oglasil Radio študent.
Komentarji
komentiraj >>