danes v oddaji 6a muzika
pregled koncertnih dogajanj v multi pestrem tednu in mesecu
Plaid
Jazzinho
Goldie
Mouse On Mars
Kodwo Eshun
poleg tega si lahko prav tukaj preberete tudi krajši e-mail intervju z duetom Plaid, ki bosta v soboto nastopala na Festivalu pomladi
PLAID
Kaj se trenutno dogaja z zasedbo Plaid?
Ed: Zadnje čase v bistvu zelo veliko nastopava in vmes piševa nov material. Odigrala sva tudi dva »surround« koncerta, na katerih sva predstavila osnovne ideje DVD projekta, na katerem delava skupaj z Bobom (Jarocom), s tem da naše sodelovanje še zdaleč ni končano. Po poletju pa sva se odločila z nastopi za nekaj časa prekiniti.
Kako vama gre z založbo Warp. Sedaj sta pri njih že lepo število let …
Ed: V povprečju je odnos zelo pozitiven, saj stalno napreduje. To je zares pripravna skupina ljudi in v primerjavi z njimi se ostale založbe, s katerimi sva sodelovala, zdijo tri krat manj zavzete in organizirane. Midva delava dobre stvari zanje, oni pa potem za naju.
Kot Plaid sta skupaj že lep čas. Se je vmes pojavilo kakšno krizno obdobje?
Ed: Predvsem je bilo veliko prepirov in občasno tudi dvomov v drugega, ampak na koncu sva oba zadovoljna, da lahko najine stvari delava s polnim delovnim časom. Največja kriza pa je bil nedvomno razpad skupine The Black Dog, ki se takrat ni zdel ravno na pravem mestu.
Kako sta spoznala ljudi, ki vodijo založbo Warp? Je bilo to prav preko Black Dog?
Ed: Warp so naju poklicali po izdaji prvega albuma pod imenom Plaid in sicer pri lastni založbi Black Dog Productions. Ta kontakt je kasneje pripeljal do kompilacije vseh glasbenikov, ki so tisti čas snemali za Black Dog Productions. Konec koncev je bilo to tudi nujno, saj je bila skupina Black Dog vezana na neko sumljivo založbo z imenom GPR, zato je bila kompilacija edini način, kako se predstaviti preko Warp.
Se imata še vedno za del IDM(intelligent dance music) scene, če ta seveda sploh še obstaja?
Ed: Ime IDM se res sliši precej neumno, ampak žanr še vedno obstaja, veliko bolj je prisoten tudi na mednarodni sceni in midva sva neobhodno povezana z eno od njegovih lovk.
Na vajinih zadnjih ploščah lahko slišimo vedno več plesnih komadov – je to del kakšne posebne strategije?
Ed: Na zadnjih ploščah niti nisva imela točno določene strategije, saj so bile sestavljene iz materiala, ki sva ga napisala v daljšem, večletnem obdobju. Zato tej albumi predstavljajo različne faze, skozi katere sva šla. Sicer pa se trenutno ne osredotočava ravno na plesne komade.
Vama hip-hop dandanes še vedno apelira?. Konec koncev sta s to zvrstjo začela in tudi na ploščah je vedno skrito prisotna.
Ed: Zdi se mi, da se v hip-hopu še vedno dogaja veliko stvari, tudi inovativne skupine se da najti, komercializaciji navkljub. Sicer pa bo hip-hop verjetno obstajal za vedno in je še vedno dober vir inspiracije.
Ali stare dobre čase še kdaj oživljata z breakdancingom?
Ed: Ja, vsake toliko poskusiva, ampak sedaj potrebujeva veliko bolj mehko podlago kot včasih. Pa okoli ne sme biti prevelikega števila mlajših breakerjev, ki bi naju postavili v slabo luč …
Kako sta preživljala začetek devetdesetih, detroit, acid house, celo rave scena?
Ed: V Angliji je bilo takrat vse zelo dejavno in odpirala so se nam popolnoma nova glasbena obzorja. Pravzaprav sva si takrat prvič zares zaželela delati glasbo. Poleg tega je bilo v Londonu res veliko dobrih piratskih radijskih postaj z novo in originalno glasbo, ki nas je dobro podžgala.
Kako je potem prišlo do prvih stikov s techno glasbo in kaj sta poslušala pred tem?
Ed: V bistvu sva techno začela poslušati prav zaradi piratskih postaj in zabav, ki smo jih takrat ves čas obiskovali, potem pa je prišlo na vrsto kupovanje detroitskih vinilk, ki so takrat počasi začele kapljati v londonske trgovine. Sicer pa sva bila že od nekdaj navdušena nad elektrom, ker je bil na začetku osemdesetih pač del hip-hopa. Techno se nama je zdel kot stilni podaljšek elektra, tako kot je house glasba podaljšek diska. Techno je bil všečen predvsem zaradi sinkopiranih ritmov, medtem ko smo nad house glasbo skoraj vsi postali navdušeni po prihodu Rolanda 303.
Vajino srečanje s Kenom (Downiejem), tretjim članom skupine The Black Dog, je bilo rezultat smešnega naključja. Kaj se je zares zgodilo?
Ed: Ken je takrat že nekaj časa živel v Londonu in se precej resno ukvarjal z glasbo, srečali pa smo se leta 1987 preko oglasa v revijo za glasbeno tehnologijo. Midva sva tako ali tako že prej delala svoje komade, ampak Ken je imel malce več opreme in tako smo sklenili poskusiti, kako bi delovali kot skupina.
Je bila produkcija pri Black Dog kaj drugačna od današnje pod imenom Plaid.
Ed: Imeli smo zelo osnovno opremo in veliko manj smo uporabljali računalnike. Takrat smo na večini komadov delali kot trio, ampak proces je danes povečini isti: matematika-ritem-frekvence.
Kako izgleda studijsko delo?
Ed: Dva človeka pred računalnikom, z MIDI klaviaturami. Pravzaprav precej dolgočasno.
Sta tehnološka frika?
Ed: Tehnologija je pomemben del užitkov v elektronski glasbi, res pa je, da nam vedno znova prodajajo eno in isto stvar. Pravih prodorov in izumov je na področju glasbene tehnologije zelo malo. Glavni skok naprej je bila »dsp power«, ki omogoči procesiranje v realnem času, velika večina algoritmov, ki se skrivajo za glasbenimi programi, pa obstaja že vrsto let.
Kaj menita o ti. »lap top« nastopih?
Ed: Verjetno so res izgubili nekaj preteklega šarma, saj niso več nekaj novega. Eni so preprosto boljši od drugih. Sicer pa pri glasbi ni važno iz kje prihaja, če je dobra, je dobra.
Zadnje čase sta glasbo nadgradila z videom. Kako to, da so vaju pritegnile vizualije?
Ed: Eden od razlogov je sigurno Bob, s katerim nastopava že tri leta. Njegove vizualije so najine žive nastope naredile bolj povezane in celostne.
Je avdio/video nastop bolj zahteven, tudi za postaviti?
Ed: Postavitev nam vzame približno eno uro in je relativno osnovna, z veliko kamerami in velikim zaslonom. Ampak glede na denar, ki je na razpolago in omejitve ko potuješ okoli, se nama zdi kar dobra.
Sta ob nastopih začela uživati, glede na to, da tam lahko tudi improviziraš?
Ed: Sčasoma je postalo bolj sproščeno in spontano. Na začetku sva bila pri nastopih zelo sramežljiva, saj sva si jih predstavljala kot izziv semu tistemu času, ki sva ga preživela v studiu, ampak sedaj sva začela ceniti drugačnost odrskega okolja in možnosti, ki jih ponuja, še posebej za kakšen eksperiment. Improvizirava pa na približno treh do štirih komadih izmed desetih, saj nama struktura najine glasbe tega ne dovoljuje. V splošnem je zelo strukturirana in če bi se to izgubilo, bi bil komad več ali manj uničen. Seveda pa sva možnost improviziranja glasbo pozdravila, odvisno od priložnosti in razpoloženja.
Komentarji
komentiraj >>