RADIO ŠTUDENT 18. maja 2004
Glasbena redakcija
OTROCI SREČE (Sretno dijete), režija: Igor Mirković, Hrvaška 2004.
Sretno dijete je izvirni naslov filma, ki si ga od četrtka dalje lahko ogledamo v ljubljanskih kinematografih pod naslovom Otroci sreče. To je tudi naslov ene prvih uspešnic zagrebške zasedbe PRLJAVO KAZALIŠTE iz konca sedemdesetih in besedna zveza, ki po mnenju avtorja filma, političnega novinarja hrvaške televizije IGORJA MIRKOVIĆA, najbolje opisuje njegovo odraščanje na prelomu sedemdesetih v osemdeseta.
V času, ko so plošče in filmi v Jugoslavijo prihajale z neznansko zamudo, je truma bendov, ki je postala znana pod skupno oznako novi val, urbano mladino prepričala v to, da sta kljub neperspektivnosti tedanje družbeno-politične situacije prav tisti prostor in čas, v katerem so živeli, najboljše, kar se jim je lahko zgodilo. Odraščanje z bendi z ulice, ki so začeli govoriti o stvareh, ki so zadevale mlade, je mnogim pomagalo odrasti in jih oblikovati v to, kar so danes. In tukaj se skriva tudi osnovni motiv za snemanje filma: MIRKOVIĆ se loti osebne rekonstrukcijo novega vala, s pomočjo katerega se je, kakor pravi, osebnostno formiral. Vse pa se začne s pripravo na ponovno srečanje nekdanjih akterjev in spremljevalcev zagrebške novovalovske scene v Zvečki, enem od tedanjih osrednjih družabnih zbirališč, kjer se se sklepali glavni posli novega vala.
Tematike, ki jo je zaradi emocionalnega vložka in osebnih glasbenih preferenc vse prej kot enostavno predstaviti tako, da bo volk sit in koza cela (vsi, ki so aktivno živeli novi val, pa zadovoljni), se MIRKOVIĆ loteva s scela subjektivne pozicije: v izhodišču je jasno, da v debeli uri in pol ne bo poskušal prodati neke nevtralne interpretacije novega vala, v kateri bi suhoparno nizal dejstva, kdo, kdaj, kaj, kje, s kom in zakaj. V ospredju je namreč intimna zgodba srednješolca, ki je glavne akterje novega vala opazoval od daleč, z vljudne distance, kot pravi, a vedarle živel z njimi v okolici Zvečke, Blata, Kulušića – glavnih zagrebških novovalovskih zbirališč. In Otroci sreče morda ravno zaradi priznavanja subjektivnega pogleda delujejo pošteno. Čustva, ki jih MIRKOVIĆ razkriva, a se obenem od njih z dovolj ironije, ki jo je prinesel čas, tudi distancira, namreč niso le njegova osebna čustva, ampak jih z njim lahko deli sleherni gledalec ali gledalka, ki mu je novi val blizu – tudi tisti, ki smo bili leta 1981 še na čokolinu in v peskovnikih domačega vrtca in nas je novi val oplazil z deset-, celo petnajstletno zamudo.
MIRKOVIĆ se torej v dokumentarcu omeji na (pretežno zagrebške) zasedbe, ki so bile za njegovo odraščanje najpomembnejše: AZRA, PRLJAVO KAZALIŠTE, FILM in HAUSTOR ter beograjski IDOLI in ELEKTRIČNI ORGAZAM. Od slovenskih zasedb omenja BULDOŽERJE ter eksplozivni koncert PANKRTOV na razstavi stripov MIRKA ILIĆA in Novega kvadrata v Galeriji Študentskega centra konec leta 1977, ki mu z očmi današnjega naivnega gledalca morda pripisuje celo prevelik pomen – koncert je menda šokiral zagrebško občinstvo do te mere, da je direktno vplival na nastanek nekaterih skupin. Med drugim si je, kot pravi legenda, BRANIMIR ŠTULIĆ – JOHNNY, idejni vodja AZRE, potem ko je videl PANKRTE, ostrigel lase in obril, da bi zgledal kot oni (in nato v komadu Balkan odpel: Brijem bradu, brkove, da ličim na Pankrte).
Film se izogne razmeroma bogati reški sceni, pa tudi beograjski novi val obdela bolj mimogrede: izpostavlja predvsem IDOLE in ELEKTRIČNI ORGAZAM, ki so bili z zagrebško sceno po skupnem nastopu na subotiškem festivalu najmočneje povezani. Toda skupine, o katerih govori, MIRKOVIĆ predstavi iskreno; gledalcu postane jasno, zakaj so imele tolikšen pomen v odraščanju neke generacije: z arhivskimi posnetki in v intervjujih z akterji tedanjega dogajanja, ki jih je poiskal na različnih koncih sveta (od Dunaja do New Yorka, od Pariza do Balatona), mu uspe prikazati emocionalno vrednost, ki so jo imele te skupine s svojimi komadi in držo. Opozarja pa tudi na dejstvo, da novi val ni bil le glasba, ampak veliko več: mladi so se v tem času nenadoma začeli zanimati za fotografijo, strip, gledališče in performanse.
Da film ne bi zapadel v pretirano mistifikacijo ali mitologizacijo novega vala, poskrbijo intervjuvanci s svojimi izjavami: JASENKO HOURA iz PRLJAVEGA KAZALIŠTA denimo pravi, da se bendi novega vala sprva med seboj niti niso poznali, ampak so šele novinarji zagrebške mladinske revije Polet začeli opozarjati na podobnosti med njimi in jih promovirati kot novo glasbeno gibanje. “Nekaj se dogaja”, so zapisali Poletovci na naslovnici prve edicije revije po zamenjavi uredništva leta 1978. In ta nekaj so videli v tedaj še neuveljavljeni zasedbi PRLJAVO KAZALIŠTE, peterici osemnajstletnikov, ki si je s svojevrstno našponano muziko v prvi številki prislužila naslovko in intervju. Ta nekaj pa je bila tudi AZRA, zasedba, ki je zaradi enigmatičnosti, senzibilnosti in talentiranosti njenega vodje JOHNNYJA ŠTULIĆA postala prejkone najbolj slavljen predstavnik novega vala. Njen prvi vokalist JURA STUBLIĆ je po odhodu iz skupine ustanovil zasedbo FILM, nato so se leta 1980 pojavili HAUSTOR z DARKOM RUNDEKOM in končno leta 1981 plošča Paket aranžma z beograjskimi zasedbami IDOLI, ŠARLO AKROBATA in ELEKTRIČNI ORGAZAM. Mesta so se prebudila, življenje se ni več ustavilo ob desetih zvečer.
VLADA DIVLJAN (VIS IDOLI) se spominja, da ob izidu kompilacije Paket aranžma, ki je leta 1981 inavgurirala beograjski novi val, to ni bilo načrtovano dejanje bendov, ki bi bili glasbeno sorodni, ampak bolj kot ne naključje. Zasedbe so se razumele kot žanrsko popolnoma različne in določanje skupnega imenovalca pri vseh treh – novega vala – je prišlo naknadno. Muziko so ustvarjale kot nekaj začasnega, prehodnega, pravi SRĐAN ŠAPER, DIVLJANOV nekdanji soborec v IDOLIH, v prepričanju, da bodo pozneje počeli večje, zares pomembne stvari – na koncu pa se je izkazalo, da se je vse, česar so se lotili kasneje, navezovalo na teh nekaj aktivnih in razburljivih let novega vala – da je bilo to, v nasprotju z njihovim takratnim prepričanjem, tisto najpomembnejše, kar so v življenju ustvarili.
Kljub osebni, mestoma nostalgični noti filma Otroci sreče dokumentarec izraža zdravo mero kritike do poznejših razumevanj novega vala. In zato je film še toliko bolj vreden ogleda: ne ponuja namreč le izleta v preteklost, ki zna privabiti suze radostnice v oči, ampak novi val z dovolj distance postavlja v tedanji popularnoglasbeni, pa tudi širši družbeno-politični kontekst. Z danes skorajda nadrealističnimi dokumentarnimi posnetki o socialistični produkciji čevljev ali o nerazumljivem terminološkem balastu tedanjih televizijskih poročil prikaže družbeno situacijo, ki je bila vse prej kot zgolj ples in zabava, kot bi lahko razbrali iz popoidnega dela novega vala, ki ga povzema studijska verzija Zamisli život u ritmu muzike za ples: smrt maršala Tita, razkritje milijardnih jugoslovanskih dolgov, zaostritev položaja na Kosovu – vse to je le del konteksta, v katerem se je novi val razvijal.
Toda Otroci sreče, ki jih je produciral izkušeni RAJKO GRLIĆ, niso pomembni le kot nek dokument časa, ampak ob gledanju nudijo užitek tudi zaradi domiselne montaže arhivskega gradiva, dragocenih koncertnih posnetkov in posnetkov “socialistične realnosti” v zadnjih letih pred in prvih letih po Titovi smrti ter posnetkov sedanjosti. Izvrsten je tudi izbor glasbe, ki prinaša žive in studijske posnetke prej omenjenih zasedb. Predvsem živi posnetki kažejo na ekspresivno moč glasbe, ki je oblikovala neko generacijo, generacijo, ki se ob koncu filma zbere v Galeriji zagrebškega Študentskega centra, da si ogleda fotografije kronista novega vala in Poletovega novinarja GORANA PAVELIĆA-PIPA, in da se ponovno snide, 25 let starejša. V ozadju pa glasba AZRE, Odlazak u noć, in duh BRANIMIRJA ŠTULIĆA-JOHNNYJA, edinega, ki je dokončno prekinil s svojo mladostjo in velja za izgubljenega otroka novega vala, srečnega ali ne, tega ne vemo.
POLONA POBERŽNIK
Komentarji
komentiraj >>