Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kakšna je bila slovenska ljubezen do sedanjih evrobratov Nemcev in Italijanov v 19. st. (4564 bralcev)
Ponedeljek, 24. 5. 2004
janez polajnar



V mesecu maju prebivalci Slovenije preživljamo svoje prve tedne v novi širši domovini. Evropska izkušnja naj bi iz nas naredila bolj dobrodušen narod. Ker pa vemo, da pri nas že ob vstop v področje sosednje narečne skupine lahko v lokalni oštariji ob vstopu zaslišiš prijateljski pozdrav: "Kaj pubje ab se tjepl?", bomo danes na Inštitutu za kocinske znanosti ugotavljali kako je bilo na tem področju medsbojne in bratske ljubezni v nekdanji širši domovini habsburški monarhiji. Regionalni nivo bo na tem mest zamenjal nacionali. Torej prikazal bom slogo in harmonijo, ki je vladala med narodi dvojne monarhije s posebnim ozirom na naše današnje severne in zahodne sosede. Ker sem na začetku omenil gostilniški dogodek, omenjeni pripetljaj je mimogrede resničen, se bomo tudi mi na začetku ustavili ob novici, bolje rečeno naznanilu, ki ga je objavili časopis Slovenec jeseni leta 1901. V Celju se je zgodil namreč pomembni preokret v lastnišvu ene izmed gostilen.


"Pozor Slovenci, ki zahajate v Celje! Gostilna 'Pri zvezdi' (po domače Lemež) je prišla v zagrizene nemške roke; gostilničar je neki Pirkmayer. Gospa in gospod Lemež sta odšla na Teharje, kjer imata gostilno. Opozarjamo Slovence, da se je te dni v gostilni 'Pri zvezdi' v Celju (poprej Lemeževi) pripetil slučaj, da je nek individum hotel navzočega Slovenca vreči skozi vrata. Nadalje je dejstvo, da natakarica nerada z gosti govori slovensko. V Celju so edino naše gostilne 'Narodni dom', za člane delavskega društva 'Delavski dom' in gostilna Pri Jelenu na Graški cesti. Svoji k svojim."


Da ne bi prihajalo do hujših incidentov je bilo torej prebivalce potrebno obvestiti kje lahko praznijo kupice v miru in s svojim, verjetno vedno glasnejšim, govorjenjem niso pri nasprotni mizi niso segrevali krvi. Do verjetno enega najbolj znamenitega izkazov prijateljstva med obema narodoma pa je prišlo že davnega leta 1867 v Ljubljani. Kjer se je vse skupaj začelo s prepevanjem za Nemce žaljive pesmi o izginotju želodov. Želodi so na kapah članov Turnvereina simbolizirali nemštvo.

"Ivan Alt je na svoji poti prepeval pesem: 'Hali, halo želodov več ne bo!' Poprej pa naj bi po pričevanju Nemcev pljunil v obraz sinu trgovca Műhleisna. Ob uglašenem prepevanju pa je pred Alta stopila skupina Nemcev. Po pričevanju Tambornina ga je v gostilni pri Schantllu zmotilo petje, zato je Alta sam vprašal: 'Gospodje pojejo to?' Alt pa da je odvrnil: 'To je moja najljubša pesem!' "


Velika razlika nastane predvsem pri opisu udarca, ki ga je dobil Alt. Po krajšem besednem dvoboju je Tambornino Alta dvakrat usekal po glavi z bobnarsko, pri čemer je Alt poudaril, da je to trpinčenje zelo bolelo. Tambornino je priznal udarec le uporabe palice ni priznal in Alt naj bi v resnici prejel samo "einen kleinen Bockenstreich." Ta incident je bil le uvod v pretep, ki se je zgodil kot drugi del spora v katerem so sokoli v imenu Alta hoteli obračunati s turnarji. v kateri je bil tudi prej omenjeni Tambornino. Ob srečanju je bila druščina precej nastrojena proti nemško govorečim..

"Ti niso naše vere. Pridi sem ti nemški pes. Vi ničvredni palice potrebni paglavec! Zdaj vas imamo v pasti! Le po nemškemu psu, deželnemu izdajalcu. Nemškutar, ... renegat ... pobite ga! Odgovor obtoženaga je bil: Noben deželni izdajalec nisem! Osem let sem kot vojak služil svojemu cesarju in nikoli nisem pel ruske himne! "


Posebno zapleteno so obravnavali ljudi, ki so se kljub slovenskim koreninam opredelili za Nemce in so svoje priimke pisali po nemško, č- tsch itd. Do tako imenovanih nemčurjev je vladal med Slovenci zelo odklonilen odnos. Tudi na raznih slavnostih so očitali Nemcem, da je v njihovih vrstav polno Slovencev, ki so se odločili za nemštvo.


"Nemška slavnost v Slovenskem Gradcu je bila prteklo nedeljo povodom otvoritve nemške ljudske šole. Upitja je bilo veliko, a bolj ko vsi govori so upila imena udeležnikov o tako imenovanem spodnještajerskem nemštvu: Kokoschnigg, Lenko, Tomschegg, Goll, Pototschnigg, Karmasch, Miglitsch, Chapek!"


Celjski nemškutarji so dobili tudi pesmico, ki so jo jim posvetili v Osi


"Dušo in značaj prodali
smo poceni za denar;
dohtar Janez, ta nas hvali
in pa 'Ochs', naš poglavar,

'Abzug Sernec!' smo kričali
'Wacht am Reihn' in 'Bismark-Lied'
v okna kamnje smo metali
potlej šli smo dalje pit.

Imenitno se imamo,
saj redi nas vik in krik;
Nemščine sicer ne znamo,
vendar znamo 'Heil und Sieg!' "


Ob humorističnem poročilu so se pojavili tudi bolj obsojajoči članki, ki so bili do Nemcev neusmiljeni. Med tem, ko naj bi nemški časopis Deutsche Wacht zaradi napetih situacij med narodi potožil o nepriljubljenosti Nemcev v monarhiji so jim v Slovenskem narodu pritrdili, da to drži hkrati pa za bralce sestavili novo geslo.


"Nemcev ne marajo nikjer, tako toži zadnja 'Vahtarica' in toži krvave solze, da je nemški rešpekt že prišel ob vso veljavo. Res je to; kdo bi pa imel pred nasilnikom in hudodelcem kakšen čut prijateljstva in spoštovanja, če dela ošabno nemštvo taka grozodejstva, kot jih vrši nad našim narodom. Naše geslo bodi: Iztrebimo ljuliko do zadnje koreninice."


Ob Nemcih so bile obravnavane tudi značajske lasnosti Italjanov. Seveda v bistveno manjšem obsegu kot se je to dogajalo z Nemci. Obravnava Lahov pa je bila tudi nekoliko drugačna, saj za večino prebivalstva na slovenskem niso pomenili takšne nevarnosti kot Nemci. Tudi njihova vloga je bila bistveno drugačna, saj so jih ljudje v veliki meri poznali le kot delavce, ki so občasno prihajali v te kraje. Delavci pa so ob prejemu plač v vsakem primeru židane volje, a s pomembno razliko v obnašanju v fajhtnem stanju.


"Iz Podbrda se nam piše: V soboto dne 9 t.m. je bilo iplačilo delavcev pri železnici, v nedeljo zvečer pa kraval: Tolpa pristnih Lahov je napadla patroljo dveh orožnikov s kamenjem: Orožniki so 4 napadalce uklenili, ponedeljek in torek so ujeli še po enega, drugi so pa pete odnesli. Vsi so bili Kalabrezi. Slovenec je vesel, zavriska in poje, a Lah je za vse sposoben. Slovenci ogibajte se jih po gostilnah."


Italijani so si prislužili zaničevanje predvsem, ko je njihov sonarodnjak anarhist Luigi Lucheni leta 1898 v Ženevi zabodel ženo cesarja Franca Jožefa Elizabeto imenovano tudi Sissi. Dogodek je v po celi monarhiji sprožil val demonstraciji proti Italjano. Nič drugače ni bilo v Ljubljani, kjer se je zahtevalo, da se Lahe iz mesta prežene. Sloves morilcev se je ohranil še dolgo po tem. Pisec v humorističnem listu Osa je na tej podlagi spisal dialog med Slovencem in Italijanom, v katerem prvi sicer ne oporeka hvale na račun velikih prednikov.


"Italijanski ponos.
Lah: Da mi smemo biti ponosni! noben narod nima tako slavne preteklosti ter sedanjosti nego mi! Kdo je odkril Ameriko? Lah! Kdo je izumil brezžični brzojav? Lah! Kateremu narodu se je rodil Dante ter drugi umetniki? Nam Italijanom!
Slovenec: Kateri narod je izvršil največ zavratnih umorov? Italijanski!"







Komentarji
komentiraj >>