Vsaj na prvi pogled se zdi, da ima ameriški vojni poglavar, drugače pa marioneta orožarsko-naftnih korporacijskih interesov, George Bush mlajši, ki jutri prihaja v Evropo, natančneje pa v Italijo in Francijo, za sabo relativno uspešen teden. Na stari kontinent se prihaja kazat ob 60. obletnici zavezniške osvoboditve Rima in začetka invazije na Normandijo. Vsaka podobnost z osvobojenim Irakom, v katerem se je naposled le oblikovala nova začasna iraška vlada, pa sploh ni izključena. Tudi pred 60-imi leti osvobojeni Francija in Italija sta bili na začetku deležni ameriških marionetnih vlad. In medtem ko danes Francija vsaj zatrjuje, da v iraški vojni kotel ne namerava poslati niti enega svojih vojaških plačancev, utegne sedanjega predsednika italijanske vlade Silvia Berlusconija dokončno odpihniti iz političnega prizorišča prav brezhrbtenično podrejanje ameriškim interesom.
Kljub za ameriške strateške interese ne ravno najbolj pravemu kandidatu je okupirani Irak dobil začasno vlado, ki - sicer zgolj po anglo-ameriških besedah - napoveduje iraški prehod v suverenost. Družno z britanskimi oprodami so Združene države Amerike varnostnemu svetu Združenih narodov včeraj predstavile tudi popravljeni osnutek resolucije o Iraku, ki predvideva umik večnacionalnih enot iz države po koncu političnega procesa v Iraku in ki določa, da bodo iraške varnostne sile pod poveljstvom začasne iraške vlade in njenih naslednic.
Do osnutka resolucije - ki pravi, da se bo konec okupacije in polna iraška suverenost začela 30. junija letos, in se hkrati takoj postavi na laž, ko včeraj oblikovani začasni iraški vladi ne daje pravice zahtevati umik tujih enot iz Iraka - pa niso skeptične zgolj stalne članice Varnostnega sveta s pravico veta, pač pa tudi večina protivojno razpoloženega evropskega prebivalstva. Pravico, da zahteva umik vojaških plačancev koalicije voljnih iz Iraka, bo namreč dobila šele iraška prehodna vlada. Ne torej sedanja iraška začasna, pač pa prehodna vlada, ki naj bi bila, ni sicer jasno kako, izvoljena do konca januarja 2005.
Dokler pa po iraških z ameriško krvjo in te dni res pregrešno drago nafto prepojenih tleh prestrašeno patruljirajo ameriški vojaški plačanci, ki tako kot povsod drugod po svetu odgovarjajo le ameriškim vojaškim poveljnikom, je jasno, da je govorjenje o kakršnikoli resnični suverenosti in koncu okupacije Iraka zgolj prazno predvolilno besedičenje. Ker Bushevi rejtingi v domovini svobodnih padajo, domov pa se v črnih vrečah vsak dan nepovratno vračajo ameriška vojaška trupla, so v administraciji naposled le opustili do skrajnosti nedoločeni izraz, da Združenim narodom v Iraku pripada zgolj vitalna vloga v tamkajšnjem politično-tranzicijskem procesu.
Črno na belem je v osnutku resolucije o Iraku namreč zapisano, da ima generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan proste roke za odločitev, kdaj bodo Združeni narodi pri demokratični tranziciji Iraka prevzeli vodilno vlogo. Toda to še zdaleč ne pomeni, da so se v administraciji ameriškega vojnega poglavarja Busha mlajšega pokesali za svoj unilateralizem in se dokončno vrnili v okvire mednarodnega prava in medsebojnega dogovarjanja znotraj prav v ta namen ustanovljenih Združenih narodov. Tudi prehodna iraška vlada, ki bo po ne ve se še kakšnem ključu nadomestila včeraj imenovano začasno, bo namreč dobila zgolj pravico zahtevati umik ameriških vojaških okupatorjev.
O dejanskem umiku večnacionalnih okupatorskih sil, med katerimi zaenkrat še ni domačih plačancev, pa bo, tako spet črno na belem piše v resoluciji, odločal Varnostni svet OZN. In prav v tem se zrcali vsa tokratna hipokrizija ameriške politike Georga Busha mlajšega. Njegova celotna spodletela vojaška avantura v Iraku, ki je temeljila na ponarejenih obveščevalnih podatkih, da ima Irak orožje za množično uničevanje, bi tako padla pod patronat mednarodne skupnosti. Združene države Amerike pa bi se uveljavljanja svojih globalnih strateških interesov spet lotile znotraj Varnostnega sveta. S svojo pravico do veta namreč lahko – če bo potegavščina uspela - OZN-ov mandat vojaškim plačancem v nedogled podaljšujejo.
In prav zato smo lahko upravičeno skeptični do vojnega plesa ameriškega poglavarja Georga Busha mlajšega, ki se bo te dni šopiril po Evropi v podedovani vlogi evropskega osvoboditelja od nacizma in fašizma. Kaj skeptični, lahko mu, tako kot stotisoče demonstrantov, ki ga nameravajo prav nič gostoljubno pričakati, odkrito nasprotujemo. Množicam demonstrantov, za petkov pohod po Rimu se mobilizira tudi peščica domačih aktivistov, bo samo v Italiji nasproti stalo več kot 10.000 pripadnikov varnostnih plačancev. V francoski Normandiji, kjer se bodo Bushu pridružili še predsedniki vlad in držav iz Kanade, Velike Britanije, Francije, Rusije in Nemčije, pa bodo za red na francoskih svobodnih tleh, morju in zraku skrbeli dve letalonosilki, protiletalska raketna artilerija, 50 helikopterjev, dve eskadrilji vojaških lovcev, 9000 vojakov, 6000 žandarjev in 2000 policistov.
Tako to gre – tudi stari kontinent Evropa namreč že kar nekaj časa ne živi v miru, pač pa v s strani Georga Busha mlajšega in ameriške politike razkazovanja moči vsiljeni globalni vojni.
//////////////////////////
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z evropskim vojnim plesom ameriškega poglavarja in marioneto orožarsko-naftnih korporativnih interesov v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>