Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JUNK FOOD DEMOKRACIJA (3444 bralcev)
Torek, 8. 6. 2004
Erik



Busheva administracija si le nekaj mesecev pred domačimi predsedniškimi volitvami na vse kriplje prizadeva olepšati izgubljeni položaj v Iraku. Namerno pravimo 'olepšati', saj ga izboljšati ne more več. Ta ladja je namreč že zdavnaj odplula. Bush je tako na svoji protokolarni turneji po stari celini med evropskimi voditelji lobiral za podporo ameriško – britanske resolucije o Iraku, ki jo bo danes najverjetneje dokončno potrdil Varnostni Svet. Obrambni minister Rumsfeld pa je medtem v Singapurju azijske voditelje prepričeval, naj pošljejo svoje vojake v Irak. Kar dovolj zgovorno govori o varnostnem položaju v državi.


Največji problem Busheve administracije je ta, da domači in svetovni javnosti ne more pokazati nič pozitivnega v zvezi z Irakom. Orožja za množično uničevanje ni, za demonskega diktatorja Sadama Huseina pa se je na koncu izkazalo, da je v bistvu ubogi, zanemarjen in zmeden starček. Od njegovega prijetja gredo stvari samo še na slabše. Svetla točka krvave iraške sage bi utegnil biti prenos 'suverenosti' iz rok okupatorjev v roke Iračanov konec tega meseca. A tudi tu je ozadje celotne igre že vse bolj jasno. Imenovanje nove iraške vlade prejšnji teden na primer že velja za čisto farso. Poglejmo si stvari pobližje.


Postavitev Iyada Allawija na mesto predsednika vlade so mnogi prepoznali kot ameriški puč, ki je v veliki meri spodnesel prizadevanja odposlanca Združenih Narodov Brahimija, da bi sestavil čim bolj neodvisno iraško vlado. Allawi je namreč bivši plačanec Cie s tesnimi zvezami tudi z britansko tajno službo MI6. Poleg tega si je stolček v Allawijevem kabinetu zagotovilo še šest članov sveta prehodne vlade, torej taistega upravnega telesa, ki naj bi tridesetega junija prenehalo obstajati. Postavlja se vprašanje, s kom so se ti ljudje pogajali za svoje nove stare službe.


Allawijevo imenovanje za premiera pa vendarle bolj kot kaj drugega kaže na panično politiko, s katero ZDA - recimo temu – urejajo razmere v Iraku. Prvi ljubljenec Busheve administracije ter Pentagona in glavni kandidat za Husseinovega namestnika je bil namreč Ahmed Chalabi, bivši kriminalec in vodja azilnega Iraškega nacionalnega kongresa. Chalabi je bil eden izmed najglasnejših zagovornikov ter pobudnikov vojne proti Iraku in kot tak zelo blizu Bushevega srca. Do nedavnega. Američani mu nameč sedaj očitajo, da je Iranu posredoval strogo tajne podatke. Toda v ozadju celotne igre najdemo druge odgovore. Ahmed Chalabi je moral zapustiti politično prizorišče kot glavni krivec za poneverjanje obveščevalnih podatkov o Sadamovem orožju za množično uničenje. Črta med marionetnimi vladarji ter žrtvenimi jagnji je zelo tanka in Chalabi je po njej korakal že od samega začetka.


Originalno so Američani želeli predati suverenost razširjeni verziji sveta prehodne vlade, ki bi ga v glavnem sestavljali voditelji bivše iraške opozicije, ki so se v državo vrnili na ameriških tankih. Toda glavni šiitski verski voditelj Ayatollah Ali al' Sistani, čigar glas v Iraku velja poslušati, je zahteval splošne volitve pred predajo suverenosti. ZDA so se tako morale obrniti na Združene Narode, ki so v Irak poslali posebnega odposlanca Brahimija, da bi ocenil, če so zgodnje volitve možne, oziroma povedano z drugimi besedami – da bi al' Sistanija prepričal, da niso.


Brahimi se je zavezal, da bo ostal v Iraku in poskušal sestaviti vlado, ki bi bila sprejemljiva tako za al' Sistanija kot tudi za Iračane nasploh. Že na začetku svoje misije je dal vedeti, da bo člane sveta prehodne vlade v celoti zamenjal z ekipo tehnokratov. Prav zato imenovanje Allawija za predsednika vlade predstavlja največji Brahimijev neuspeh. Če bi namreč Ahmed Chalabi imel dvojčka, bi to zagotovo bil Iyad Allawi.


Kakor Chalabi je tudi Iyad Allawi vodil svojo iraško opozicijsko organizacijo, ki je delovala v azilu in še to bolj kot lobij kot pa politična stranka. Vpleten je bil tudi v hujskanje vojne proti Iraku in Američanom ter Britancem dobavljal ponarejene dokumente o Sadamovem orožju za množično uničenje. Znano poročilo o iraškem nuklearnem arzenalu, ki bi ga Husein lahko uporabil v petinštiridesetih minutah, s katerim se je v britanskem parlamentu osmešil Tony Blair, je prišlo iz Allawijevih rok.


Na dan je prišlo še več spletkarjenja med predstavniki okupacijskih sil in najvplivnejšimi člani sveta prehodne iraške vlade. Brahimi, ki naj bi izbral predstavnike nove vlade, je na koncu v večini primerov le dajal pečate na odločitve, ki so jih že sprejeli ameriški civilni upravitelj Paul Bremmer in najvišji krog njegovih zvestih iraških kolaboratorjev. Kredibilnost nove iraške vlade je bila žrtvovana višjim ciljem, ki jih bo nedvomno razkril potek dogodkov v bližnji prihodnosti.


Zaradi nasilja, ki se nezadržno širi po državi, neokonzervativci v Washingtonu že dalj časa opuščajo govore o demokratičnem Iraku in se vse pogosteje zavzemajo le še za stabilni ter varni Irak. Številni načrti, ki jih je Busheva administracija namaravala lansirati v predvolilnem času, so padli v vodo. Eden izmed njih je bila tako imenovana 'Iniciativa za Srednji Vzhod', s katero je Bush želel nastopiti na srečanju G8, ki se je začelo danes v zvezni državi Georgia. Gre za precej ambiciozno pobudo, ki predvideva načrtno vzpodbujanje temeljnih političnih, ekonomskih in socialnih reform v arabskih državah srednje ter južne Azije. Toda po vseh škandalih in napakah v Iraku je Iniciativa za Srednji Vzhod povsem mrtva. Najnovejši osnutek ameriškega načrta za Srednji Vzhod pravi, da družbene reforme ne smejo biti vsiljene od zunaj. Vprašanje je, če bodo Arabci znali ceniti tovrstno ironijo.


Bush je napovedal, da bodo Američani tridesetega junija Iračanom predali popolno suverenost. Toda kaj v njegovem slovarju pomeni ‘popolna suverenost’? Busheva administracija bo nedvomno vse skupaj poskušala prikazati kot glavni obrok demokracije, toda Arabci in Iračani, ki nikoli niso razvili okusa za ameriški junk food, na to zadevo verjetno ne bodo gledali z istimi očmi.


Komentarji
komentiraj >>