Ponedeljek, 21. 6. 2004
janez polajnar
Drage študentke! Vaši študijski in znanstveni napori, so ravno v tem mesecu najbolj intenzivni. Mučite se s kupi zapiskov in literature, razjeda vas ob vsaki zapravljeni uri. Skratka zaradi študija ste podvržene velikim duševnim naporom. Če bi se dosledno držali priporočil doc. dr. Borisa Zarnika, ki jih je zapisal v svoji razpravi leta 1911, bi vam moral vsakršno nadaljnje pečanje z znanostjo močno odsvetovati. Dr. Zarnik je namreč imel do preintenzivnega duševnega dela - to je študija, ki se ga je lotevalo vse več žensk na vseučiliščih - precej odklonilno stališče, ki pa ga je dobil na podlagi 5-letnih izkušenj. Poleg tega pa je o tej temi upošteval tudi razprave dr. v. Gruber iz Monakovega. Tako je nastal članek, v katerem je precej ostro nastopil prot ženskemu intelektualnemu udejstvovanjem. Članek pa vseskozi spremlja nekakšen pokroviteljski ton, ki ženski priznava nedvomno veličino, a le dokler ostaja na ženskem čutnem nivoju.
"Kot biolog in medicinec skuša dokazati, dr. Gruber namreč, kako škodljivo je preintenzivno duševno delo tako občutnemu ženskemu organizmu in njega glavni funkciji, roditi otroke!"
Sredi 19. stoletja je bilo vse drugače - ugotavlja avtor članka O uspehih ženskega vseučiliškega študija. Po vseh teh letih izkušenj s feminizmom se lahko ta problem v celoti pojasni induktivno.
"Ženam je odprta pot na vse strani; študentk in doktoric že vse mrgoli, toda kje so uspehi? Ni jih."
Ženskam je sicer potrebno priznati delavnost in pridnost. Ravno ta marljivost pa zna preslepiti! Izkušnje so se pri piscu namreč izkazale za bolj klavrne. Različnost moških in žensk se najbolje prikaže ravno v akademskih študijah. Na pamet naučene fraze pač niso vredne analitičnega mišljenja moških dijakov.
"Na prvi pogled vsakdo ostrmi nad pridnostjo in marljivostjo dijakinj; one ne zamujajo predavanj, one ne popivajo in ne krokajo (izvzemši Rusinje, ki so tudi v tem oziru silno 'emancipirane')."
Vztrajnost in pridnost sta res čudoviti. Domače naloge so vedno narejene. Tudi spomin naj bi bil pri dijakinjah boljši, saj se hitreje naučijo stvari. Posebno dobra izkušnja s študenkami je pri mehaničnih operacijah. Odlično se namreč znajdejo pri anatomskem raztelesevanju mrličev, pripravljanju mikroskopskih preparatov in rezanju živali. Zavzetost deklet je torej neprimerno večja kot pri fantih.
"In vendar, dijak zna takoj vsak vse, česar se je v kemiji naučil, pravilno uporabiti, takoj razume, ako ga izkušam navesti na to, kako na primer naj izpere parafin, kako naj odpravi sublimat itd. A dijakinja, ki gotovo ni izpustila nobenega kemiškega predavanja, ki si je gotovo vsako formulo zabeležila, stoji navadno pri takih vprašanjih nema."
Zarniku so se morale nekatere študentke precej zameriti, saj naj bi imele glavo napolnjeno z neštetimi dejstvi, iz katerih pa so niso znale tvoriti stavkov in iz njih ne zavrniti ne potrditi kakšne hipoteze.
"Kako velikanska je razlika med največjim dijakom-lenuhom in najmarlivejšo dijakinjo v prilog prvemu. Že pri najenostavnejših stvareh je ta razlika eklatanta. Srednje nadarjen dijak s še tako skromnim znanjem zna pa najmanjše dejstvo pravilno uporabiti, najsibode tudi izkrokan in naj mu rojijo morda pri diskusiji razne druge muhe po glavi."
Ženska ostaja pač na nekem določenem nivoju. Množica dejstev pri tem nič ne pomaga, če ni nekakšnega občega pregleda, kaj šele samostojnega znanstvenega razmišljanja. Za kar pa je najverjetneje kriva že sama nezainteresiranost za kaj takega. Za primer nezmožnosti kombiniranja dejstev in iz tega priti do logičnih ugotovitev, je najboljša izkušnja iz vsakdanjega življenja, čemur je prav gotovo prikimala večina moške populacije.
"Z logiko ne opraviš ničesar. Je popolnoma isto, ako mož zastonj izkuša navesti pred svojo ženo logiških uzrokov, zakaj je prišel prepozno h kosilu, ali pa ako izkušaš ovreči dijakinji kakšno naj si bode še tako nesmiselno naziranje, ki se ga je bogvekje navzela. Le avtoriteta, sugestija deluje."
Študij žensk ni samo brez uspeha, je celo škodljiv ženskemu telesu, ki ni namenjeno temu, da se podvrže intelektualnim naporom. Cvetoča dekleta vstopajo na vseučilišče, z njega pa stopajo gubaste in ovenele device. Pojavi se obča slabost, slabokrvnost, slabo razvita prsa itd. S tem škodujejo tudi družbi, saj je njeno telo tudi v službi naroda. Namesto da bi najinteligentnejše predstavnice svoje gene prenašale na moške potomce, se v pehanju za znanostjo tako iztrošijo, da lahko postanejo celo sterilne.
"Toda čas, ki ga prebijejo dijakinje na vseučilišču, ni samo takorekoč ukraden, nego intenzivno duševno delo, ki je zvezano z marljivim učenjem, silno škoduje ženskemu organizmu. Ako hoče žena v polni meri doseči cilj svoje organizacije in postati mati, se mora strogo čuvati prenapornega duševnega dela, posebno v zrelejši dobi, drugače so njena deteta slabotna, ali pa postane celo sterilna. Velja tudi, da ko hoče žena količkaj napredovati na intelektualnem polju, se mora popolnoma odpovedati vsaki spolni funkciji."
Lahko pa zapadejo v drugo skrajnost - v popolno nenravnost. Zaradi tega bi bilo verjetno najbolje, če bi se dekleta pred študijem poročila in tako izvršila vsaj en del preddestiniranega življenja. Vendar je to bilo že skoraj nemogoče, saj so dijakinje že preveč neodvisne od rodbine in imajo razna svobodomiselna načela do zakonske zveze.
"Glavo polno puhlih fraz o prostosti žene, v zvezi s stalno ozko dotiko z dijaki in s histerijo, ki se skoro pri vseh brez izjeme pojavi radi napornega duševnega dela, jih privede do tega, da padejo v skrajno razuzdanost, ako so se odločile, da zadoste spolnemu nagonu. Najsvobodnejše so v tem oziru gotovo ruske dijakinje. Gotovo nikdo ne bo obsojal dijakinje, ako ima svojega ljubimca - ravno v tem oziru ne smemo biti tesnosrčni - toda mnogo Rusinj med njimi, posebno židovski elementi, se ne zadovolji s tem, nego noč za nočjo praznujejo najdivjejše seksualne orgije in bakanalije, to je nebrzdano in razvratno veseljačenje; vsa nežna ženska čustva so se poizgubila. Tako grozno se maščuje narava za nji protivno življenje."
Obsedenost s kvarjenjem živcev je bila ena izmed stalnic prehoda stoletja. Tako so preobremenjeni ali preveč razburjeni živci vzrokovali v neštetih boleznih. Od popolne moralne sprijenosti do trajno poškodovanih telesnih udov ali organov. Nežna ženska tako izginja, le še pohota, naslada in nenravnost obvladujejo telo in dušo - kar pa je preprosta posledica prehudih naporov na vseučilišču, ki ubijajo občutljive ženske živce. Vse skupaj pa rezultira v tem, da služijo vseučilišča samo za neko vrsto seksualne zabave. Kar je avtorja pripeljalo do sklepa, ki za dijakinje ni bil niti malo ugoden, saj je na podlagi svojih izkušenj in razmišljanj ugotovil naslednje:
"Facit mojih izkustev je ta, da žena nima niti najmanjše sposobnosti za to, kar imenujemo znanstveno delo. Ako se torej vprašamo, jeli priporočati, da študirajo dekleta na vseučiteliščih, moramo v vsakem oziru odgovoriti z odločnim ne. Z ozirom na človeško družbo je predvsem radi tega oporekati vseučiliškemu študiju žen, ker je brez vspeha in ker je žensko znanstveno delo za človeško družbo brez vsake koristi."
Sicer pa to, da ženski manjka intelekta, nje ne postavlja manj vredne napram možu. Vse to nadomesti na polju čutnosti, saj ženski ne vlada logika temveč čut. Da lahko ženska enakovredno konkurira moškemu pri intelektualno znanstvenem delu, je lahko samo posledica popolnega nepoznavanja in nerazumevanja bioloških dejstev in ugotovitev. Kdo pa smo mi v končni fazi, da bomo spodbijali naravno ureditev, ki je veliko starejša od človeškega rodu.
"V celi vrsti sesavcev je samica slabejša od samca, to je v celi vrsti naših prednikov nazaj do trjadne dobe. Razlika med možem in ženo je torej filogenetski utrjena že najman 20 milijonov let in ta razlika naj bi se po mnenju feministinj kar v par desetletjih premenila. Koliki nesmisel."
Sploh pa, zakaj? Saj ženski že vlada čut. Od nje se pričakuje plemenito in požrtvovalno delo medicinskih sester. Zdraviti in operirati znajo moški pač bolje. Klaverni so namreč, po Zarnikovem mnenju, poizkusi ženskega delovanja na zananstveno-raziskovalnem področju. Če je ženska v svojem elementu nekaj višjega, je tu tragikomična figura, ki v nas lahko vzbudi samo pomilovanje. Zato si doktor na koncu pomaga s staro modrostjo, ki bi jo očitno morale ženske, sebi v prid, bolj upoštevati.
"Torej v vsakem oziru, z obče človeškega stališča, s stališča intelektualne selekcije, s stališča napredka znanosti se moramo držati starega, sicer nekoliko krepkega a jako točnega pregovora: mulier taceat in ecclesia, torej ženska naj v cerkvi molči."
Tu je treba upoštevati, da je imel doktor v mislih le dobro za človeško družbo. Po njegovem mnenju je ob nadaljnji širitvi vseučiliškega študija žen v nevarnosti obči napredek človeštva, saj se tako, kot smo že omenili, pokvarijo najboljši geni, ki bi se morali prenesti na naslednjo generacijo. Hkrati pa nas avtor opozarja, da v tem sestavku ni nobene jeze in zamere, gre zgolj za dejstva, za čisto empirično dokazljive ugotovitve.
"Marsikdo mi bo morda očital, da sem silno kruto obsodil feminizem. Ne, to ni nikaka obsodba, nego to je golo konštatiranje navadnih dejstev, ki jih dandanes pač izkušajo zakriti z raznimi frazami, le empirija sine ira et studio."
Komentarji
komentiraj >>