Na ploščadi pred hramom slovenske kulture se besno pilijo še zadnji detajli pred izvedbo osrednje slovesnosti ob petkovem dnevu državnosti. V logistični senci pa nekaj metrov nižje in ušesom ter očem javnosti bolj prikrito potekajo priprave za ustanovno srečanje famoznega, pogojno shizofrenega Zbora za republiko. Zakaj shizofrenega??? Zato, ker deklarirano bega med različnimi vlogami, sredstvi in cilji, ki si jih je zadal.
Podpisniki vabila so v svojih izjavah zatrjevali, da gre za pobudo, ki bo predstavljala protiutež organizacijsko podobnemu forumu bivšega predsednika republike. Ta je po mnenju predstavnikov Zbora ekskluzivne narave, ima močno gospodarsko zaledje ter kot takšen imanentno ambicijo po neposrednem usmerjanju podalpskih političnih smernic. V nasprotju z njim bo zborska druščina navzven inkluzivna, strukturirana na nestrankarski bazi, namen in vsebine njenih razprav pa v občeslovenskem interesu. Zbor bo opredmetenje nedokončanih načrtov, opredeljenih v legendarni 57-ti številki Nove revije, dopolnilo Drnovškovim razpravam o slovenskih strateških nacionalnih interesih, nazadnje pa še potomec nekdanjega »Zbora za ustavo«.
Če gre verjeti Petru Jambreku, članu Zbora, ki je mnenja, da so »politične ambicije na prihajajočih parlamentarnih volitvah pomembne ter da je to čas, ko se legitimno poskuša volivce seznaniti z realnimi alternativami«, postane Zbor evidentna podlaga za generiranje članstva in vsebinskih zametkov nove zmagovalne koalicije, ki bi na jesen lahko iz vladne palače ter parlamentarnih pozicijskih klopi vrgla aktualno oblast.
Temu pritrjuje tudi časovni okvir ustanavljanja Zbora. V primeru volilnega poloma na minulih evro-volitvah bi bil lahko sredstvo in izgovor za prevetritve v opozicijskih vrstah. Ob relativnem uspehu list večine podpisnikov in podpisnikov-simpatizerjev pa se bo Zbor elegantno posvetil utirjanju predvolilne kampanje in stopnjevanju pritiska na vladajoče strukture.
Prva vladna stranka pa skomiga z rameni in se privoščljivo reži. S strani pobudnikov željena civilna obleka Zbora je v javnosti že pred njegovo formalno ustanovitvijo dodobra nastlana s politično slamo. In še to – če je zunanji minister nekakšen adut v zborovskem kompletu, je po drugi strani »joker« za Liberalno demokracijo. Iztrekajoči vladni mandat je minil v znamenju nenehnega verbalnega komolčenja med Vlado in Ruplom. Vilnius, Diplomatska akademija in zdaj že kar pregovorna Ruplova netaktnost pri komuniciranju z javnostjo so razlogi, da ga v morebitni prihodnji vladni zasedbi ne bi bilo.
Ruplu je seveda vse jasno. Svoje karte zato stavi na Zbor za republiko IN matično stranko. Javnost pa je še enkrat priča satiričnemu kupčkanju političnih pozicij in nabirkam manevrskega prostora. Liberalna demokracija svojim funkcionarjem v demokratičnem duhu dopušča soliranje, pričakuje pa tudi, da bodo samotni jezdeci nosili odgovornost.
Da bi bile stvari jasnejše, je bilo zunanjemu ministru priporočeno, da naj v skladu s svojimi službenimi dolžnostmi prdsednika Ropa spremlja na uradnem obisku v Angliji, ki pa časovno sovpada z dnevom ustanovnega srečanja Zbora.
Rupel je Slovenijo zapustil s svojim predsednikom, hkrati pa zatrdil, da se bo rojstva Zbora poskusil udeležiti. Stavba TR3, v katerih domuje Liberalna demokracija, ter podzemlje Cankarjevega doma bosta zato drevi okoli 18-e nestrpno čakala, ali bo iz izhoda brniškega terminala pokukala postava zunanjega ministra. Anton Rop se po navedbah zaposlenih v svojem uradu domov vrača pozno zvečer. Kdaj in kako se bo vrnil osrednji akter, nam niso znali pojasniti niti na zunanjem ministrstvu, ki posebnega leta za svojega predstojnika ni naročilo, niti na vladnem uradu za informiranje niti v samem tajništvu predsednika Vlade, kar je seveda čista protokolarna katastrofa, vsaj glede na to, da bo banalni urnik potovanja zunanjega ministra posredno oblikoval prihodnjo politično podobo slovenske krajine.
Komentarji
komentiraj >>