Že površen pogled na domače notranje politično dogajanje, katerega edini smoter je, kako se bodo na jesenskih državnozborskih volitvah določila nova razmerja osvojenih poslanskih sedežev, pove, da je Slovenska demokratska stranka v ofenzivi. Janša tokrat očitno ni štedil denarja za profesionalne upravljalce političnih kampanj, ideolog iz prejšnjih volitev - politolog Milan Zver - pa je tako ali tako po uspešni odstranitvi pozabljen. V tokratni kampanji, tako si je do sedaj zmogla plačati zgolj Liberalna demokracija, smo po aferaškem obdobju z džamijo, izbrisanimi, pa še kaj bi se našlo, ki je v prepričanju, da za Janšo do groba, zgolj utrdilo najbolj zveste privržence Slovenskih demokratov, očitno vstopili v njen politično mehkejši del obvladovanja političnega javnega mnenja sploh sodelujočih na volitvah. To sama zase pričata nova vlečna konja predvolilne kampanje SDS - Dimitrij Rupel in Miro Petek.
Obema je skupno to, da sta napovedala sicer neodvisno kandidaturo za poslanca na listi Slovenskih demokratov. Tako sta v politično-marketinškem smislu postala vlečna konja politike Janeza Janše. Miro Petek, razumljivo razočaran nad stanjem duha v tej zgolj samooklicani pravni državi in novinarstva, takega pač kot ga ta proizvaja, odkrito in pravzaprav posrečeno priznava, da želi iz četrte veje obrezzobljene oblasti, ki naj bi jo predstavljalo novinarstvo, poseči na kakšno vejo oblasti višje. Ker prve tri pač niso rangirane, s tem tudi prostodušno priznava, da ima po neuspelem potegovanju za mesto glavnega in odgovornega urednika mariborskega Večera tudi kakšne od zgolj drgnjenja poslanskih klopi še za oblastno vejo višje ambicije.
O tem, kako visoko sebe vidi Dimitrij Rupel, pravzaprav nima smisla razpredati. Mož je samovšečno ambiciozen, celo za zadnji ponujeni častni umik iz Mladike mu ni bilo dovolj mesto šefa misije pri zvezi Nato v Bruslju, v zgodovino se je hotel zapisati kot prvi slovenski evro-komisar. Kljub velikem egu Rupla pa so upravljalci predvolilne kampanje SDS iz ozadja z njim zadovoljni, saj zaenkrat dobro opravlja prej načrtovane naloge. Preko sebe, najprej preko zapletov okoli Zbora za republiko, potem z izsiljeno izredno poslansko sejo za njegovo odstavitev in naposled z najavo kandidature za poslanca SDS ter pričakovano zavrnjeno kandidaturo za opozicijskega podpredsednika državnega zbora, namreč že tretji teden zapored Janši zagotavlja prisotnost v elitnih medijskih terminih domačih trobil večinskega diskurza.
Svoj, zaenkrat sicer skromen kos, je že prispeval tudi zaradi sporočene mu politične neprimernosti za prvo uredniško mesto Večera razžaljeni Miro Petek, s katerim pa imajo gotovo še velike načrte. Cena za kaj več od poslanskega sedeža je namreč gotovo višja, tudi dramatični vrh Petkove vloge v tokratni kampanji SDS gotovo še pride. In do državnozborskih volitev je še vedno slabe tri mesece, upravljalci Janševe politične podobe pa imajo v rokavu gotovo še kakšnega podobno odmevnega vlečnega konja.
Da so tokratni politični strategi na plačilnem seznamu Slovenskih demokratov res dobri, samo zase priča dejstvo, kako zelo kilavo se tega osvajanja elitnih terminov medijskih trobil domačega večinskega diskurza brani nasprotna vladna stran. Ko se bo uradno začela predvolilna kampanja, bo prepozno. Takrat v veljavo stopijo notranji medijski kodeksi uravnoteženega predvolilnega poročanja v posebej za to namenjenih predvolilnih oddajah, zato pa se bitka mojstrov usmerjanja javnega mnenja in politične pozornosti vedno začne že več mesecev prej. Zadnji mesec je namreč vedno namenjen zgolj ponavljanju največkrat ponovljenega, da se s spominskim priklicem na poprej narejeno pri volivcih zgolj utrdijo podzavedne strankarske preference.
Sicer so podobnosti predvolilnih kampanj Liberalne demokracije in Slovenskih demokratov očitne. Po nekaj priročno prirejenih aferah v SDS, mednje sodi Pavle Rupar in zaenkrat še neovrženo izginotje tistih nekaj plošč marmorja, so se zaradi okoriščanja službenih položajev v predvolilni maniri odmevno spravili tudi na svoj županski kader, kot smo bili lahko priča v Novem mestu. Toda sedaj, ko so tudi oni vstopili v mehkejšo fazo predvolilne kampanje, se kilavo zanašajo na usihajočo moč prednosti, ki jo prinaša vladna pozicija.
Med tako kilavo potezo sodi sicer izsiljena a zaradi bližine volitev vseeno povsem brezplodna obravnava zakona o istospolni partnerski zvezi. Že ob uvrstitvi te točke na dnevni red je bilo namreč jasno, da bo ta zakon, če že, sprejemala neka druga ali pa vsaj drugačna sestava poslanskega zbora, predlagala pa ga bo neka druga ali pa vsaj drugačna vlada. Glede na zavlačevanje in mrcvarjenje prav tega zakona v zadnjem mandatu si s to zapoznelo in pravzaprav res zgolj predvolilno potezo v smislu le poglejte kdo je kdo trenutna vladna stran ni zagotovila niti volilnih glasov istospolno usmerjene skupnosti domačih državljanov.
Pravzaprav je sreča v nesreči, da je streslo Posočje. Toda po vladni ekipi ministrov, ki so se tam en za drugim nastavljali kameram in ponavljali visokoleteče obljube, ki jih bo jasno da morala izvajati neka druga ali pa vsaj nekoliko drugačna vlada, se je v Posočje nemudoma odpravil tudi Janez Janša. Z nekaj pikrimi o po zadnjem potresu obnovljenih pa ponovno porušenih objektih z osvojenim medijskim časom sicer ni mogel enakovredno parirati falangi ministrov iz Liberalne demokracije, jih je pa vsaj uspešno relativiziral. Svoje morebitne vlečne konje, zagotovo jih imajo, pa zaenkrat še skrivajo.
Finta vlečnih konj v predvolilnih političnih kampanjah, na kar sta pristala neodvisna kandidata za poslanca Slovenskih demokratov Dimitrij Rupel in Miro Petek, je namreč prav v tem, da se v zameno za to, da preko sebe k stranki vlečejo volilne glasove, vnaprej dogovorijo za visok položaj po volitvah. Svoje poslansko mesto pa prepustita naslednjemu v vrsti čakajočemu strankarskemu kadru. To seveda gre, če se stranka po številu osvojenih glasov uvrsti v vlado, za kar si dobro plačani upravljalci politične podobe Janeza Janše tokrat res prizadevajo. Res pa tudi je, da vlečni konji včasih tudi omagajo.
Komentarji
komentiraj >>