Izraelski varnostni zid, zaradi katerega izvoljeno judovsko ljudstvo, ki si z glave še vedno ni izbilo biblijskega načrta o čistokrvni judovski državi med reko Jordan in Sredozemskim morjem, ni prav nič bolj varno, sam zase demonstrira kako zelo v paralelnih svetovih sobiva globalni konglomerat držav, ki si pravi mednarodna skupnost. Prav sveta država Izrael je kot izraz kolektivne kosmate vesti držav antifašistične koalicije zaradi holokavsta nad Judi med drugo svetovno vojno sicer nastala na podlagi resolucije Generalne skupščine Združenih narodov leta 1947. In ker se stvari tako zelo rade sprevržejo v svoje nasprotje, smo včeraj končno dočakali novo resolucijo, ki naposled le obsoja fašistično držo izraelskih vojaških gospodarjev do tam avtohtono živečega palestinskega prebivalstva.
Ne glede na to, da je že jasno, da je Izrael tudi tokrat ne bo upošteval, pa je včeraj sprejeta resolucija Generalne skupščine Združenih narodov povsem nedvoumna – Izrael naj uresniči odločitev Mednarodnega sodišča v Haagu in poruši 196 kilometrov že zgrajenega zidu na Zahodnem bregu ter oškodovanim Palestincem izplača odškodnino. Ne nepomembno pri vsem tem sicer je, da ne odločitev Mednarodnega sodišča in ne sama resolucija Generalne skupščine tudi tokrat ne bosta imeli praktično nobenih dejanskih posledic, saj sta obe pravno nezavezujoči.
Ne glede na visokoleteče pravne koncepte človekovih pravic in mednarodno pravne enakosti, je na tem svetu namreč še vedno tako, da so ene države pač malo bolj enakopravne kot druge. Status pravno zavezujočih odločitev imajo namreč zgolj resolucije Varnostnega sveta, v katerem so si največje države zagotovile pravico veta. Resolucija, s katero pa bi potrdili mnenje Mednarodnega sodišča v Haagu, pa v Varnostnem svetu nima prav nobenih možnosti zaradi zanesljivega veta Združenih držav Amerike. Zato je na dnevnem redu Varnostnega sveta niti ne pričakujmo.
Kdo je kdo v tej samooklicani mednarodni skupnosti, se je namreč pokazalo že ob samem glasovanju v generalni skupščini.
Če kaj, potem je tokrat presenetilo enotno stališče Evropske unije, ki je resolucijo družno z arabskimi državami sploh predlagala. Prvi pravzaprav konkreten zunanjepolitični učinek članstva domovine v EU je, da je, potem ko smo se iz Mladike rešili amerikanofilskega zunanjega ministra, resolucijo ob 150-ih drugih državah podprla tudi Slovenija.
Kdo je kdo, oziroma kako zelo pomembna je v predvolilni bitki za Belo hišo podpora v Združenih državah živeče judovske skupnosti, ki tam še vedno nadzira vsaj pol Hollywooda in Wall Streeta, se je namreč povsem nedvoumno pokazalo ob tem, kdo je bil proti. Ob Združenih državah so resolucijski obsodbi vojaškega terorja nad palestinskim civilnim prebivalstvom nasprotovali še naslednji ameriški sateliti: Avstralija, Mikronezija, Marshallovo otočje, Palau in kakopak Izrael. Nekdaj običajnega instrumenta po slovensko suverene zunanje politike sedenja na več stolih hkrati pa so se poslužile Kanada, Kamerun, Salvador, Nauru, Papua Nova Gvineja, Salomonovo otočje, Tonga, Uganda, Urugvaj in Vanuatu, ki so se glasovanja vzdržale.
Skupno mnenje nasprotnikov resolucije, ki s tem legitimizirajo izraelsko vojaško nasilje v Gazi in na Zahodnem bregu, je, da bo resolucija škodovala političnemu procesu iskanja miru na Bližnjem vzhodu. Kakšen je ta kvazi političen proces in kako se po izraelsko išče mir, je namreč tudi te dni manifestiral izraelski vojaški stroj, ki z raketami napada palestinska begunska taborišča in v sosednjem Libanonu utaborjene pripadnike Hezbolaha. Toda tokratna evropsko-arabska enotnost je očitno še najbolj presenetila izraelskega vojaškega premiera Ariela Šarona, ki je, kot da nima dovolj front na domačem terenu in v neposredni soseščini, bojno sekiro izkopal še proti Franciji. To nedeljo je namreč francoske jude pozval, da naj pred naraščajočim antisemitizmom v Franciji prebegnejo v sveto deželo, nemara kar na kvazi avtonomna palestinska ozemlja, iz katerega manjšega dela na drugi strani tega varnostnega zidu, ki varnosti pač ne zagotavlja, se izraelski naseljenci kljub Šaronovi volji do septembra 2005 ne nameravajo izseliti. Njihovo število celo občutno narašča.
Kakorkoli že, usoda sicer sprejete, toda pravno ali kakorkoli že drugače nezavezujoče resolucije Generalne skupščine Združenih narodov, ki brezplodno zahteva rušenje izraelskega takoimenovanega varnostnega zidu, kaže, kako zelo v paralelnih svetovih sobiva globalni konglomerat držav, ki si pravi mednarodna skupnost. Njihove politične volje Izrael, in to ne bo prvič, s podporo demokratskega režima onstran Atlantika pač ne bo upošteval. Nemara še najbolj skrb vzbujajoče pa je dejstvo, kako zelo očitno se je v tem svetu, v katerem so eni vseeno bolj enaki kot drugi, pozicionirala ta moralna vloga Organizacije Združenih narodov. Tako Palestinci kot Izraelci in nenazadnje tudi vsi mi, si lahko s to zadnjo resolucijo in vso moralno težo, ki naj bi jo ta prinašala, zgolj obrišemo rit.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z vso silno kvazi-moralno težo nezavezujoče resolucije proti izraelskemu varnostnemu zidu v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>