Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 3. 8. ´04, 15:30 (3844 bralcev)
Torek, 3. 8. 2004
arni



RADIO ŠTUDENT SREDA, 3. 8. 2004
RECENZIJA
URA: 15.00

Trnfest že leta poskuša zadovoljiti zelo širok izbor različnih okusov in tako se je na letošnjem meniju znašla tudi ameriška zasedba Liars, ki se je včeraj v Ljubljani zaustavila na svoji poti med Baltikom in Moskvo.

Rednim poslušalcem naše radijske postaje zasedba Liars gotovo ni tuja, saj dokaj rada zaide na jedilnike naših glasbenih oprem ali glasbenih oddaj. Jedro skupine prav gotovo predstavlja Angus Andrew, odštekan pevec, ki je tudi najbolj odgovoren za to, da so Liars popolnoma prekinili z zvokom post-punka, ki so jim ga kritiki pripisovali v preteklosti in ga preoblikovali v še mnogo bolj »artističen«, psihadeličen in dekonstruiran zvok, kot so ga negovali prej. Tako na včerajšnjem koncertu nismo slišali niti enega komada iz njihove prve plošče They Threw us in a Trench and Put a Monument on Top, temveč so vse skladbe, razen dveh, izvirale iz njihove zadnje plošče They Were Wrong, So We Drowned. Nič čudnega, glede na to, da sta iz zasedbe, ki je posnela prvenec, »preživela« le Agnus in pa instrumentalist Aaron Hemphill, ki se jima je pridružil še bobnar Julian Gros, medtem ko sta prvotno zasedbo zapustila bobnar in basist.

Trio se je tako na Trnfestu predstavil s skladbami iz plošče, ki je nastajala v gozdovih v bližini New Jerseya in se v celoti ukvarja z zgodbo o čarovnicah in prebivalcih neke vasi, ki jo te čarovnice napadejo. Sam navdih je prišel iz germanskih vraž, ki so pač vedno prepredene z raznimi temačnimi silami, ki ustrahujejo nedolžne in poštene. Predvsem glava skupine, pevec Agnus je to vsebino dodobra vkomponiral v svoj odrski nastop, tako s svojim videzom (koncert je pričel oblečen v rdeče-črnem kombinezonu, ki ga je takoj po uvodni skladbi zamenjal s preprosto belo obleko), kot tudi s svojim gibanjem, prej bi dejal domišljeno histeričnim poplesavanjem po odru, pri katerem se je zvijal v nevrotičnih zvokih, pogosto skakal na »feršterkarijo«, prevračal mikrofone, a kljub tej »zmedenosti« svojega »plesa čarovnic« ves čas natančno skrbel za svoj del zvoka. Ta ne obsega le petja in recitiranja, pač pa tudi podlaganje zvoka s preprostimi matricami, ki jih je generiral s pomočjo nekakšnega analognega oscilatorja in prav divjimi, navidez (a le navidez) nekontroliranimi vložki kitar in basa, pogosto zmaličenh v nervozne feedbacke, ki so lahko pozornega poslušalca spravljali na rob ekstaze ... ali nervoze, odvisno pač od tega kako tovrstno glasbo dojemate.

Seveda pa nič od tega ne bi »stalo«, če ne bi za Agnusom »stala« tudi druga dva člana benda – bobnar Julian, ki zna zelo hitro prehajati iz linearnih ritmov na dinamične prehode preko celotnega seta bobnov in činel, zaradi česar postane glasba zelo dinamična, na sam zvok pa definitivno še najbolj vpliva Aaron Hemphill, ki je med koncertom prehajal iz kitare na preprost set bobnov, sestavljen iz »virbla«, kotla ter ene činele, pa spet na kitaro, analogni sintetizator in še kaj. Vse to je bilo podprto še z zajetno dozo učinkov, tako na kitarah, kot tudi na bobnih, ki so glasbi dajali močan pridih »elektronskosti« - na trenutke bi človek recimo prisegel, da sliši še nekakšen sempler, pa je recimo šlo le za učinek na bas bobnu.

A kljub temu, da bi človek iz tega razglabljanja morda pomisli, da so Liars strogo izdelan bend, ki nič ne prepušča naključju temu ni tako. Prej bi dejali, da so Liars zelo ciničen bend, ki si na svojih nastopih dovoli tudi zajetno dozo svobode. Tako smo lahko včeraj slišali tudi popolnoma improvizirano skladbo, ki jo je pevec poimenoval »Ljubljana«. Ime naše prestolnice in dejstvo, da so Liars tu prvič, je Agnusu očitno sedla na dušo, saj je to skorajda edino, kar je imel med komadi povedati publiki. Ni pa to bil edini impro. Če izvzamemo »proste odmike«, ki so se dogajali znotraj komadov iz albuma, ki so ga predstavljali, smo dodatno dozo prosto nastajajoče glasbe dobili tudi po drugem »bis-u«. Da, bila sta dva bis-a, a prvi je izgledal tako, da je pevec publiko povprašal, če naj sedaj res gredo dol, da jih oni kličejo nazaj ali naj raje kar ostanejo. No, omenjeni drugi bis se je končal tako, kot bi si od tako intenzivnega koncerta lahko le želeli. Agnus je kratkomalo razsul bobne po odru in vse skupaj se je končalo v hrupu in trušču.

Če je koncertu kaj očitati, se to večinoma niti ne dotika same zasedbe Liars. Očitno je bilo recimo, da je bilo na odru kar nekaj tehničnih težav z bas bobnom in hi-hatom, ki sta zaradi energičnega udrihanja bobnarja Juliana Grosa kratkomalo polzela stran, zaradi česar smo lahko na odru večkrat zagledali tudi člana ekipe, ki jim je popravljal pozicijo in podlagal bas boben z utežjo, nekaj pa je bilo tudi očitnih netočnosti v zadnjem delu koncerta, ko je bil predvsem Aaron očitno že nekoliko manj zbran in je včasih kar odletel iz ritma (kar je bilo še posebej opazno pri delih, ko je tudi on bobnal skupaj z bobnarjem). Nekoliko je splošni vtis pokvarilo tudi dejstvo, da je koncert potekal pred zelo »specifično«, dejal bi »trnfestovsko« publiko, med katero je bilo kar precej tistih, ki jih tovrstna glasba očitno ne zanima in se raje pogovarjajo s prijatelji. Vendar je to splošna značilnost vsega dogajanja na trnovskem festivalu, ki se (vsaj meni) zdi bolj festival druženja, kot pa festival, na katerem bi ljudje z vso resnobnostjo konzumirali samo vsebino programa. Tako je bil prostor pred odrom tudi precej razredčen, kar je morda vplivalo, da se ves trud in energičnost benda ni v popolnosti prelila tudi na »zainteresirano« publiko. Sam sem recimo nekajkrat pomislil, da bi, če bi se koncert recimo dogajal kar v dvorani KUD-a ali kakšnem drugem ljubljanskem placu, publika verjetno skakala do stropa (še posebej, če bi bil morda ob kakšni bolj »nekrščanski« uri, kot je pol deveta zvečer). A vendar smo lahko ljubitelji »razfukane« post-karkoli glasbe na včerajšnjem, dobro uro in dvajset minut trajajočem koncertu, brez dvoma lahko prišli na svoj račun.

Včeraj je na Trnfestu ob zvokih Liars poziral Ronald Komar.


Komentarji
komentiraj >>