Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek 6. 8. 2004 - DJ KRUSH - Jaku (2992 bralcev)
Petek, 6. 8. 2004
jizah



DJ KRUSH Jaku (Sony/Menart, 2004)


Eden od velikih inovatorjev abstraktnega hiphopa, ki zadnja leta dosega vse večjo kupno moč, je tudi odlični japonski DJ/"turntablist" ter producent Dj Krush. Na Otoku živeči 42-letni odtrganec, se je na sceno resneje prebil v sredini devetdesetih, ko je s pomočjo založbe Mo'Wax izdal svoji prvi dve plošči. Nato je šla njegova kariera strmo navzgor, poleg angleškega in japonskega trga pa je počasi in v svojem slogu prevzemal še ostale svetovne glasbene trge. Tako za celinsko Evropo in Japonsko izdaja pri založbi Sony, za Mo'Wax in Virgin na britanskem otočju ter za Axiom, Shadow ter A & M v Ameriki. Njegov inštrumentalni hiphop je kmalu prerasel svojo oznako in je začel odkrito koketirati in eksperimentirati tudi z elektroniko. Kmalu je na svoje plošče uspel pripeljati tudi nekaj najeminentnejših raperjev, ki so tako vse bolj utrjevali njegovo ime v svetu glasbe, dokončni korak med največje pa mu je uspel z mix ploščo "Code 4109". Poslednja dva presežka sta bila precej bolj raperska kot njegova predhodna dela, tokrat pa se je znova skoraj povsem posvetil inštrumentalnemu eksperimentiranju znotraj neke nedorečene glasbene zvrsti.

Plošča "Jaku", ki je za Evropo izšla že pred nekaj časa, ostali svet pa jo bo na svoje police dobil 30. avgusta letos, ima tokrat kot koncept navedeno besedo "wa". Wa je v japonščini širok pojem, ki naj bi v osnovi pomenil, da je to nekaj, kar je tipično japonsko, širše pa naj bi bil "wa" nekakšno stanje mirnosti, uravnoteženosti, združenosti, kjer naj ne bi bilo nikakršnih konfliktnih situacij. Da je Krush lahko dosegel svoj "wa", je na ploščo povabil obilico japonskih glasbenikov, svoja dva vokalno gobezdaška gosta pa našel znotraj ekipe založbe Definitive Jux, od koder prihajata tako Aesop Rock kot Mr. Lif. Tako kot ostali sodelujoči sta besedilsko tudi onadva ostala umirjena in sta s svojima vložkoma izdatno presenetila. Predvsem to velja za Aesop Rocka, ki je tokrat k stvari pristopil popolnoma drugače kot ponavadi, z drugačnim flowom ter veliko bolj razumljivim tekstom, s čimer se je odlično vklopil v koncept izdelka. Iz svojega sicer zelo prepoznavnega vokala izstopi tudi Mr. Lif, ki tokrat deluje bolj umirjeno in manj agresivno kot sicer. Ostalih gostov je kar precej, njihova imena pa nam ne bodo kaj dosti povedala, so pa vsi skupaj poskrbeli za atmosfersko dovršen izdelek, ki nam da vedeti, od kod je avtor doma in na kakšnih glasbenih influencah je rasel. Nekateri od njih igrajo na tipično japonske inštrumente, saj se na plošči pojavi tradicionalni japonski inštrument, ki izgleda kot nekakšna tristrunska kitara, pa recimo tudi japonska flavta, s katero nam Krush pričarala zvoke, ki delujejo umirjeno in globoko. Avtor poslušalca zasanjano vodi skozi svoj že osmi izdelek, s katerim plava med različnimi glasbenimi tokovi, ki mu organski zvoki nekaterih glasbil neznatno in inteligentno dodajajo nekakšno "newagovsko" ambientalno tvorbo. Z občutkom v svoje stvaritve vklaplja mnogo kratkih samplov, tipičnega osnovnega loopa, ki je tako značilen za večino rap produktov, pa na plošči skorajda ni, saj so komadi v večini zgrajeni zelo večplastno. Res odlično dodajanje in odvzemanje samplov, ki nas vodi skozi ploščo srednjega tempa, rap zgradbe, ki smo jo lahko poslušali na zadnjih dveh ploščah istega gospoda, pa tokrat ni. Zahtevno mešanje mnogih glasbenih form, pri katerem pogrešamo predvsem več scratchov, saj se fant "izprsi" le pri komadu z Aesop Rockom, kar je za odličnega didžeja in producenta po mojem mnenju občutno premalo. Za razliko od prejšnjih Krushevih podvigov, je tokratni precej manj abstrakten, manj agresiven in razbijajoč ter veliko bolj zasanjan in konceputalen od prejšnjih izdelkov. Morda so za to kriva tudi leta, saj s štirimi križi na hrbtu tudi oseba najbrž postane bolj umirjena, zato pa lahko toliko več pohval namenimo vsem gostom, ki s svojimi odličnimi bobnarskimi in klavirskimi solažami pritegnejo poslušalca.

Jaku je album, ki se mi zdi najbolj primeren za pozne večerne ure, saj kombinacija različnih žanrskih vplivov in slogov, navdahnjeno zmedenih jazzy breakov ter ostalih minimalističnih in z občutkom umeščenih zvokov, ki jih plošča premore kar precej, postane skorajda spiritualna celota. Morda zmoti le to, da je plošča vseeno malce preveč "cheesy", vsekakor pa imamo opravka s še enim presežkom, ki so za Krusha v zadnjih letih že precej značilni. Plošča je veliko manj raperska kot njegovi zadnji trije izdelki, s katerimi je vse bolj vstopal v hip hop vode, tokrat pa se namerno ali ne od teh vod bolj kot ne umika, več prostora pa namenja svojih koreninam. Za relaksacijo pa si lahko poslušamo naslednje kompozicije, uvodno "Still Island", "Road To Nowhere", "Nosferatu" skupaj z Mr. Lifom, "Transition", "Stormy Cloud", "Univearth", "Decks-athron", "Kill Switch" z Aesop Rockom, "Distant Voices" ter zaključno "Song 2".


Tolpo je spisal Jizah



Komentarji
komentiraj >>