Poletni meseci so čas, ko tudi galeristi in umetniki odidejo na bolj ali manj zaslužene počitnice. Ob pomanjkanju razstav, ki bi jim Arterija namenila pozornost, tokratno oddajo posvečamo knjigam. Predstavili bomo, kaj se je v letošnjem letu novega dogodilo na področju pisanja o sodobni umetnosti. Katere so torej tiste redke strokovne knjige in publikacije, ki ljubitelju sodobne umetnosti ponujajo več od običajne časopisne površne obravnave razstav?
Že v začetku je potrebno pohvaliti edicijo Artes, edino knjižno zbirko v Sloveniji, ki je v veliki meri posvečena temeljnim delom moderne in mnogokrat tudi sodobne umetnosti. Zbirka, ki je luč sveta ugledala zaradi truda vodje obalnih galerij Andreja Medveda, je v Sloveniji edina, ki si lahko privošči delno subjektivni izbor naslovov, ki so navadno blizu Medvedovi ljubezni - sublimnemu slikarstvu in transavantgardi. Letos ponujajo kar štiri zanimiva in branja vredna dela: izbor kritik slovenske umetnosti Ješe Denegrija, delo Politike Slikarstva Miška Šuvakoviča, poskus Achilla Bonita Olive, da bi v transavantgardni okvir ujel sodobno umetnost in Medvedovo Abstraktno slikarstvo od Mušiča do Rimeleja.
Poleg tega je Arterija pokukala v Horizonte, novo prilogo Likovnih besed, ki je namenjena na slovenskem umetnostnem področju dolgo pogrešani filozofiji in teoriji umetnosti. Opozarjamo, da je izšla tudi zbirka esejev, ki sta jo z naslovom Prostori umetnosti zbrali in v branje ponudili nadvse aktivna Polona Tratnik in Nika Zupančič. Ti še čakajo, da jih vzamemo pod drobnogled v kateri od naslednjih oddaj. Današnjo Arterijo pa bomo zaključili z delom Aleša Erjavca, ki nosi naslov Ljubezen na zadnji pogled.
Najprej bomo v Arteriji pod drobnogled vzeli novo revijo - prilogo Likovnih besed, ki nosi ime Horizonti. Horizonti so se rodili skupaj s četrto številko Likovnih besed, ki jo je pripravilo novo uredništvo v sestavi Nevenke Šivavec, Polone Tratnik in Mojce Zlokarnik. Likovne besede, revija, ki se je rodila v naročju Društva slovenskih likovnih umetnikov, z društvom doživljala vzpone in padce, se je ob skorajšnjem bankrotu društva zdela nevredna denarja, ki so ga zahtevali zanjo. A zdi se, da se Likovne besede spreminjajo … in to na bolje. Res je sicer, da še niso uspeli obelodaniti internetne strani, ki jo na spletu ponuja že vsaka mesarija, a tudi zelo površni bralci so morali zaznati spremembo. V roke so namreč dobili dve reviji.
Če Likovne besede ponujajo zelo raznovrstno gradivo: malo sočasne kritike, malo teorije, kakšna pesem tu in tam, dnevnik in za moj okus preveč osebnoizpovednih litanij, so Horizonti natančneje strukturirani. So priloga revije Likovne besede za filozofijo in teorijo umetnosti. Smo si za sodobno umetnost navdušeni torej pridobili revijo, ki bo ponudila tisto, kar nam je vseskozi manjkalo: filozofijo in teorijo sodobne likovne umetnosti?
Po prvi in hkrati drugi številki sodeč je že tako. Revija ponuja obilico zanimivega in kvalitetnega branja. Članki v reviji so razdeljeni v dva dela. Prvi del se ukvarja z večnim vprašanjem, kaj je tisto kar konstituira umetnost.
Edward Lucie-Smith se sprašuje o možnosti avantgarde v sodobni umetnosti in ugotavlja, da se je umetnost znašla v podobni vlogi, kakršno je prej imela religija. Avantgarda namreč v današnjem svetu služi zato, da predstavlja manjšino, specializirano za skrajne načine obnašanja, ki družbo opominja na to, kaj je normalnost. Aleš Erjavec predstavi različne teorije konca umetnosti in zaključi, da o koncu umetnosti še ne moremo govoriti, da pa se je vlogi umetnosti po vrhuncu v modernizmu močno zmanjšal pomen. Posebno zanimiv se zdi Strehovčev prispevek o novomedijski umetnosti, ki se prav tako dotika spremenjene funkcije umetnosti. Danes se predvsem v novomedijski umetnosti srečujemo z umetnostjo, ki je onstran izdelovanja artefaktov in prehaja na področje, ki ga Strehovec imenuje umetnostna storitev. Mlada filozofinja Mojca Puncer, ki smo jo pred kratkim gostili v studiu, pa razmišlja o približevanju umetnosti in znanosti in ugotavlja, da tradicionalni načini prezentacije umetnosti ne zadovoljujejo potreb tovrstne umetnosti.
Drugi del revije je posvečen problemom vidnega, ki ga vpelje v slovenskem jeziku že objavljeni prispevek Mauricea Merleauja-Pontyja Oko in duh, o katerem v naslednjem poglavju razmišlja Paul Crowther. Martin Jay ugotavlja da v moderni dobi obstaja več skopičnih režimov, ki obstajajo kot območje nasprotovanj, da torej obstajajo različne vizualne subkulture. Jela Krečič o pogledu in sliki razmišlja z Lacanovo pomočjo, lacanovsko pa je obarvan tudi prispevek Els Degryse.
Arterija čestita Horizontom ob njihovem rojstvu in jim želi dolgo in uspešno življenje.
V obalnih galerijah Piran je še do konca meseca odprta razstava po izboru Ješe Denegrija. Gre za nekakšen remake razstave »Slika je ruševina, ki se gradi«, ki jo je beograjski kritik in zgodovinar umetnosti Ješa Denegri, pred skoraj dvajsetimi leti postavil v galeriji Equrna. Takrat so poleg Bernarda, Gvardjančiča, Marušiča, Slaka, Šalamuna in Šušnika sodelovali še Dušan Kirbiš, Duba Sambolec in Jernej Vilfan. Tokratna predstavitev torej ni popolna ponovitev ljubljanske razstave. Denegri je v takrat Equrni predstavil izrazite nosilce individualnih mitologij, prepoznavnih na takratni slovenski in jugoslovanski umetniški sceni. Razstava je pomenila korak v novo poglavje slovenske zgodovine umetnosti.Tokratna razstava pa se je zgodila vzporedno z drugim, za Denegrija in nas pomembnim dogodkom. Andrej Medved, vodja Obalnih galerij in hkrati šef zbirke Artes, je izdal Denegrijevo knjigo z naslovom Sprehodi po slovenski moderni in postmoderni umetnosti. Knjiga prinaša izbor tekstov o slovenski umetnosti in pokriva časovno obdobje od slovenskih zgodovinskih avantgard pa do nastopa skupine Irwin.
Denegri verjetno največji del knjige nameni skupini OHO od njenega nastanka pa do umika v komuno v Šempasu. Njegove kritike predstavljajo kompetenten in natančen pogled na slovensko umetnost s perspektive bolj ali manj zunanjega opazovalca. Napisane so bralcu prijazno in predstavljajo odličen pregled dela nekaterih slovenskih umetnikov, skupin ali umetniških gibanj. Denegri slovensko umetnost vseskozi postavlja v okvir širših evropskih in ameriških umetnostnih gibanj. Brez omejitev, značilnih za slovenske avtorje, opozarja na zakasnitve in sočasnosti ter posebnosti slovenske umetnosti v primerjavi z zahodnim umetniškim svetom.
Denegrijeva knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki se želi seznaniti s slovensko umetnostjo in tiste, ki bi radi videli, kako se piše kvalitetne kritike. Poleg tega pa je posebna kvaliteta te knjige, da jo, kljub jasno izraženim mnenjem in tezam, brez težav lahko za hip odložite in odidete po novo pivo v hladilnik, kajti misel bo Denegri preprosto in natančno speljal do konca. Tega pa vam Arterija ne obljublja, če boste v roke vzeli drugo knjigo iz Artesove zakladnice Umetnost onstran 2000 Achilla Bonita Olive.
Naslednjih nekaj minut Arterija namenja predstavitvi knjige Umetnost onstran 2000, ki je letos izšla v Ediciji Artes. Olivov poskus predstaviti umetnost po letu 2000, polovico knjige potroši za svoj pogled na umetnost od 60-ih do 80-ih let preteklega stoletja in velik del tega nameni svoji ljubezni, transavantgardi, ki jo je sam iznašel. Bolj kakor za filozofsko ali teoretično delo, gre za Olivov poskus predstaviti svoja mnenja o moderni in sodobni umetnosti, s katerimi se bralec lahko strinja ali pa ne. Knjige nikar ne jemljite v roke tisti bralci, ki vam imena umetnikov moderne in sodobne umetnosti niso znana vedno in ob vsaki uri, saj je Olivova knjiga, zdi se, namenjena le največjim poznavalcem umetnosti. Za skoraj vsakim odstavkom, ki predstavi določeno mnenje, sledita vrstica ali dve naštetih imen umetnikov, ki se po Olivovem mnenju umeščajo v podano tezo.
Dodatna pomanjkljivost knjige je slabo delo prevajalca, ki očitno ni eden omenjenih strokovnjakov za sodobno umetnost in je mnogim od naštetih umetnikov v knjigi zamenjal spol, kar lahko bralca še dodatno zmede pri dešifriranju Olivovih tez. Kljub vsemu naštetemu, pa je Umetnost onstran 2000 knjiga, ki ponuja nekaj svežega materiala za plodne misli o sodobni umetnosti in jo je vredno vzeti v roke. Morda ni najprimernejša za sončno poletje, gotovo pa se bo prilegla v dolgih zimskih večerih.
Politike slikarstva Miška Šuvakoviča je Arterija vzela pod drobnogled že v eni od prejšnjih oddaj, tokrat pa nekaj besed še o zadnji izmed knjig Edicije Artes, ki jo je spisal Andrej Medved z dodatki Briony Fer ter Jeana-Luca Nancy-ja. Knjiga je pospremila Medvedovo razstavo, ki smo si jo lahko okrog lanskega novega leta ogledovali v Koprski loži. Abstraktno slikarstvo od Mušiča do Rimeleja verjetno predstavlja nekakšen drugi pol pregledu slovenskega modernističnega slikarstva. Prvega z naslovom Figurativno slikarstvo od Preglja do Marušiča, je Medved izdal leta 2001. Oba naslova opozarjata na pomembno delitev slikarstva v času modernizma, na figurativno slikarstvo in abstrakcijo.Seveda abstraktno, opozarja Medved, lahko pomeni mnogo več. Abstraktno slikarstvo je lahko akcijsko, ekspresionistično, lirsko, informelsko, analitično ali geometrijsko. Po drugi strani pa ni tako, pravi Medved, saj je abstraktno vedno sublimno, kar je teza, ki jo je Medved postavil že v eni od prejšnjih knjigi Sublimno in romanticizem v slovenskem slikarstvu. S tem je izbor avtorjev v knjigi omejen saj avtor izbira tiste umetnike, ki so sublimni in vztrajajoč na njegovi tezi ne-krajinski.
Edini, ki je vključen v delo o abstraktnem in sublimnem slikarstvu, čeprav slika krajino, je izjema in ta je Mušič. Potem pa so tu Kregar, Jemec, Podgornik, Gnamuš, Gorenec, Gumilar, Kapus, Vrezec, Prančič, Červek, Zdenka Žido in Rimele. Tokratna Medvedova se po slogu in načinu pripovedi do bralca zdi prijaznejša od prejšnjih del. Občudovanja vredno je njegovo opazovanje in vstopanje v dela, ki ga zlasti naše, mlajše generacije gledalcev morda nismo več zmožne s takšno lahkoto.
Poleg uvoda v knjigo in poglavja, namenjenega vsakemu od naštetih umetnikov, sta knjigi dodana dva eseja. Knjiga Briony Fer o abstraktni umetnosti v klepetalnicah na spletu povzroča kar nekaj burnih debat. Nekateri o njej pišejo kot o avtorici, ki se na vso moč trudi, da bi umetnost skrila v slonokoščeni stolp in jo oddaljila od vsakega, ki bi jo želel razumeti, drugi pa do neke mere opravičujejo zapletenost dela s pomenom, ki ga je iz njega mogoče iztržiti. Pogumni si priskrbite izvod Abstraktnega slikarstva od Mušiča do Rimeleja in se prepričajte sami. Za poslastico si boste lahko prebrali še, kaj o sublimnem meni filozof Jean-Luc Nancy.
Zadnje branje, ki ga Arterija priporoča zvestim poslušalcem, je nova knjiga Aleša Erjavca, ki se diči s temačnim naslovom Ljubezen na zadnji pogled. Knjiga je že s podnaslovom razdeljena na tri sklope. Prvi je posvečen avantgardi, modernizmu in postsocializmu in med drugim vpeljuje Erjavčevo tezo o skupnih značilnostih umetnosti, o avantgardah tretje generacije v bivših socialističnih deželah: Sovjetski zvezi, na Madžarskem, Češkem, v Jugoslaviji in na Kubi.
Drugi del se posveča estetiki danes, razmerju le-te do filozofije in umetnosti ter posledicam institucionalne teorije v svetu umetnosti. Tretji del vso svojo pozornost namenja smrti umetnosti. Govori o spremembi umetnosti ob prehodu iz modernizma v postmodernizem. Konec modernistične velike zgodbe umetnosti je Arthur C. Danto po Heglovem vzoru označil kot smrt umetnosti. Sledilo je mnogo drugih avtorjev, ki so razmišljali tudi o smrti panog povezanih z umetnostjo, predvsem umetnostne zgodovine. Erjavec predstavlja svoj pogled na vprašanje ali bo umetnost res prenehala obstajati in se zlila s kulturo, ali je izgubila svoj pomen in mesto v zgradbi duhovnega sveta zahodnega sveta.
Erjavčevo knjigo, ki jo je izdal Filozofski inštitut ZRC SAZU toplo priporočamo v branje predvsem tistim, ki vam pomen sodobne umetnosti in pomen umetnostne zgodovine danes predstavljata težave.
Tako, Arterija vam je poskušala predstaviti tiste knjige, ki so letos privekale na svet v slovenskem prostoru in jih po njenem mnenju vsak, ki mu veselje do sodobne umetnosti ni tuje, mora prijeti v roke. V poletni shemi le enomesečna Arterija se od vas poslavlja do naslednjega meseca. Slišimo se spet 28. septembra, do takrat pa lahko z nami prijateljujete in nas kritizirate na spletni strani www.radiostudent.si.
Komentarji
komentiraj >>