Še sami ne vemo kdaj, toda zgodilo se je; časi, ko smo podirali zidove, te reliktne ostanke hladne vojne in blokovske delitve ideološko razdrobljenega sveta, so nepreklicno mimo. Ponovno smo v obdobju, ko je gradnja zidov dopustna, in celo nahajamo se na obrobju integracije,na katerih zunanjih mejah pravkar nastaja. Razlika med nastajajočim Varnostnim zidom Evropske unije in denimo tistim, ki ga Izrael gradi na Zahodnemu bregu, je zgolj v njegovi fizični pojavnosti, na metafizični ravni, ki enakovredno določa možnost oziroma bolje pogoje prehoda konkretnih ljudi, pa sta ista. Da Evropski zid na zunanjih kopenskih mejah bo, dokazuje napoved prihodnjega evropskega komisarja za pravosodje in notranje zadeve Rocca Buttiglioneja, da si bodo morale v bodoče stroške za, ne varovanje, pač pa vzdrževanje zunanje meje deliti vse članice povezave.
Da tudi zmerni konzervativizem, kar naj bi bila neka etiketa novega predsednika Evropske komisije Barrosa, tega izvršnega telesa, nad katerim ni parlamentarne kontrole, ni prav nič naprednega, lahko preprosto ugotovimo po tem, da se namerava tudi Evropska unija z imigracijskim pritiskom na njenih kopenskih mejah soočiti tako kot že popolnoma ograjene Združene države Amerike. Politično sprejemljivost zidov, zgrajenih v imenu varnosti, pa kljub sicer neobvezujoči resoluciji Generalne skupščine, da naj Izrael spoštuje razsodbo Meddržavnega sodišča v Haagu in poruši nezakoniti zid ter prizadetim Palestincem izplača odškodnine, pa potrjuje tudi poziv francoskega zunanjega ministra Michela Barniera, da naj članice Evropske unije prenehajo nasprotovati izraelski gradnji varnostnega zida na zahodnem bregu, saj je to za Izrael izredno pomembno.
Da so do sedaj Izrael pred mednarodnimi sankcijami in ostalimi zavezujočimi odloki, ki jih lahko izreka zgolj Varnostni svet Združenih narodov, varovale Združene države Amerike, ki imajo pravico do veta, ni nič novega. Toda to, da se jim pridružuje tudi Francija, ki ni le prav tako stalna in s pravico veta oborožena članica Varnostnega sveta, pač pa tudi članica velike dvojke, ali pa trojke, če že hočete, mimo katere se ne sprejme nobena od strateških odločitev za prihodnost integracije, v katero smo s toliko lažnega blišča uradno vstopili letošnjega 1. maja.
Ker prihodnji komisar za pravosodnje in notranje zadeve, kot pravi žlahtno konzervativec ne pozablja na italijanski nacionalni interes, je v svojem nagovoru izpostavil sicer predvsem drage obalne straže, z vzdrževanjem katerih Španija ali Italija delata uslugo državam iz evropske notranjosti, toda jasno je, da si bo znaten kos bodočih finančnih sredstev za varnost na zunanjih mejah odrezal tudi domači birokratski in represivni aparat. Nenazadnje je Slovenija res na obrobju, in kljub temu, da je po politični teži v Bruslju obrobna tudi veljava njenega stališča, je to tokrat le usmerjeno vsaj v kratkoročne koristi. Tudi uradna Ljubljana se, kot je znano, zavzema za to, da bi si članice delile stroške za zunanjo mejo.
S tem pa se takoj odpira več vprašanj. Še posebej pomemben bo ključ, po katerem se bodo novci za nastajajoči Schengenski zid, ki naj staro Evropo obrani pred migracijskim pritiskom iz materijalno podhranjenega ostalega sveta, delili. Ne zaradi slovenske pogajalske spretnosti in teže, pač pa zaradi Španije, Italije, pa tudi Portugalske in drugih obmejnih držav, ki so pod večjim migracijskim pritiskom kot denimo prav tako na zunanji meji ležeče skandinavske države, formula prav gotovo ne bo zgolj X evrov na kilometer. Koliko in če sploh kaj velja slovenska zunanja politika se bo pokazalo, ko bo znano, koliko bosta osrednja Evropa in evropski sever morala iz svojih državnih blagajn prispevati za varnostne ukrepe na slovenski meji s Hrvaško, ki bodo tako še večji trn v peti obmejnih prebivalcev. Za enkrat smo lahko gotovi zgolj v to, da se število sredstev, ki jih Slovenija že zdaj po direktivah iz Bruslja sama namenja za to famozno varnost na zunanji meji s Hrvaško, ne bo zmanjšalo, pač pa da se bo režim in ostala prisilna identifikacijska sredstva, za tiste, ki bodo ilegalno ali legalno vstopali skozi evropska vrata zgolj še zaostril.
S tem pa smo priča tudi svojevrstnemu paradoksu, ko slovenski državi, ta nov dotok iz evropskih varnostnih skladov bi bil nepričakovana osvežitev za zaradi volilnih obetov obubožani proračun, pravzaprav ne more biti res tako zelo vitalno do tega, da bi se evropski integraciji čim prej priključila tudi Hrvaška. Ta mora namreč vse direktive, ki narekujejo vzpostavitev bodočega Varnostnega zidu na zunanjih mejah Evropske unije, izvajati in plačevati iz svojega proračuna zgolj zaradi tega, da se pred Brusljom dokaže. Dokler pa Hrvaška na svoje stroške demonstrira, kako zelo da je že pripravljena na varnostne izzive, domači državno-birokratski kompleks zgolj kasira iz evropske blagajne, ne da bi mu bilo pri tem potrebno pokazati res ne vem kako učinkovitost.
Zaradi učinkovite koordinacije evropske imigracijske politike, kot se tej gradnji bodočega metafizičnega Varnostnega zidu digitalnega nadzora in birokratskih postopkov na zunanjih mejah Evropske unije politično korektno reče, je obdobje podiranja zidov nepreklicno mimo tudi v Sloveniji. Od novega zidu proti Balkanu bo državno-birokratski kompleks te države imel povsem koknretne in v evrih merljive koristi. Nasprotovanje izraelski gradnji varnostnega zidu na Zahodnem bregu pa bo minilo tudi Mladiko in uradno Lubljano.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z nastajajočim Evropskim varnostnim zidom in koristmi domačega birokratskega aparata v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>