Petek, 3. 9. 2004
jizah
TOLPA BUMOV, 3.9.2004
IMMORTAL TECHNIQUE Revolutionary Vol. 2 (Viper, 2003)
Tako kot večina svetovne glasbe ima tudi rap svojo politiko. Kot začniki političnega rapa se največkrat omenjajo legendarni Public Enemy, kasneje pa predvsem Paris, Dead Prez, Mr. Lif ali Coup. Trenutno je v krogih političnega rapa najbolj eksponiran Harlemčan znan pod imenom Immortal Technique. Človek, ki je dobro leto svojega življenja presedel v zaporu, na rapersko sceno pa zakorakal precej na hitro, se kar precej dobro drži naslova svoje plošče - Revolutionary Vol. 2. Verjeli ali ne, vendar Immortal Technique se najbrž ima za revolucionarja ali to vsaj poiskuša biti, saj se hote ali nehote mnogokrat postavi visoko nad poslušalca.
Dejstvo, da je ameriška politika zabredla v globoko krizo, vam bo najbrž razložil skoraj vsak resnejši analitik. Ravno tako vam bodo taisti ljudje našli tisoč in eno razlago zakaj je temu tako, med podzemnimi raperji pa se s tovrstnimi stvarmi največ ukvarja prav Immortal Technique. Njegove teorije, ki precej spominjajo na teorije in razlage, s katerimi je svojo slavo dosegel Michael Moore, za mnoge stvari obtožujejo najvišje ameriške politike, uradnike in obveščevalne agencije. Direktna tarča napadov so tako CIA, George Bush in njegova administracija ter mediji, katere obtožuje medijske manipulacije, neobjektivnega poročanja in sezacionalizma, publiko pa poziva k temu, da razmišljajo s svojo glavo. Vse to počne s poetičnim pristopom, dovršenimi rimami, dobrim flowom ter premišljenimi teksti, ki dobijo pravo težo šele z njegovim podajanjem tekstov poslušalstvu, kjer se dejansko začuti karizmatičnost, energičnost, jeza in lakota po mikrofonu. Socialna kritika ter teorije zarote se mnogokrat mešajo s paranojo, katera je v večini primerov sicer povsem na mestu, v nekaterih pa kljub povečini izredno premišljenimi in zavednimi teksti, preide v fazo pretiravanja. Prav pretiravanje in popolno zaničevanje poslušalcev in vseh, ki ne mislijo tako kot on, pa Techniqua pripelje na tanek led, saj s tem, da veliko večino ljudi imenuje kar "idioti", "neumneži" in podobno - izgubi težo, ki jo pridobiva na sicer precej dovršenih in dobro interpretiranih tekstih. Vzvišenost in pretirana samozavest, tako kar nekajkrat vržeta slabo luč na njegovo poglobljenost in zavednost, ki sta pravzaprav tema večine plošče. Nikakor pa ne moremo trditi, da je po vsem tem plošča slab izdelek, saj njegova ignorantskost v mnogih stvareh le še hujšo kritiko ameriški politiki in njeni kvazi demokraciji. Tematsko se izdelek povečini vrti okrog treh tem - vojne oz. politične situacije v ZDA, življenja v getu in založništvu. V prvi temi se tako ubada z vojno proti terorizmu, zakaj je do nje prišlo, kakšen vpliv je imel nanjo enajsti september, zakaj je večina vojakov pod zastavo ZDA temnopoltih in kako, da država najprej plačuje in izuči teroriste, nato pa se proti njim bojuje. V vse to pa ne vpleta Busha, ki je po njegovem le lutka brez možganov, za katero stojijo povsem drugi ljudje, od vojnih profiterjev naprej. Druga tema je življenje v getu, kamor po njegovo vlada namerno pošilja drogo in orožje ter kjer je življenje oh in sploh žešče zajebano. Tretja tema pa je založniški klientelizem, ki glasbenikom postavlja pogoje, kjer sami postanejo lutke in govorijo le še stvari, kakršne od njih zahtevajo tudi založbe, zato on raje deluje povsem samostojno izven okvirov mega korporacij ali založb, ki so bile prej kvazi ulične z uspehom pa so postale enake vsem ostalim. Zanimivo je, da o moralnih vrednotah govori ravno človek, ki je več kot leto dni preživel v zaporu in se hkrati hvali, da tudi on krade na ulicah in podobno. Tehnično Technique rapa izjemno artikulirano, razumljivo in se s svojim tokom besed odlično prilagaja glasbenim podlagam, ki mu žal niso dorasle. Od znanih producentov je za njih poskrbel le malce pozabljeni Domingo, vsa ostala imena vam bodo povedala bolj malo. Nekaj odlično uporabljenih samplov akustičnih kitar, solidno postavljeni bobni ter nekaj dobrih klavirskih samplov je vsekakor premalo, da bi produkcijo, ki niha od precej slabe pa do pohvalne, ocenili s presežniki.
Besedilska zavednost, preudarnost ter predvsem preprostost so poleg flowa, tiste prvine, ki so skupaj z bolj ali manj dobro argumentiranim pljuvanjem po političnih veljakih, Immortal Techniqua spravila blizu vrha t.i. političnih raperjev. Kredibilnost pa mu vsekakor izbija njegova intelektualna drža, kjer avtor stoji globoko nad svojimi poslušalci in jim ne pušča prostora, da bi razmišljali po svoje, temveč jih trmasto napeljuje k njegovemu pogledu na svet, ki je kakopak edini pravi. Plošča je v nekaterih, predvsem političnih krogih doživela pretiran uspeh, vsekakor pa je dejstvo, da je Immortal Technique suvreneo prekašal veliko večino političnih raperjev, ki se v stvar poglobljajo zgolj površno. V dokaz vam ponujamo naslednje kompozicije "Point Of No return", drogeraško klasiko "Peruvian Cocaine", na kateri gostujejo C-Rayz Walz, Pumpinhead, Loucipher, Tonedeff, Diabolic ter Poison Pen in je po mojem mnenju najmočnejši adut plošče, "Harlem Streets", "Obnoxious", "Industrial Revolution", "The 4th Branch", "Cause Of Death", "Freedom Of Speech" ter "You Never Know" z Jean Grae, ki popolnoma izstopi izven koncepta plošče.
Tolpo je spisal Jizah
Š2004, Jizah
Komentarji
komentiraj >>