Praktično ne mine dan, da se zaradi takoimenovanih ribiških incidentov v Piranskem zalivu, tam in zaradi medijsko konstruirane družbe tudi povsod po lepi njihovi in naši rodni grudi ne bi iskrile nacionalne strasti. Vse pa v imenu tisto malo rib, kar jih sploh še plava sem in tja po tej morski mlakuži, ki so jo v imenu lastnega nacionalističnega egotripa na oni strani južne meje iz Piranskega zaliva preimenovali v Savudrijsko valo. Toda kljub temu, da so prav ribje jate iz Piranskega zaliva glavni povod za ribiške incidente in posledična policijska posredovanja iz ene ali druge strani zaliva, do podobnega je prišlo tudi danes, ko naj bi hrvaška ribiška ladja lovila na območju pod nadzorom slovenske policije, same ribe, ki nimajo ne pasoša in ne državljanstva ter jih torej res nima smisla obkladati s pridevnikom slovenske ali hrvaške, nimajo prav nič s tem, da jih politizirajo nacionalni prenapeteži iz te ali one strani meje.
In ker so nacionalni razgreteži v prvi vrsti zvesti in disciplinirani volilci, kar ni pomembno zgolj za politično preživetje sedanje skrajnjo desničasrke hrvaške vlade Iva Sanaderja, pač pa tudi za domače akterje predvolilno razgretega dogajanja, katerga vrhunec bodo državnozborske volitve 03. oktobra. Po njih bo sicer naposled jasno, kot je na naših valovih že povedal Rastko Močnik, ali bo Slovenija kot država v naslednjih 4 letih nadaljevala po neoliberalistični poti, ali pa bomo priča prevetritvi, pri kateri se bo neoliberalizmu političnih oblastnikov pridružil še latentno tako ali tako ves čas prisoten postfašizem.
Kaj vse je na kocki, tako sam zase priča seznam domačih političnih imen, ki so se po lastni volji sploh vključili v politizacijo teh nekaj kvadratnih metrov morja v Piranskem zalivu in kopna ob reki Dragonji. Nobeno presenečenje tako ni, da v tem po službeni dolžnosti sodeluje zunanji minister in sicer tudi član Liberalne demokracije Ivo Vajgl. Da tudi v najbolj neoliberalni stranki, ki se je uspešno zažrla v vse pore domačega družbenega življenja, na postfašistično poudarjanje nacionalnih interesov v em predvolilnem obdobju le niso povsem imuni, sicer pričajo nekatere njegove izjave. Tako je celo za hrvaške medije potrdil, da so hrvaško-slovenski odnosi tako pomembna tema v tej predvolilni kampanji, ker je dostop do odprtega morja za Slovenijo vprašanje nacionalnega prestiža.
Ne ta izjava in ne dejstvo, da se je Vajgl v bran postavil liku nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, ki je olja na nacionalistično žerjavico južnih sosedov prilil z izjavo, da se je s pokojnim Franjom Tuđmanom pogovarjal o najemu dela Savudrijskega polotoka, tako prav gotovo nista bili namenjeni umirjanju nacionalističnih napetosti na obeh straneh slovensko-hrvaške meje. Kajti medtem ko na Hrvaškem ni bilo političnega junaka, ki ne bi Kučanove besede zavrgel kot popolnoma neosnovane in neresnične, je domači predvolilni pristop sedanjega zunanjega ministra in kandidata za državni zbor Liberalne demokracije tak, da v enem stavku sicer prizna, da na kakih takih pogovorih ni bil navzoč in da z njimi ni niti seznanjen, takoj v drugem stavku pa doda, da pa še res ni doživel, da bi Kučan izjavil nekaj, kar ne bi bilo točno.
Sicer je res, da pa je nekdanji predsednik republike politično dovolj premeten, da pa si res ne bi privoščil javno prijaviti nekaj, kar bi bilo potem moč dokazljivo zavreči in s tem tudi povsem nedvoumno javno diskreditirati njegov lik in delo. Toda po drugi strani je kakopak res, da na Hrvaškem ta čas ni politika, ki bi se drznil priznati, da je kdaj sploh pomislil o možnosti slovenskega najema svete hrvatske zemlje, saj bi kaj takega v teh hrvaških notranje-političnih razmerah pomenilo gotov političen samoizbris. Franjo Tuđman pa je, pa če se pač obrača v grobu ali ne – nepreklicno mrtev. Tako je pravzaprav vseeno, ali je izjava nekdanjega predsednika resnična ali pač ne, dejstvo je, da mrtvi pač ne govorijo, če pa si od tega obetajo konkretnih političnih koristi, pa molčijo tudi živi.
Tako ne preseneča, da sta se politizacije nadnacionalnih rib v Piranskem zalivu lotila Slovenska ljudska stranka in Zmago Jelinčič. To je pač del njune politične folklore. Prav član prve je namreč osamljeni borec za južno mejo Joško Joras, ki da ga ob poskusu šverca lesa na svojo medmejno posest, ki si jo lastijo tako hrvaške kot slovenske katastrske knjige, tako zelo neusmiljeno maltretirajo hrvaški obmejni organi. Vsekakor so pričakovane tudi verbalne žaljivke Zmaga Jelinčiča. Nenazadnje je teh polna njegova zgodovina političnega preživetja v državnem zboru. Gotovo bo tudi hrvaške letalske modelarje, ki so ga kot predsednika Letalske zveze morali na letalskem mitingu v Šmartnem pri Litiji to nedeljo poslušati, kako njihove slovensko nacionalno zagnane kolege poziva, naj naredijo raketo, s katero bo Slovenija na sredi Piranskega zaliva potopila hrvaško topnjačo, minila užaljenost zaradi katere so miting demonstrativno zapustili.
Bolj presenetljivo je vsekakor dejstvo, da so se politizacije ribjih jat v Piranskem zalivu v domačem predvolilnem duhu lotili tudi tisti, ki so do sedaj vzdrževali imidž sredinskih in umirjenih politikov. Ta nepričakovana predvolilna politična angažmaja nekdanjega predsednika Milana Kučana in zunajnjega ministra Iva Vajgla namreč dokazujeta, da so za politično elito, ki je do sedaj suvereno obvladovala državo, manj kot mesec dni pred volitvami nastopile politično izredne razmere.
In ribe? Ribe pa bodo ne glede na izzid 3.oktobrskih volitev v državni zbor še naprej prosto plavale sem in tja po Piranskem zalivu. Ali pač Savudrijski vali. Njim je za to res vseeno.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s predvolilno politizacijo ribjih jat v Piranskem zalivu sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>