Čudna so predvolilna pota slovenskih ministrov. Medtem ko zunanji minister Ivo Vajgl v družbi četice nekdanjega družbenega premoženja lačnih direktorjev pohajkuje po Balkanu in se po ramenih treplja z ministrskimi kolegi, notranji minister po lastnem prepričanju najbolj levičarske Združene liste socialnih demokratov, katere predvolilni cilj je partnerska demokracija, ne pa tudi prost pretok ljudi, Rado Bohinc hara po domačem terenu. Njegov današnji dan in priložnostni fototermin je sicer namenjen otvoritvi Dnevov, ne ravno pregovorno najbolj učinkovitih domačih gospodarskih kriminalistov 2004, ki potekajo v policijskem centru za oskrbo v Gotenici. Bolj skrb vzbujajoče pa so njegove včerajšnje aktivnosti, katerih uraden povzetek je sicer boj proti nedovoljenim migracijam v Jugovzhodni Evropi, kot se po novem diplomatsko reče Balkanu. Dejansko pa gre kakopak za vzpostavitev sistemskih okvirov za bodoči Evropski zid na južni, neevropski meji.
Represivna narava funkcije, na kateri je Bohinc uspešno vzdržal celotno iztekajoče se mandatno obdobje, mu je očitno pisana na kožo. In ker nenazadnje nikakor ni zanemarljiva tudi pregovorna nenaklonjenost do migrantom iz juga predvolilno razgretega domačega ruralnega volilnega telesa, si je notranji minister in kandidat na državnozborskih volitvah včeraj predvolilne točke nabiral kar s tremi različnimi podpisi o čezmejnem sodelovanju represivnih organov v boju proti migrantom. Kot sklepno dejanje konference o nedovoljenih migracijah na Brdu pri Kranju, ki da kot varnostna grožnja hromijo hitrejši razvoj Jugovzhodne Evrope, je svoj podpis pristavil na deklaracijo o sistemskem pristopu k reševanju nedovoljenih migracij in spremljajoči kriminaliteti, ki potekajo po takoimenovani balkanski poti.
V tej deklaraciji se skupaj z ministrskimi kolegi iz držav, po katerih ta pot poteka, zavzema za uvajanje in implementacijo varnostnega reda Unije in uveljavljanje skupnih standardov evropske varnostne politike. Je že tako, da je tudi v mednarodni skupnosti vseprisotna varnost, za mobilizacijo volilnega telesa uporabna tudi na domačem dvorišču. Slovenija sicer te standarde že izvaja, saj si prizadeva za vstop v schengenski režim do leta 2007, hkrati pa v pristni evropocentrični maniri z roko v roki z Avstrijo in Italijo te taiste standarde že pospešeno izvaža tudi v svojo neposredno balkansko sosesko. Kleč, da so se za ostre evropske standarde čezmejnega prehoda ljudi, zavzeli tudi notranji ministri Albanije, Avstrije, Črne Gore, Hrvaške, Italije, Romunije in Srbije ter še podministrske delegacije iz Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Madžarske in Turčije, pa je kakopak v tem, da so ostale članice Unije pozvali, da naj jim pri nošnji bremena spopada z migracijami priskočijo na pomoč. V evrih seveda.
Za vso to zgodbo o uspehu nadaljnje poglobitve in nadgradnje regionalnega sodelovanja represivnih organov v boju proti nedovoljenim migracijam pa se skriva tudi temnejša plat slovenskega vstopa v Evropsko unijo in Schengenski režim. O fenomenu nedovoljenih migracij namreč ne bi bilo govora, če bi bila Unija do migrantov naklonjena in odptrta država. Nenazadnje to ni niti njen južni privesek Slovenija. Število domačih ugodno rešenih prošenj za azil je namreč iz prejšnjih nekaj deset v letih po osamosvojitvi, skokovito naraslo šele potem, ko smo bili na svoja pleča prisiljeni prevzeti evropske kvote.
Če pa že želi nekdo iz balkanskega juga dovoljeno migrirati v ta naš mali evropski raj na tej strani Alp, pa so pred njim dolgi in zapleteni administrativni postopki ter številni za začetek novega življenja pravzaprav neživljenjski pogoji. Nenazadnje je Slovenija oziroma notranje ministrstvo, ki mu v teh predvolilnih dneh s tako dvignjeno brado pokončno načeluje Rado Bohinc, prav letos spremenila tudi določilo, ki po novem pravi, da lahko ti nebodijihtreba tujci, za status stalnega bivališča zaprosijo šele v osmem letu neprekinjenega začasnega bivanja.
Za to vizo, ki po 1. maju sicer ne velja še za celotno Schengensko območje, res pa je da lahko po tem datumu vanj potujejo vsaj turistično, pa morajo ob vsakoletnem zaprosilu na Urad za tujce priložiti še plačano zdravstveno zavarovanje, potrdili o stanovanju in zagotovljenih sredstvih za preživljanje in še kar je take podobne administrativne navlake. Zid na Kolpi, Sotli in Muri, ki ga v imenu države Slovenije in nenazadnje tudi naglo starajoče se Evropske unije, varujejo otroci, ki so nekoč nosili broške z napisom, Ko bom velik bom carinik na Kolpi, tako ne greni zgolj življenja in dobrososedskih odnosov ljudi s te in one strani meje. Bolj skrb vzbujajoče pa je, ko se v imenu te dandanes tako zlorabljane varnosti in boja proti nedovoljenim migracijam v predvolilni maniri tako lahkotno na stran potiska ta temnejša plat slovenskega vstopa v Evropsko unijo in Schengenski režim ter nastajajoči Zid, ki naj bi nas dokončno ločil od tega v predvolilno razgretih glavah domačih nacionalistov tako zelo neciviliziranega Balkana.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s predvolilnim nabiranjem točk v imenu varnosti in omejevanja prostega prehoda ljudi čez evropski zid represivnega ministra Rada Bohinca v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>