Tokratne kocine so se rodile kot posledica kroničnega zanimanja za bizarnosti pri Marku Zajcu.
Petra Č. njegova mati Leopoldina in sestra Albina nista spustili v hišo. Peter je tako ob zgražanju mimoidočih zunaj na ulici pred stanovanjem razgrajal in vpil, da je njegova mati nič vredna kurba in svinja.
Tokratni projekt Inštituta za kocinske znanosti bo zabredel globoko v brozgo temačnih človeških strasti in zločinov ob katerih se nam včasih v grozi obrne želodec, včasih nas prime, da bi se smejali, največkrat pa oboje. Vsekakor se zlahka pozabi, da akterji bizarnih zgodb prenašajo kruto usodo, ki je daleč od smešnega. Pravzaprav lahko postavimo definicijo tragikomičnega dejanja: bolj ko je neko dejanje oddaljeno od nas, tem bolj je komično, in bolj ko nam je blizu, tem bolj je tragično. Da bi ohranili pridih domačnosti smo za prizorišče dogajanja izbrali Ljubljano 19. stoletja.
§.131. Krvorsramnost, katera se doprinese med sorodniki v navzgorni ali navzdolni vrsti, naj izvira njih sorodnost iz zakonskega, ali nezakonskega rodu. Krvosramnost se lahko stori le s telesnim združenjem. Kazen je ječa od 6 mesecev do enega leta.
Hudodelstva nečistosti.Kazenski zakon, Zbirka avstrijskih zakonov, 1889.
Franc M., sicer brezposelni pekovski pomočnik, je bil leta 1902, tako kot mnogi drugi, nenehen gost policijskih zapisnikov. Izstopal pa je predvsem po odnosu do svoje matere. Oba sta bila po besedah policije »na slabem glasu in pijančevanju udana«. Včasih sta se tudi sprla in takrat jo je nehvaležni sin »pretepal in ob tla metal«. Spet drugič sta bila v dobrih odnosih. Pravzaprav preveč dobrih. Poglejmo v policijski zapisnik, ki ga je izbrskal zgodovinar Rok Stergar:
10. septembra ju je ovadila njuna stanovalka Ana L., ki je ponoči slišala, da postelj v sobi močno škriplje in se jej je to toliko čudno zdelo, da se je hotela prepričati, kaj da je vzrok. Šla je do vrat in videla, da je rabil franc M. svojo mater.
§. 128. Kdor dečka ali dekle izpod 14. let, ali osebo, ki se braniti ne more ali pa ne zave kako drugače spolno zlorabi, da bi svojemu pohotu ugodil, doprinese hudodelstvo oskrumbe in naj se kaznuje s težko ječo od enega do pet let, pri jako oteževalnih okoliščinah pa do deset let.
Otroci, ki so zaradi celodnevnega dela staršev brez varstva hodili po tedanjih ljubljanskih ulicah, niso bili v nevarnosti le zaradi slabe družbe. Neredki so primeri, ko so postali žrtve ekshibicionistov in ostalih perverznežev. Zabeleženi so bili tudi primeri, ki so kazali na elemente otroške prostitucije. Zgodovinar Rok Stergar je naletel prav na takega:
Ob aretaciji 60-letnega cesarsko-kraljevega majorja v pokoju Antona Stiegelbauerja 14. aprila 1902 se je izkazalo, da je major vabil k sebi mladoletne dekleta in jih tipal za spolnico. Po pričevanju deklet naj bi bila običajna tarifa za usluge 40 vinarjev. Iz medsebojnega tožarjenja zaslišanih deklet se je izluščil kar impresiven seznam vsaj osmih stalnih obiskovalk starih od 12 do 13 let.
§. 132 zavodba, s ktero kdo svoji skrbi ali sebi v izrejo in podučevanje zaupano osebo zapelje, da kako nečisto delo stori ali trpi. Sovodstvo, ako je bila po taistem nedolžna oseba zapeljana, ali če se ž njim zakrive stariši varuhi, vzgojitelji ali učitelji proti svojim varovancem.
23. maja 1901 je čevljarski pomočnik Ivan P. med sprehodom skozi tivolski gozd zagledal zanimive stvari. Miha M., sprevodnik na državni železnici, njegov osem letni sin Pavel in petnajstletna nečakinja Angela so jo mahali po odročni poti. A družinski sprehod le ni bil tako idiličen. Pripoved bo nadaljeval Čevljarski pomočnik, sicer prva in edina priča:
Videl sem vso stvar, kar sta ona dva počenjala. Miha M. in Angela sta se celo pot od Švicarije do Šišenskega hriba v pričo mladoletnega fanta drug druziga tipala, on je njo prijemal za prsi in po trebuhu, ona pa njega za spolski ud. Nekje na Šišenskem hribu je Miha M. rekel svojemu sinu Pavelnu, naj gre malo nastran in on je res šel. Mej tem časom sta se ona dva spolsko združila, kar je pa fant tudi mogel viditi, ker je ravno tisti čas prišel nazaj in že rekel očetu:'Ata, še tole vejico noter utaknite', ter mu ponujal eno vejico.
§. 419. Ako en zakonski druže z drugim tako, kakor je v §. 413 omenjeno, grdo dela, je treba oba poklicati, in po tem ko se je hudo ravnanje preiskalo, je zakonskega, ki je z drugim grdo delal, treba ojstro pokregati.
Pretepanje žensk in otrok je bilo sestavni del takratnega življenja in je dosegalo grozljive razmere. Nedvomno sta veliko pripomogla brezposelnost in alkoholizem, mestne oblasti pa so bile do tovrstnih zločinov velikokrat preveč popustljive. Včasih so se za svoje pravice potegnile same ženske, ki so oblast dobesedno prevzele v svoje roke.
Leopold Š. je prijavil ženo Marijo, ki jo je videl, kako se je 18. aprila 1902 okrog pol devetih zvečer na Sirnikovem travniku spolsko združevala s Francetom S. Marija H. je policiji ovadila, da ima njen mož Rudolf Ljubavno razmerje z neko Nežo, ki ga zraven še izsiljuje. Prav žalosten pa je položaj Valentina K., ki ga žena zelo zanemarja, da mu ne da jesti, ga psuje z raznimi psovkami ter mu ne privošči prenočišča, tako da je primoran spati po štalah.
Raznih nesramnosti si niso privoščili samo ljudje iz preprostega ljudstva. Velespoštovani cesarski uradniki so bili tudi krvavi pod kožo. Kadar so se ga napili, so morali še posebej paziti, kajti ljudje si niso pomišljali ovaditi brezčutnega birokrata. Po ugotovitvah zgodovinarja Gorazda Starihe, ki je pregledal delovanje ljubljanskih uradnikov v prvi polovici 19. stoletja, je uradnike večkrat zaneslo. Eden takih je bil kanclist Johann Hočevar, ki so mu zaradi starih grehov grozili, da ga bodo ob prvi pijanosti zabrisali iz službe. Johan se je eno leto dobro držal, potem pa se je na pustno nedeljo 1824 spet pokazal v pravi luči. Zavil je namreč v gostilno k »Profesorci« na bregu, kjer se je ob njegovem prihodu nahajalo okoli 40 gostov. Nadaljuje zgodovinar Stariha:
Veseli družbi, ki si je nazdravljala in se povzdigovala v govorancah, se je okrog desetih vnovič pridružil Johann Hočevar, ki je bil ta večer že v gostilni. V pogovoru z dninarjem Francem veselom je slednjemu naposled zabrusil. »Ti torej misliš, da jaz tega ne morem napraviti.« Pri tem je odpel hlače in udaril s tičem po mizi ter dodal: »To tukaj (misleč svojo služkijno) je že doletelo in kmalu bo potrebovala botra.
Ljubljanski uradniki so bili očitno zelo občutljivi, kadar se jim je očitala spolna nesposobnost. Nekateri so bili sicer poročeni, kar pa jih ni motilo, da si ne bi privoščili ljubice in jih celo vozili domov. Takšen je bil tudi uradnik Matija Krobath, ki se je javno shajal z Betko, sicer hčerko policijskega strežnika. Zaradi druženja z Krobathom so jo celo dvakrat zaprli. Krobath jo je kot spoštovan možakar odnesel samo z blagim opozorilom. Zapisnik zasliševanja uboge Betke odkriva vso bedo tedanje ljubljanske meščanske morale:
- Ali je res, da si se nesramno obnašala do Krobathove žene, ko si bivala pri njem? – res sem ji nekajkrat rekla, v moževi navzočnosti, da ga nikakor ne mislim pustiti.
- Kako dolgo si se zadrževala v Krobathovem stanovanju, odkar smo te zadnjič izpustili? – Samo tisti popoldan in sledečo noč. Tja mi je velel priti Krobath in s seboj sem nesla tudi polič vina, ker Krobathova žena pravi, da še zmeraj raje vidi, da sem z njim v njegovem stanovanju, kot pa da se v pohujšanje ljudem kaževa po mestnih in okoliških gostilnah.
- Ali si, in kolikokrat, nečistovala v stanovanju Krobatha, medtem ko je bila žena doma? – V njegovi hiši nisem nikdar nečistovala z njim.
- Vendar pa je naznanjeno, da sta neke noči prišla s Krobathom v njegovo stanovanje in žena, ki je bila že v postelji, je morala posteljo na Krobathovo željo prepustiti tebi? – To se ni nikdar zgodilo.
Sodeč po zgornjih zgodbah ni čudno, da so bili prostori tedanje ljubljanske blaznice neprestano polni. O tem, kako so takratni psihiatri vedeli, kdo je nor in kdo normalen, tukaj ne bi razpravljali, vsekakor pa je bilo blaznost nemogoče ločiti od alkoholizma. Helena Prelc je v svoji raziskavi ljubljanske blaznice opozorila na problem privedbe duševnih bolnikov. Za prevoz slednjih so morali poskrbeti svojci sami, ki so si pri tem pomagali tudi z nasiljem, lažmi in alkoholom. Ob tem je prihajalo do tragikomičnih dogodkov. Psihiater Gostl je zapisal:
Prišla sta bolnik in njegov spremljevalec totalno pijana v zavod, tako da nobeden ni bil sposoben odgovoriti na kako vprašanje, niti po svojem imenu. Voznik, ki je bil tudi, dasi v lažji meri vinjen, je podal dokumente za sprejem, ni pa vedel katerega od obeh se tičejo. Stražniki so torej onega, ki se jim je zdel nenormalnejši, dali v kopel, dočim je drugi čakal zunaj kopeli. voda ga je vsaj toliko streznili, da smo pozvedeli imena. In izkazalo se je, da smo kopali napačnega.
Ljubljansko blaznico so izkoriščali tudi za odstranjevanje ljudi, ki so bili iz političnih razlogov nezaželjeni. Tako so v Studenec privedli Franza Hipfla – Reppeta, ki še ni slišal za politično korektnost. Izjavil je naslednje besede:
Cesar franz Jožef I. je star osel, Ferdinand pa še večji!
V zavodu so seveda ugotvili, da Repe še zdaleč ni nor, ampak da so njegovi politični verbalni izpadi posledica kroničnega pijanstva.
Komentarji
komentiraj >>