Ponedeljek, 27. 9. 2004
MarioB
Radio Študent
Off Recenzija, ponedeljek, 27. septembra
Sticks & Stones v petek, na gromki Defoniji
*Ko smo pred leti v Gromki prvič gostili zagrebško jazzovsko skupino G.A.P., je kolega novinar že ob prvih zvokih navdušeno zavpil: »Uau, Art Ensemble!«. Ni kaj, legendarna čikaška zasedba je s svojimi inovacijami zapustila močno in daljnosežno dediščino. Če je pri omenjeni zagrebški druščini ta dediščina vplivala celo na sam zven zasedbe, smo pri tokratnih gostih Defonije občudovali bolj izpeljavo njenih principov, čeprav je bilo tudi v zvoku zaslediti odkruške čikaških artistov.
Trio Sticks & Stones je ekonomično in do konca izrabil format po inštrumentalnih maloštevilčne, a po slišanem rezultatu še kako pestre in zvočno razvejane zasedbe. Najbolj nas je mikalo, kako bo zvenela pri nas manj znana pihalka Matana Roberts, ki pa ima za seboj zavidljiva sodelovanja s samimi starostami in mojstri svobodne godbe, hkrati pa je pridružena članica znamenitega čikaškega Združenja za napredek kreativnih glasbenikov. Robertsova je imenitno ponotranjila postavke, ki jih je že v šestdesetih zastavilo omenjeno združenje. Njena igra na prvi posluh zveni enostavno in zračno, hkrati pa s svojim zvokom, s katerim tudi raziskuje afriške korenine velike črne godbe, zlahka dosega tako liričnost kot zamaknjenost.
S svojim odmerjenim igranjem je Robertsova odpirala prostor za izjemno inventivna kontrabasista Josha Abramsa in bobnarja Chada Taylorja. Oba člana odlično uigrane ritem sekcije sta v skupni igri kajpak skrbela tudi za dodajanje prepotrebnih nijans, bodisi v intenzivni medigri ali pa v navdihnjenih solističnih ekskurzih. Pri slednjih nas je še zlasti navduševal Abrams, ko je v roke prijel lok in iz kontrabasa vlekel presunljivo gibljive fraze, ki jih je občasno dopolnjeval z zamaknjenimi, komaj slišnimi vokalizacijami.
Trio je svojo zavzeto igro z izdelanim občutkom za medsebojno komunikacijo do vrhunca prignal v daljših, razslojenih in zgoščenih skladbah in po našem mnenju bi se člani zasedbe morali še bolj osredotočati na takšne, bolj strukturirane skladbe, kjer ima vsak član dovolj prostora za ekspresijo in invencijo. V krajših skladbah smo imeli namreč občutek, da se je stvar ravno končala tam, kjer bi se lahko začela razvijati, zapletati in razpletati. Škoda je tudi, da – vsaj za popestritev – niso postregli s kakšnim komadom Fela Kutija ali Lee Scratch Perryja, ki jih imajo drugače v repertoarju. A tudi tako smo slišali zelo dober nastop z obilo domiselnosti in godbenega avanturizma. Več kot pravšnji uvod za, kot smo slišali uvodoma, razburljivo novo defonično sezono!
MarioB
Komentarji
komentiraj >>