Znani britanski kolumnist John O'Farrel je ob izvolitvi Georga Busha za predsednika ZDA v londonskem časopisu The Guardian zapisal: “Naša globalna vas je končno popolna, saj smo dobili globalnega vaškega idiota.” Izjava, ki je takrat v ušesih mnogih zvenela kot pretirana zbadljivka, danes velja za znanstveno dokazano dejstvo tipa: E je enako m krat c na kvadrat. Še več, primerjati Busha z navadnim bedakom že kar
presega vprašanje politične korektnosti. Evropski časopisi nenehno prikazujejo svetovnega voditelja kot opico, zasvojenca z nafto in norega kavboja z vihtečimi pištolami. Da, to je naš Bush - naftoholik, ki se v valu svoje norosti ob vsaki dani priložnosti ustreli v nogo. Reči ne bi mogle biti bolj jasne.
Ameriške predsedniške volitve, ki bodo svoj vrhunec doživele v začetku novembra, so že dalj časa tarča mednarodnega zanimanja. Ljudje po vsem svetu hrepenijo po tem, da bi opičnjak Bush izgubil na letošnjih volitvah. Nikoli prej niso ljudje v toliko različnih jezikih preklinjali Amerike in njenega aktualnega predsednika. Anti-ameriške in anti-buševske
demonstracije so postale že taka stalnica, da jih res nima več smisla izpostavljati in jih razumemo že kot nekaj povsem samoumnevnega.
Tako imenovano anti - globalistično gibanje si je v svojem besu skorajda enotno, da bi bilo bolje za vse, če bi na volitvah zmagal tisti drugi tip, demokrat John Kerry. Toda česar ta gibanja ne razumejo, je to, da če želimo nasprotovati ameriški politiki, potem moramo navijati za Busha. Preučimo ta navidezni nesmisel.
Prvo, kar je treba razumeti, je, da je popolnoma vseeno, če v ovalni pisarni sedi republikanec, demokrat ali dvometrski kaktus po imenu Zelda. Predvsem med republikanci in demokrati ni nobenih bistvenih razlik. Prav nerodno je gledati, kako se
Kerry in Bush znojita, ko poskušata pokazati, da se razlikujeta drug od drugega. Glavna točka njunega teatrskega prepiranja je bilo vprašanje, kaj je kdo od njiju počel med vietnamsko vojno. Da, odgovor na to vprašanje bo definitivno odpravil lakoto v Tretjem svetu.
Bush, Kerry in Zelda presneto dobro vedo, da v Ameriki ne vladajo predsedniki, temveč interesi velikega biznisa. Vendar je bilo to očitno jasno malokomu drugemu, preden se je v Beli hiši pojavil orangutan s kavbojskim klobukom. Ko so anti-kapitalisti v devetdesetih letih opozarjali na Clintonovo porazno socialno politiko, so se vsi drugi zgolj nasmehnili in
govorili o tem, kako pameten in lep predsednik je Bill Clinton. Potem je človeku slava stopila v glavo in je ovalno pisarno spremenil v oralno pisarno in zaključek zgodbe poznate. Toda Busheva odkritosrčna aroganca za seboj ne pušča nobenih kremnih madežev ali dvomov, kdo zares komu puši v Beli hiši. Le da v tem primeru ne gre za penise, temveč naftovode.
Bush je svetu na široko odprl vrata Bele hiše in po štirih letih ostaja zvesta inspiracija novi generaciji političnih analitikov in komikov. V nekaterih delih tretjega sveta, kamor informacije potujejo s časovnim zamikom, se menda ravnokar zabavajo na račun Bushevega skorajšnjega samomora s prestico. Njegovi zavezniki na stari celini medtem ostajajo veliko bolj zadržani. Samopašnost in odprti unilateralizem svetovnega voditelja jih namreč prikazuje v zelo slabi luči. Vse več njihovih volilk in volilcev jih vidi le še kot Busheve lakaje, kar tudi so. Britanskemu premieru Tonyu Blairu so njegovi strankarski kolegi svetovali, naj se pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo v Veliki Britaniji potekale drugo leto, čim bolj distancira od Busha. Kaj lahko rečemo? Prepozno.
Nasprotniki ameriške politike v zadnjih štirih letih niso imeli preveč zahtevnega dela z dokazovanjem, da so Združene države nadvse pokvarjena imperialistična velesila. Večino njihovega dela je v bistvu opravil kar sam Bush. Toda razumeti je treba, da ulične demonstracije, ne glede na to, kako množične in glasne, ne bodo uničile zlobne supersile. Edini človek, ki zares lahko škoduje Ameriki, je Bush. Njegova permanentna vojna je že povsem oslabila domače gospodarstvo in pahnila državo na rob bankrota. ZDA si trenutno od azijskih bank sposojajo svojo lastno valuto, da bi preživele. Bush je iz Amerike ustvaril pijanca, ki ni več sposoben odplačevati svojih mesečnih računov.
Samo pomislite, kaj bo ostalo od Amerike, če Bush zasede prestol v ovalni pisarni še za štiri leta. S terorizmom bo Bush obračunal tako, da bo zapravil milijarde dolarjev za nove jedrske bombe, na katerih se bo potem v nekem skrivnem bunkerju nabiral prah. Svetovne voditelje si bo ponovno poskušal pridobiti nazaj na svojo stran z napadom na Kubo in se potem čudil, zakaj po celem svetu gorijo ameriške ambasade.
Z ekološkimi problemi se bo spopadel tako, da bo na Mars poslal novo misijo pritlikavih robotov. In ko bo vsega konec, bo na Belo hišo obesil rjuho z napisom “Na prodaj” in se odpravil nazaj na svoj ranč v Teksasu, kjer ga bo še čakala jezna množica z vrečkami prestic v rokah.
Zgodovina je vedno najboljši prerok. Francoska revolucija je nastopila, potem ko je domača aristokratska elita povsem bankrotirala državo, čemur je sledila velika lakota. Ameriško revolucijo je izzvala finančna kriza britanskega imperija, ki je svojim kolonijam povišal davke, da bi lahko odplačal račune za svoje dolgotrajne vojne. Sovjetsko zvezo je ravno tako bankrotirala domača rdeča aristokracija. George Bush se sprehaja po stopinjah kraljev, cesarjev in predsednikov, ki so se v zgodovino vpisali po tem, da so iz svoje opičje kletke uničili lastne države in imperije. Le naprej, globalni vaški idiot, le naprej! S tabo smo do konca! Amen.
Komentarji
komentiraj >>