Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
»SLOVENSKI POLITIČNI TANTADRUJI« (3621 bralcev)
Sreda, 29. 9. 2004
Erik



Drage sodržavljanke in sodržavljani, spet se soočamo z okupacijo naših krajev. Slovenska mesta in vasi oblegajo predstavniki političnih strank, da bi se na vrhuncu predvolilne kampanje osebno rokovali z navadnimi prebivalci in se pretvarjali, da razumejo njihove vsakdanje probleme. Pobegniti ne morete nikamor - stranke vas bodo s svojimi avtobusi, kombiji in avtomobili izsledile v vsakem najmanjšem kraju in zaselku. Gre za pravo nočno moro. Naše ceste so polne ponižnih politikov! Glede na število prometnih nesreč v tej državi bi človek upal, da bo v katero izmed njih vpletena vsaj ena izmed strank, vendar zaenkrat brez sreče. Naši politiki so celi in zdravi in v nedeljo bodo zahtevali naše glasove.

Definitivno najbolj dolgočasna stvar v tej že tako dolgočasni državi je politika. Od osamosvojitve naprej gledamo v glavnem ene in iste obraze, ki nam ponavljajo ene in iste stvari. Če bi ugrabili premiera in na njegovi mizi pustili gramofon z lasuljo, ki bi vrtel eno in isto neoliberalno ploščo, bi trajalo vsaj šest mesecev, preden bi sploh kdo opazil, da ga ni.

Leva in desna opcija sta si vedno bolj podobni, ko v predvolilni kampanji druga drugo obtožujeta nesposobnosti vladanja. V resnici imata prav obe. Ljudem je počasi dovolj vedno enakih praznih obljub in istih starih obrazov. Tudi najnovejše, zunaj-parlamentarne stranke na sceno ne prinašajo nič posebno novega in svežega: Franci Kek iz 'Aktivne Slovenije' je stari znanec ljubiteljev TV ekranov, medtem ko je Boris Popovič iz stranke 'Slovenija je naša' stari znanec policije.

Da bi se približali svojemu volilnemu telesu, so strankarski politiki iztopili iz televizijskih ekranov, vendar se tudi to ne bo obneslo. Nihče od prebivalcev Zgornjega Dupleka si ne bo zapomnil podrobnosti Bajukove fiskalne politike, potem ko jo bodo imeli priložnost slišati v živo iz njegovih ust. Vsi bodo opazili le to, da si človek zjutraj ni umil zob. Ropove proevropske reforme bodo v Cerknici prav tako vzbudile bolj malo zanimanja, ko bodo vsi zgolj buljili v njegove krokodilske podočnjake. In seveda, vsi bodo takoj opazili, da je Dominik Sava Černjak veliko bolj debel, kot je videti na televiziji.

Da bi bile domače parlamentarne volitve vsaj za nianso bolj zanimive, bi morali spremeniti določena pravila. Ukiniti bi morali prazne predvolilne kampanje in jih nadomestiti s tekmovanji tipa 'Igre brez meja'. Velika ljubezen Slovencev je šport. Naše strankarske veljake bi zato morali postaviti na južno slovensko mejo in jih preiskusiti v hitrem teku do Jorasove hiše in nazaj. Politiki, ki bi se uspeli izmuzniti hrvaškim policajem, bi dobili mandat za sestavo nove vlade. Tako bi dobili oblast, ki bi bila v svojih odločitvah hitra.

Vendar hitrost v politiki ne pomeni veliko brez premišljenosti, zato bi bilo kandidate nujno preizkusiti tudi na tem področju. Druga velika ljubezen Slovencev je alkohol. Predstavniki strank bi morali popiti liter domače brkinske slivovice in nato odrecitirati Zdravljico. Komur bi uspelo priti do druge kitice, bi lahko sodeloval v novi vladi.

Pomembna vrlina v politiki je tudi vzdržljivost. Kandidati bi se zato obvezno morali preizkusiti v zadrževanju sape pod vodo. Da bi bilo tekmovanje še bolj zanimivo, bi jim morali odrediti, da morajo ostati pod vodno gladino najmanj dvajset minut. Zmagovalci bi sestavili novo vlado, poraženci pa bi
dobili državni pogreb z vsemi častmi.

Potem je tu še stik z vsakdanjo realnostjo navadnih ljudi, na katerega te dni prisegajo vsi politiki. Dvome v njihove besede bi učinkovito odpravili na sledeči način: vsak izmed strankarskih veljakov bi dobil po sedemdeset tisoč tolarjev, s katerimi bi moral preživeti sebe in svojo družino skozi ves mesec. Politiki s hčerkami v puberteti bi dobili po desettisoč tolarjev več, da bi z njimi lahko odplačali telefonske račune. Seveda so tu dvojna merila povsem nujna. Dominik S. Černjak in Franci Kek tako ne bi dobila prebite pare, ampak le študentsko sobico v Rožni dolini in bi se morala preživljati z jutranjim iskanjem fizičnih del na Študentskem servisu. Kdor ne bi umrl od lakote, bi lahko povsem upravičeno sestavil novo vlado.

Na drugi strani imamo potem še flirtanje z velikim kapitalom, kar je, kakor so nam povedali, ključnega pomena za razvoj naše države. Kandidati bi se zato morali zaposliti pri slovenskih podjetjih, ki poslujejo z ogromnimi dobički in za njih iskati
izkoriščano delovno silo v državah Tretjega sveta. Tisti kandidat, ki bi na Kitajskem, v Romuniji ali v Hondurasu našel najmlajšo in s tem seveda najbolj poceni delovno silo, bi postal predsednik vlade. Toda, če smo pošteni, je ta praksa že kar nekaj časa v veljavi.

Tako torej. Ko se bo v vaš kraj pripeljal naslednji strankarski cirkus, lahko kandidatom mirno predstavite
pravila tekmovanja za vladni stolček. Kolikor politiki ne bodo pokazali interesa zanje, jih izženite iz vašega kraja. Pri tem bi si lahko v skrajni sili pomagali z molotov koktejli, vendar vas kot resen in odgovoren radio k temu ne bomo napeljevali, saj bi bilo to kaznivo dejanje. Sicer pa za izdelavo molotov koktejla potrebujete le steklenico, bencin in manjšo krpo. Vendar vas, kot rečeno, k ničemur ne napeljujemo. Najboljše, kar pravzaprav lahko naredite, je, da v nedeljo zjutraj ostanete doma in ne glasujete za nikogar od njih, saj jih s tem zgolj spodbujate k nadaljnjim neumnostim.


Komentarji
komentiraj >>