Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KHALED, YA RAYI, 3. 10. 2004 (3351 bralcev)
Nedelja, 3. 10. 2004
TCLejla



tolpa bumov nedelja, 3. 10. 2004


KHALED, YA RAYI (Az/Universal, 2004)

*Najprej razjasniva tole: Khaled morda res že na nekaj ploščah nima več vseh zmogljivosti in veličine nepozabnega glasu Cheba Khaleda, ima pa še vedno čisto isto prepoznavno in veličastno »zrno glasu«, za nameček pa še tehniko in občutek – in tega mu tudi rdeče marlboro in še kaj ne morejo vzeti. Skratka, Khaled je še vedno Pevec z veliko začetnico z Glasom z veliko začetnico. Na Ya Rayi spet celo za spoznanje večjo kot na prejšnji plošči Kenza, od katere je preteklo že skoraj pet let.

Ja, takoj zdaj lahko rečeva tudi tole: Končno! Končno spet nova Khaledova plošča po petih letih suše, ko ni izhajalo čisto nič razen nekaj kompilacij tipa »naj« ali »mladi«, ko sva se spraševala, ali se bo sploh še kdaj kaj zgodilo in ali se je Khaled morda upokojil. Nato so se pričeli pripetljaji in govorice. Kmalu zatem, ko sem podpisana pred dobrima dvema letoma sanjala, kako nastopa v telovadnici na poljanski gimnaziji, se je razširila vest, da se je skregal z založbo, češ da »hočejo mladim prodajati le osladne sanje in da so slabši od prodajalcev preprog« – ter nato odvihral. Čez hip so se že začele širiti Khaledove izjave, da pripravlja novo ploščo, seveda tako čisto pravo vrnitev h koreninam, ki da bo že kje izšla. Potem je pred dobrim letom po potresu v Alžiriji izšla pesem La Terre A Tremble (Zemlja je zatrepetala) v solidarnosti z žrtvami potresa in tudi, kot razlaga Khaled: »s tole našo Zemljo, ki jo nenehno svinjamo, zato ni čudno, če se ubožica včasih vznemiri in zatrepeta, razumel bi tudi, če bi se nas hotela vseh otresti, revica«. Nato se je začelo čakanje na novo ploščo, ki naj bi zdaj zdaj izšla, uvedena z omenjeno Zemljo. Dan izida so večkrat prestavili za nekaj mesecev naprej – in tako dobro leto, dokler se ni letos poleti pojavila pesem Ya Rayi na mali plošči in kmalu zatem, zadnjega avgusta letos, končno tudi Khaledova nova prava redna studijska plošča, šesta po vrsti, če zanemarimo obe redni koncertni izdaji, torej Tri Sonca s Taho in Faudelom ter samostojno Haflo.

Ya Rayi je izšla pri založbi AZ (ne Barclay kot prejšnji albumi), a pod isto velikanko Universal. Žal ne prinaša lanskega singla La Terre a Tremble, prinaša pa naslovno Ya Rayi, ki je ena šibkejših, čeprav udarnejših pesmi na plošči; kot edino jo je produciral Khaledov stari družabnik Don Was, in sicer sta pesem pripravljala na razdaljo po internetu, Was pa je zato začasno na stranski tir postavil same The Rolling Stones. Pesem Zina Zina je produciral legendarni Antilčan Jacob Desvarieux iz Kassav, sicer pa je ploščo povečini produciral Philip Eidel s Khaledom in z alžirskimi gosti, največ s producentom Faridom Aouameurjem, ki dela s številnimi arabskimi glasbeniki, tudi z Amrom Diabom in s Cherifo.

In zdaj je čas, da poveva tole: Khaledova nova plošča je po svoje res vrnitev h koreninam, kot je bilo obljubljeno in kot zdaj pisarijo, nikakor pa ni vrnitev k Chebu Khaledu, kakršnega poznamo s starih alžirskih kaset in s temi povezanih izdaj. In tako je kar prav, saj Cheb Khaled ostaja nepozabni kralj, a nepreklicno stvar preteklosti, medtem ko gre Khaled naprej, obogaten in tudi obremenjen z vsem, kar se je zgodilo pred Chebom, z njim in še zlasti po njem. Tudi in predvsem na plošči Ya Rayi, saj ta Khaledove raijevske zvočnosti tokrat ne širi toliko v raznotere svetovne popularnoglasbene stileme, denimo flamenko ali reggae, temveč se bolj Khaledov svetovni popularnoglasbeni stilem širi v alžirske godbene prakse, ki niso le rai in ki jih ni malo. Tako se z ekipo uspešno loti šaabi klasike El H'Mam mojstra El Hadj Mohameda El Anke, pesmi, ki jo je za ploščo Diwan priredil že Rachid Taha, ki poleg širše magrebskega Orchestre National de Barbes edini od »svetovnih« Alžircev že od samega začetka posega po vsej raznolikosti magrebskih godbenih praks.

Skratka, Khaledove korenine so se po desetletjih uspevanja v domači oranski raijevski zemlji razrasle po drugih stilemih regije in naprej v prestolnico Alžir, najel pa je tudi izkušen alžirski šaabi orkester, tudi godalni, in tudi to je po večnih kairskih godcih prava osvežitev, čeprav tudi slednjih ne manjka v večini skladb, denimo v raijevski cvetlici Ya Galbi in še v enem biseru s plošče, pesmi H'mama, ki je še ena priredba, in sicer mojstrov Rabaha Driasse in Blaouija Houarija. Slednji se je Khaledu tudi pridružil v studiu. Pridružili so se mu tudi Maurice El Medioni in cela armada bolj ali manj znamenitih, celo legendarnih alžirskih glasbenikov, ki so skupaj s Khaledom pisali originalne skladbe in jih snemali, ekipe pa se menjajo tako rekoč za vsako pesem. Tudi Khaled, v mladosti vsestranski instrumentalist, sam zaigra na precej glasbil, zlasti harmoniko, poleg tega je glasbenikom za vsako glasbilo sam pokazal, kaj hoče. Plošča Ya Rayi je vsekakor nov korak naprej v Khaledovem glasbenem ustvarjanju in njegova razširitev h koreninam, četudi morda ne bo prinesla takšnih uspešnic, kot sta bili Didi in Aicha, in četudi ji lahko še vedno tudi kaj očitamo. Tako. Več v oktobrskem Afriškem ghostu, zdaj pa pesmi po vrsti: Mani Hani, Ya Rayi, Zine Zina, El-H'Mam, Lemen, Yema yema, Ya Galbi, H'mama, Ensa El Hem, Hagda, El Ghira – in, če bo čas, še Imhotepov remiks El-H'mam.

TC Lejla Bin Nur



Komentarji
komentiraj >>