V galeriji Alkatraz v Metelkovi mesto, sta Damijan Kracina in Vladimir Leben ob pomoči kustosinje Alkatraza Jadranke Ljubičić pripravila razstavo z naslovom Galapagos. Razstava je na ogled od 30. septembra pa do 14. oktobra med deveto večerno uro in polnočjo.
Včasih, na trenutke se že zdi, da se v Alkatrazu bolj malo dogaja, da je kar nekako umrl, potem pa vsake toliko preseneti z zanimivo razstavo. Tako se je tam maja zgodila razstava Kubanskega revolucionarnega plakata, od tedaj pa so gledalcem nudili le malo. Tokrat ne bomo jadikovali o finančnih težavah galerije, ki biva na obrobju. Alkatraz pač živi svoje življenje. Fino je, da obstaja, saj vsake toliko časa ponudi užitka polno vizualno zadovoljstvo.

Kljub temu bom, preden vam bom skušala z besedami pričarati svet Galapagosa, kakršnega sta ustvarila Kracina in Leben, še nekaj besed spregovorila o prostoru galerije. Ta je majhen in v njem ljubitelji Galapagosa ne morejo svobodno zadihati, po drugi strani pa ta majhnost in skoraj natlačenost spominja na gozdno pokrajino, v kateri z veseljem odkrivamo nove in nove kotičke, kjer nas pričakajo še nevideni objekti. Zdel se je pretemen, da bi našim očem prepustil dovolj svetlobe, ki bi razkrila vse detajle mnogih slik, risb, objektov in videa. Kustosinja pa nam je povedala, da sta tako vzdušje želela doseči umetnika, predvsem zaradi videa in serije belih risb na temni podlagi, ki prekrivajo eno od sten galerije.

Galapagos je tisti arhipelag, ki ga je za svojo evolucijsko teorijo izkoristil Charles Darwin. V tokratnem projektu Kracine in Lebana pa za človeka ni prostora. Obiskovalci razstave smo med mutiranimi bitji, živalmi, kakršne sta namislila in ustvarila umetnika, vsiljivci. Zavedamo se, da ne pripadamo v svet, ki domuje v galeriji.
Razstavo lahko beremo kot dokumentacijo o živalskem svetu, ki biva nekje v prihodnosti. A videi, risbe in slike ter maketa otoka skupaj z njegovimi pomanjšanimi prebivalci so tako živi, da se občutek dokumentarnosti izgubi. Tisti z več domišljije z lahkoto verjamemo, da smo se znašli v tujem svetu. K temu občutju seveda pripomore tudi Kracinov Mr. Spag, ki nas nejeverno opazuje iz kota galerije. »Mr. Spag,« opozarja kustosinja na spletni strani, »je genetsko izboljšan človek z nekaj živalskimi kvalitetami, dolgim repom za boljše ravnotežje in čisto dušo. Pojavlja se samo v čistih in izvirnih okoljih, kjer ni prostora za izmečke.« Obiskovalci prestrašeno strmimo v Spaga in njegove prijatelje, ki nas opazujejo. Zdi se, kakor da nam bodo kmalu, kmalu obrnili hrbet in odhiteli nekam v boljši svet, kjer ni prostora za nas.
Ker so nam vrata v raj bodočega Galapagosa zaklenjena, sta nam Leben in Kracina z Galapagosa prinesla videoposnetek otočja. Tako lahko, če že ne smemo vstopiti v prepovedane svetove vsaj kukamo skozi ključavnico. A vrata na Galapagos se skrivajo v galeriji, le od daleč lahko zremo v cvetlični svet, v katerega ne moremo. Video prikazan na televiziji služi za zaporo, ki nam preprečuje dostop v naravo. Da nam vedeti, da umetnika lahko brez težav prehajata med našim in skrivnostnim svetom na drugi strani vrat, v katerem opice igrajo sambo. Ah, pa saj so bili umetniki od nekdaj tisti, ki so človeštvu prinašali idejo o boljših svetovih.
Kracina in Leban sta v Alkatrazu torej ustvarila Galapagos. Zdi se, da sta se pri projektu našla umetnika, ki ju druži smisel za humor in drugačne svetove, ki so vedno povezani z naravo in predvsem živalmi. Če so te pri Kracini mutanti ali vsaj genetsko spremenjeni organizmi, pri Lebanu včasih še ohranjajo današnje oblike. Tako so se poleg Mr. Spaga, prijaznega kosmatega stvorčka in grozljivih koščenih mehkužcev, na razstavi znašli tudi še preveč človeški noji, ptice, mačke, krokodil in gorila, ki šofira in posluša glasbo.

Galapagos lahko razbiramo kot enega tistih umetniških projektov, ki ustvarjajo nove svetove, ki torej ponujajo nekakšen umik. Projekti drugačnih svetov se v današnji sodobni slovenski umetnosti kar vrstijo in gotovo jih ne moremo več brati zgolj kot paralelo naši novo ustvarjeni državi. Omenimo svet Plastosov Marka Kovačiča, Državico Ptičjestrašilno Milene Kosec, umik v privatni svet Saše Vrabiča, pa Parasite-museum Tadeja Pogačarja, NSK in seveda Muzej Premoderne Umetnosti, v katerem sodeluje tudi Vladimir Leben in ga je pred časom na razstavo v New York popeljala prav galerija Alkatraz.
Zdi se, da je danes obdobje, ko umetnost ponuja zatočišče pred zunanjim, prostor, v katerega se umaknemo pred svetom, a tudi prostor, iz katerega spet udarimo v svet, ga opozorimo ali pa mu vsaj ponudimo sveže ideje in pogled v prihodnost, v kateri človek ne bo dominiral. Galapagos ponuja vse to. Umik in pobeg v lepšo bodočnost za nekaj minut. Razmislek o našem mestu v svetu in drugih, tistih, s katerimi ga delimo, pa včasih na njih pozabimo v vsej kolobociji mestnega življenja. Opozorilo, da nismo sami in da svet ni le naš.







Drugi del Arterije je bil namenjen intervjuju. Za zamudnike objavljamo izjavo ustvarjalcev umetniskega projekta AVTOKINO BARJE:


AVTOKINO BARJE, LJUBLJANA S CESTE
Dejan Habicht, Blaž Križnik in Tanja Lazetič
4. 10. 2004 ob 19.00 uri, Počivališče Barje - Jug, Ljubljanski avtocesni obroč
Avtokino Barje je del projekta LJUBLJANA S CESTE umetnikov Tanje Lazetič in Dejana
Habichta ter arhitekta Blaža Križnika. Ljubljana s ceste je projekt v nastajanju, ki raziskuje položaj in kulturno vlogo ceste v sodobnem mestu in današnji mobilni družbi, pri čemur poskušajo avtorji skupaj s sodelavci povezati različne umetniške ter strokovne prakse, katerih predmet zanimanja so ceste, mobilnosti, mesta in družbe. Projekt poleg že izvedenega dela AVTOKINO BARJE sestavljajo še okrogla miza, ki bo organizirana konec oktobra v Moderni galeriji, v naslednjem letu pa bosta na temo mesta in ceste pripravljena tudi razstava in knjiga, pri kateri bodo sodelovali tudi umetniki iz Barcelone in Rotterdama.
Avtocestni obroči sodobnih mest že dolgo igrajo pomembno vlogo v življenju njihovih prebivalcev, ki v avtomobilu in na avtocesti preživijo vedno večji del njihovega vsakdana.
Neposredno ob avtocestnih obročih se večinoma nahaja več delovnih mest, nakupovalnih centrov in zabavišč, kot jih premorejo sama mestna središča. Avtoceste, ki so jih nekoč načrtovali in zgradili na mestnih robovih, je hitra rast predmestnih naselij dejansko postavila v samo geografsko središče novih mestnih regij. Avtoceste danes tako oblikujejo podobo mesta in pogled nanj, avtomobil pa je postal vzrok za propad številnih mestnih območij kot tudi gonilo nastanka in razvoja novih. Vprašanje položaja avtocestnega obroča v mestu tako postane vprašanje razumevanja sodobnega mesta nasploh. Če mesto razumemo kot pojav omejen zgolj na njegovo historično jedro, potem je vprašanje pogleda s ceste nepomembno. V kolikor pa mesto razumemo kot nehierarhično omrežje urbanih središč različnih nivojev, se avtocestni obroč znajde tako v geografskem kot konceptualnem središču takšnega omrežja.
Kljub temu, da večina prebivalcev Ljubljane ljubljanski avtocestni obroč dnevno uporablja, se zdi, da ta ostaja nekako spregledan in neopažen. Redkim prostor avtoceste pomeni kaj več kot mestno praznino, ki nas pelje iz enega dela mesta v drugega. V Ljubljani smo se kulturnega pomena avtocestnega obroča morda prvič zavedli v času nedavne debate o lokaciji ljubljanske džamije. Takrat se je kot eden od argumentov proti predvideni lokaciji pojavila ideja, da bi ob avtocestnem obroču zgrajena džamija obiskovalcem Ljubljane, ki bi v mesto prispeli po avtocesti, dajala napačen vtis o kulturnem značaju mesta. Ob tem smo morda prvič sledili javnemu diskurzu, ki je v avtocesti videl več kot le njeno transportno vlogo. Avtocestni obroč je bil v tem primeru prepoznan kraj reprezentacije mesta. Za slovenske zagate z lastno identiteto je pomenljivo tudi to, da se je tema pogleda na Ljubljano odprla prav pri vprašanju, kakšne nas bodo s ceste videli tujci.
Avtorji projekta v nastajanju LJUBLJANA S CESTE ne želijo promovirati avtomobilizma ali avtomobilske kulture, temveč želijo na kritičen način iskati odgovore o širši družbeni in kulturni vlogi avtoceste v današnji mobilni družbi ter njenem pomenu v vsakdanjem življenju posameznika. Hkrati raziskujejo, kako uporaba avtomobila spreminja naše doživljanje mesta ter naše predstave o javnem in intimnem prostoru. Avtomobilizem ob tem prepoznavajo kot neločljiv del mesta, kot obliko mobilnosti, ki kulturne razlike ne le ustvarja, ampak jih tudi odkriva. Po cestah namreč ne potujejo zgolj ljudje in stvari, ampak se selijo tudi kulture!
Kako s ceste vsakodnevno doživljamo mesto? Kaj nam intimno pomeni prostor ceste? Postajajo kraji, kakršno je Počivališče Barje, del mreže novih javnih mestnih prostorov? Lahko kraji, kjer se globalni tokovi turistov in njihovih kultur mešajo z lokalnimi, postanejo prepoznani kot prostori kulturne izmenjave? Kakšne so v mestu družbene in politične posledice razumevanja mobilnosti kot ne le tehničnega, ampak predvsem kot kulturnega vprašanja?
Počivališče Barje še nima vloge javnega prostora, čeprav je formalno vsem dostopna javna površina, kjer nekateri preživijo več časa, kot se zavedajo. S projektom AVTOKINO BARJE so avtorji z začasno zasedbo počivališča in organizacijo avtokina opozorili na spreminjajoč se položaj Počivališča in sorodnih prostorov v mestu ter na pomen, ki ga ti prostori dobivajo v našem vsakdanjem življenju. Na Počivališču Barje so bili s pomočjo računalniških projekcij prikazani video projekti slovenskih umetnikov, ki obravnavajo prav temo mobilnosti ter percepcije mesta in urbane krajine ter tako na svoj način odgovarjajo na prej postavljena vprašanja. Prikazani so bili naslednji projekti:
Igor Štromajer in Brane Zorman
BALLETTIKKA INTERNETTIKKA: AUTTO MOBILLIKKA, 2004, live internet broadcasting
Performans Igorja Štromajerja in Braneta Zormana je nadaljevanje njunih Balletikk iz 2001 in 2002. Za tokratni nastop sta
opremila dva radijsko vodena avtomobilčka s kamerami, ki sta tisto, kar sta avtomobilčka »videla« na svojem plesu med
parkiranimi avtomobili in nogami opazovalcev, prenašala na svetovni splet.
Franc Purg
SPEL SE IDIOT, 2000 3 - 17 min (variabilno)
V videu, posnetem na eni sami kolesarski vožnji po celjskih ulicah vidimo kup prometnih situacij, ki jih je umetnik opremil z
najpogostejšimi komunikacijskimi obrazci v nekaj evropskih jezikih.
Irena Pivka in Brane Zorman
CONA C, 2003, 12 min.
Video Cona C je del sicer večje inštalacije, ki uspe delovati kot zaključena celota. Govori o cesti kot polju tesnobe ilegalcev med
dvema mejnima prehodoma.
Rene Rusjan
TOKYO STATION BALLET, 2004, 1 min,
V svojem kratkem videu je Rene Rusjan pokazala na plesno poetiko sicer strogo racionalne gestikulacije odpravnika vlakov.
VLAKI & VMESNI PROSTORI SEC/TOKYO KYOTO, 2004, 14 min
Njen prvi poizkus artkulirati trakove, ki jih snema z vlaka, podzemne železnice in peš.
Tadej Pogačar
GOLDEN SHOES OF TIMES SQUARE, 2002, 3 min.
Pogačarjev video je rezultat njegove akcije, pri kateri je par »zlatih« ženskih čevljev z visoko peto vlekel po njujorškem Times Squareu. Tako je na zelo subtilen način spregovoril o specifični, z erotiko pogojeni, percepciji mesta in posredno tudi o prostituciji (zanimiva je vez z že arhaičnim izrazom »vlačuga«) in problemu trgovine z ljudmi.
Gorazd Krnc
14°31'E 46°02'N, 2000, 9 min, 44 sec
Koordinate, ki predstavljajo naslov videa, izdajajo lego Ljubljane. Gorazd s kamero drsi skozi mesto in za okni, ki mu brez
posebnega vzroka pritegnejo pozornost, odkriva zgodbe in fantazme.
Damijan Kracina in Saša Nabergoj
PREMIK, 2004, 1min. (loop)
Video sestavljajo Damijanovi posnetki mimobežeče ameriške krajine, Sašini dnevniški zapiski iz inter-rail potovanj iz leta 1991 in 1992, ter glasba Bobnars United ki poveže, tako oba medija, kot svet, v katerem sta nastala, v globalni amalgam.



Arterijo sem pripravila Petja.