V osnovnih in srednjih šolah smo vsi preglodali zgodovinske učbenike. Vsi smo memorirali podatek za podatkom in ga ob primerni priložnosti butnili profesorici v nos. Tako nam je sedaj, mladim izobražencem, nekje v možganih ostala logična linearna razlaga svetovne, torej tudi evropske zgodovine. Vse je šlo samo navzgor. Naša zgodovina je zgodba o uspehu, Evropejci smo tako ali tako gonilna sila sveta in vse, vredno omembe v zgodovinskih učbenikih, se je zgodilo v malem zahodnem kraku velikega evrazijskega kontinenta.
Josep Fontana v knjigi »Evropa pred zrcalom«, ki je izšla v zbirki cf*, je prav verjetno tudi hodil v srednjo šolo, saj je možakar trenutno profesor na eni od španskih univerz. Vendar se Josep ni pustil prepričati poenostavljenim razlagam učiteljic zgodovine. Pod drobnogled je še enkrat vzel zgodovino Evrope z namenom, da ugotovi, kako je celina, na kateri so svoj čas Grki na Hune gledali zviška in jih pomilovali zaradi njihove barbarskosti, na kateri so veselo zažigali čarovnice, preganjali in morili muslimane in Jude, zatirali in izmozgavali kmete, skoraj prepovedali seks in prebivalci katere so izvedli genocid nad ameriškimi in avstralskimi domorodci, z gonorejo okužili prebivalce Tahitija in Havajev, prezrli zgodovino Orienta in nenazadnje… kako je Evropa, mati Združenih držav Amerike, dama, ki je svoje pogoltne in prevzetne gene prenesla na to celino, lahko obravnavana kot čudež zgodovine, sinonim kreposti in zibelka ideje demokracije in enakopravnosti?
Fontana se v svoji knjigi sprehodi po zgodovini Evrope od antične Grčije naprej, jo ponovno interpretira in z logičnimi utemeljitvami, ki slonijo na zgodovinskih dokumentih, ter faktografsko natančnostjo, ki malo oteži branje knjige, popravlja zmote rigidne, uradne zgodovine. Fontana se zaveda, da zgodovino pišejo zmagovalci. Kdo je v evropski preteklosti torej poraženec?
Evropejci nismo kar tako, kot gobe po dežju, samoniklo zrasli na rodovitni grudi tega kontinenta, pa čeprav nam tradicionalna zgodovine daje ta občutek. Zdi se, kot da pred antičnimi Grki, našimi izjemnimi predniki, ni bilo nič. Izjemni Grki le niso bili takšni samorasli izumitelji kot se zdi. Pisavo so pobrali iz Azije, kljub temu pa so bili bralci v antičnem svetu bele vrane. Celo med Kartažani, pomen katerih se je izgubil v tisočletjih, je bila pismenost bolj razširjena. Grki tudi niso bili očetje geometrije, astronomije in medicine, osnov gledališča pa so jih naučili Etruščani.
Azijske sile, ki so bile očitno zametki Evrope, torej niso bile barbarska grožnja antični Grčiji. Grki so bili namreč pravi mojstri v prepoznavanju svoje večvrednosti v očeh drugih. Tako so se samovšečno ogledovali v deformiranem zrcalu azijskega brata - nasprotnega lika, izmišljenega zaradi kontrasta. Težava z opredeljevanjem jih je silila, da so si izmislili pojem "barbar", kot nekakšno zrcalo, v katerem so se ogledovali, da so prepoznali sami sebe. Kakšni pa so barbari, vemo: nasploh so to fizično prav ogabni ljudje, ki imajo povrhu vsega še probleme z izražanjem, saj so milo rečeno - počasni.
Idealizirana podoba antične Grčije se je na nas pripopala kot klop. Pa je bila Grčija res tako super kot so nas učili? Njihova demokracija je pomenila, da je trohica ljudi odločala o državnih zadevah in z žrebom izbirala oblastnike. Kako lepo je bilo takrat ženskam, vsi vemo. In kako težko grškemu imperiju, ki je propadel zaradi vdorov barbarov, tudi. Toda, demokratični imperij ni bil žrtev počasnih grduhov. Imperij je propadel zaradi vse večje neenakosti pri razdeljevanju dobrin in omejevanju svobode. Ista zgodba se je ponovila pri rimskem imperiju. Asterix in Obelix, dva klena Galca že otroke učita, kako se je njihov narod moral boriti proti Rimljanom. Josep Fontana meni, da narodi znotraj rimskega imperija niso imeli nikakršne ambicije, da se osvobodijo iz cesarstva, ampak so hoteli ohraniti čimveč od njega, kar se da. Spet niso bili barbari tisti, ki so skuhali zaton nečesa preprosto čudovitega, ampak so si to poservirali Rimljani sami s svojo ignoranco družbenih interesov.
Bojda je bilo v Evropi potem, ko so iz svojih kavčev popadali grozdje zobajoči rimski cesarji, precej mračno. Pa mrak res pomeni razmah trgovanja, mest in prebivalstva? Edina mračna sila, ki se je tisti čas plazila okrog voglov, je bilo krščanstvo, ki pa je bilo takrat še v povojih in ni kazalo svojih zob. Ali je krščanstvo značilna prvina Evrope, je diskutabilno še dandanes v Evopski uniji. Vendar krščanstvo ni nauk, ki bi harmonično zaokrožen od začetka osrečeval ljudi Sredozemlja. Preden je prišlo do homogenizacije in uradne uvedbe te religije, je bilo v Evropi veliko krščanskih verskih ločin, ki nikakor niso mogle najti skupnega jezika. Ko pa ga končno so, so vse svoje sile uprle v držanje ljudstva v pokori, strašenje s smrtnimi grehi, v prepoved spolnih odnosov v nereproduktivne namene, zažiganje čarovnic - v 16-em in 17-em stoletju so v Evropi zažgali po dve svojeglavi ženski na dan, in v križarske vojne.
Kasneje so Cerkvi pri izkoriščanju ljudstva pomagali monarhi. Novi "barbari" so postali neomikani kmetje, ki so se v 14-em, 15-em in 16-em stoletju kar naprej nekaj bunili. Če so cerkveni in zemljiški gospodarji prej civilizirali Jude in muslimane, so si v prihodnosti za nalogo zadali civilizirati kmete. Za njimi so na vrsto prišli divjaki v Ameriki in Avstraliji. Prve novice, ki jih je prinesel Kolumb iz Amerike, govorijo o miroljubnih ljudeh, vendar se je kasneje izkazalo, da na Karibih domujejo tudi ljudožerci. Kar naenkrat so vsi domorodci postali surovi barbari z ljudožerskmi značilnostmi, ki jih je bilo treba izkoristi za delo v rudnikih. Tiste seveda, ki so preživeli zaradi razsajanja bolezni, ki so jih na njihov kontinent prinesli Evropejci.
Še eno dobro stvar smo baje zakuhali mi, inovativni Evropejci - na naši listi dosežkov leži tudi industrijska revolucija. Iz liste je ne bomo umaknili kljub vedenju, da je v 17-em stoletju Kitajska bila mnogo bolj tehnološko razvita od nas.
Kaj je torej zraslo na evropskih tleh, na katerih so si vladajoči sloji več kot dve tisočletji prizadevali dokazati svojo večvrednost? V hčerinskih Združenih državah kar 21 odstotkov ljudi verjame, da Sonce kroži okrog Zemlje; mnogo Američanov verjame, da je NLP v nekem afriškem narodnem parku posrkal kar šestindvajset slonov; v Afriki, ki jo je Evropa kolonizirala, razsajajo bolezni, lakota in državljanske vojne; drugi narodi se vidijo v naših očeh in mi smo jim napisali zgodovino; prebivalce sveta smo rasno popredalčkali; Azijcem pa smo ukradli vso znanje in si ga prilastili, sedaj pa hočemo še njihova naravna bogastva.
Josep Fontana meni, da mora Evropa pogledati izza zidov svoje večvrednosti in v utrdbo spustiti tudi druge. Po prebiranju knjige »Evropa pred zrcalom« vas bo še ponoči preganjala nočna mora o modri zastavi Evropske Unije in njenih hinavskih dvanajstih rumenih zvezdicah, ki vas neutrudno lovijo po cesti. Število dvanajst je simbol popolnosti in enotnosti, venček zvezd pa predstavlja solidarnost in harmonijo med Evropejci. Starine Evopskega parlamenta, ki so sprejele to simboliko in potrdile zastavo kot uradno zastavo Evropske unije, si očitno zatiskajo oči, ko se kot Evropejci gledajo v zrcalu.
Komentarji
komentiraj >>