Ne glede na to, v kateri že družbeni ureditvi, torej ali poprejšnji federativni in samoupravno-socialistični ali v sedanji poosamosvojitveni in neoliberalno-kapitalistični, ste že hodili v vzgojno-izobraževalni ideološki aparat države – šolo, so vam, oziroma so nam, v glavo vtepali, da je prav slovenski jezik ključen za nastanek, razvoj in nenazadnje tudi ohranitev slovenske nacionalne biti ali pač zgolj njene kulturne podstati. Prav slovenski knjižni jezik je bil tako v zgodovini najpogostejša stična točka, na kateri se je poedinila na tej strani Alp živeča dvomilijonska populacija, in se uprla potujčevanju in ostalim imperialističnim ter hegemonističnim pritiskom populacijsko številčnejših sosedov, pred katerimi naj bi bili naposled varni z vstopom med deklarativno enakopravno družino držav, združenih v Evropsko unijo. Toda včeraj iz Bruslja izsiljeni polovičarski kompromis, po katerem se bo evro v skupni evropski rabi enotno pisal z u, po nacionalnih jezikovnih pravilih pa se bo lahko zgolj sklanjal, kateremu sta se že podredila tudi odhajajoča vlada in Odbor državnega zbora za zadeve Evropske unije, priča, da pa temu le ni povsem tako.
Ta za mnoge polpismene Slovence pravzaprav povsem zanemarljiva jezikovna zagata pa grozi, da se bo sprevrgla v prvovrstno politično zagato, s katero se bodo takoj po prevzemu oblasti prisiljeni soočiti na pravkar minulih državnozborskih volitvah zmagoviti osamosvojitelji, ki še niti niso odstranili vse predvolilne propagande, na kateri se širokoustijo, kako da bodo ohranjali in na novo pot vodili to Slovenijo z velikim s.
Kar se tiče vlade v odhodu, je stvar pravzaprav jasna. Ministrska ekipa Antona Ropa se razen pri cvičku, teranu, lipicancih in kranjskih čebelicah ni izkazala ravno kot najbolj goreč branik slovenstva. Vtis sicer nekoliko popravlja nedavno sprejeti Zakon o javni rabi slovenščine, na katerega se med drugim sklicujejo tudi v Slavističnem društvu Slovenije, ogorčenem nad političnim pritiskanjem na slovenski knjižni jezik iz Bruslja. Ker ta Zakon med drugim določa, da Republika Slovenija zagotavlja status slovenščine z aktivno jezikovno politiko in da skrbi za promocijo slovenščine v svetu, tako sploh ni izključeno, da bi se nam utegnil obetati tudi referendum, na katerem naj se slovensko govoreče državljansko telo izreče, kako ravnati v tej črkarski pravdi z Brusljem.
Do tega lingvističnega zapleta okoli skupne evropske rabe imena skupne valute, kateri so se spočetka družno uprle Slovenija, Latvija, Lita in Madžarska, pa je pravzaprav prišlo zgolj zaradi površnosti, ki pa utegne imeti usodne posledice za statutarno prihodnost celotne Unije. Da se skupna evropska valuta imenuje euro, pri čemer nacionalna odstopanja niso dovoljena, je Unija na vrhunski ravni sklenila že leta 1995, ko so bile te štiri, sedaj Bruslju uporne države, še svetlobna leta daleč od polnopravnega članstva v tej evropski integraciji. Zato se jih takrat za mnenje o zadevi nihče ni niti spomnil povprašati. Na problem je tako šele pred kratkim opozoril predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet, morebitno nasprotovanje ene od političnemu pritisku iz Bruslja na domačo slovnico upornih držav, pa bi lahko resno ogrozilo sprejem evropske ustavne pogodbe, ki naj bi jo po načrtih naposled le podpisali 29. oktobra v Rimu.
Zato ta kilavi kompromis, ki naj v prvi vrsti pomiri nacionalne substance posameznih tako ali tako politično desno orientiranih držav. V pravno-formalnih besedilih Evropske unije se bo euro pisal z u, dovoljeno pa je sklanjanje po nacionalnih jezikovnih pravilih. Hudo kri branilcev tudi slovenskega knjižnega jezika, pa naj bi nekoliko pomirili še z širokoustenjem, kako zelo da je pomembna pogajalska zmaga, da nam ostaja pravica, da pri sklanjanju končnice pripenjamo na koren besede in ne na celotno besedo. Kar pač v praksi pomeni, da nam po uvedbi skupne evropske valute v uradnem pravno-formalnem jeziku Unije ne bo primanjkovalo eurotov, pač pa eurov. V domači vsakodnevni rabi in poslovanju pa bomo lahko še naprej brez evrov z v.
Prav ta čas, ko nizozemsko predsedstvo Unije zaradi negotove usode sprejema evropske ustavne pogodbe živčno čaka na odgovore še iz preostalih do političnega preurejanja svojih slovnic iz Bruslja upornih držav, ki ga morajo po na prvi pogled brezhrbtenični Ljubljani potrditi še prestolnice Litve, Latvije in Madžarske, pa se postavlja vprašanje, kaj bo ta črkarska pravda Slovenije in Evropske unije prinesla v domači notranje politični prostor, v katerem prav ta čas z visoko dvignjenimi glavami paradirajo na zadnjih državnozborskih volitvah zmagoviti branitelji slovenstva. V tem smislu je pravzaprav potrebno razumeti tudi dejstvo, da v bitki za pravico tudi do slovenskih lingvističnih posebnosti uradna Ljubljana pač več ne sodeluje.
In ker je prav slovenski jezik ta stična točka domače nacionalne biti in samoohranitve, se vse bolj zdi, da bo prav ta črkarska pravda med slovensko nacionalno bitjo in v tem primeru pač hegemonistično Evropsko unijo, prvi pravi izziv za bodočega mandatarja Janeza Janšo. Po tem kilavem kompromisu za skupno rabo skupne valute v Evropski uniji je namreč jasno, kako obrobnega pomena so vse te nacionalne posebnosti v Unijo neenakopravno vključenih držav. Ob razgaljenem dejstvu, da je prava narava Evropske Unije integracija kapitala in monetarna unifikacija ter ne ta zveličana skrb za ohranitev slovenstva, namreč ne bodo mogli ostati tiho niti Janševi soborci iz kroga Nove revije. Ali pač? Če bo temu tako, bomo lahko zgolj prikimali, ja, Slovenija je res na na neki novi poti.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s črkarsko pravdo med Evropsko unijo in povolilno Slovenijo v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>