Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Arterija 38 (4309 bralcev)
Torek, 26. 10. 2004
vizualka



Klikni za veliko sliko: Zdenka Badovinac in kustos razstave Igor Kranjc
Sledi Arterije so pred vami ... pogovori s Tomažem Brejcem, naključnimi sprehajalci, Zdenko Badovinac in Igorjem Kranjcem pa so iz radijskega etra odplavali v pozabo.



Klikni za veliko sliko: Vipotnik v Eurocentru, jesen 2004
Na zloženki, ki jo v roke lahko vzamete v Velikem atriju Eurocentra na vogalu Bavarskega dvora preberemo sledeč zapis: Likovna zbirka Factor banke ob proslavi 11ih let in 11ih dni predstavlja multimedijsko vizualno-zvočno instalacijo Atmosfera. Avtor: Miha Vipotnik. Kustos razstave: Tomaž Brejc. Ni naključje, da je gigantska instalacija pristala v atriju in galeriji Eurocentra, saj je to kraj, kjer domuje delniška družba Factor banka. Bankina zbirka je pričela nastajati v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tisti, ki zbirko ustvarja, kar pomeni, da predlaga nove nakupe in se odloča, kaj je vredno in kaj ne, je Tomaž Brejc, ki je tudi kustos tokratne razstave.
Smisel zbirke Factor banka na svoji spletni strani pojasni takole: »Res je slovenski likovni prostor na gosto prepreden z likovnimi razstavišči, galerijami in muzeji, vendar podrobnejša analiza pokaže, da manjkajo sistematično zbirateljstvo, mecenat in pa nakupovalna politika, ki bi zagotavljala, da bodo najboljša dela sodobne umetnosti prešla v javnosti dostopne zbirke.« Edino, čemur lahko v zgornjih vrsticah oporekamo, je dejstvo, da zato, da ugotovimo, da trga slikarskih del, kaj šele mecenstva v Sloveniji skoraj ni, ne potrebujemo podrobnejše analize, ampak zadostuje že pet minutni pogovor s katerim koli umetnikom, kustosom ali galeristom. Ljudje pri nas pač ne vlagajo v umetnost in razen izjem, ne kupujejo slik. Hvalevredno dejanje je, da je banka tokrat stopila v vlogo mecena in Mihi Vipotniku pomagala pri izpeljavi megalomanskega projekta.
Kdo je Miha Vipotnik zvemo iz knjige Videodokument, ki jo je pri SCCA skupaj spravila Barbara Borčič. Miha Vipotnik je tisti umetnik, ki se je med prvimi v Sloveniji ukvarjal z videom. Prvi je leta 1976 postal podiplomski študent, ki je na ALU študiral video in televizijo. Leta 1979 je predstavil Medijozonijo – umetniško delo. Šlo je za enega prvih eksperimentalnih videov v Sloveniji. Istega leta so ga, kako težko je to verjeti, prenašali na nacionalki. Začel se je z opozorilom: vse motnje in nepravilnosti v sliki in zvoku so del programa. Zato naj gledalci ne skušajo regulirati slike na svojih TV sprejemnikih.« Sledili so mnogi projekti, že dolga leta pa ustvarja v Los Angelesu, kjer se ukvarja z režijo in produkcijo videa, instalacij in televizijskih oddaj. Njegovo zadnje delo, ki smo ga imeli priložnost doživljati v Sloveniji, je bila razstava Mercury falling v Galeriji ŠKUC, o kateri smo govorili tudi v eni od Arterij.
Tokrat se je torej Vipotnik v Slovenijo vrnil z velikim projektom, nad katerim se ljubitelji umetnosti lahko v Eurocentru naslajamo do 11. novembra. Kapital je vseskozi spremljevalec umetnosti in tudi ta razstava kaže na to, da se s sredstvi da storiti marsikaj. V tehnološkem smislu, ki je pri tem umetniškem delu več kot pomemben, delu ni kaj očitati. V prostorih razstave se gibljemo med neštetimi svetlobnimi senzorji in interaktivnimi zvočnimi programi, ki zaznavajo gibanje gledalcev in odvisno od tega sprožajo zvočne valove. Na nas se tako izmenično zgrinjajo obdelani drobci Mahlerja in posnetki zvokov narave in mesta.
K velikemu projektu sodi tudi velika glamurozna tema. Vipotnik je po besedah kustosa »veliki stekleni atrij Eurocentra spremenil v kozmogenetični zemljevid in ustvaril virtualno, iluzionistično prizorišče, v katerem se v neskončnih plasteh, prepletih in odsevih, stikih in odrivih prikazujejo virtualne in realne podobe iz sodobne vesoljske tehnologije, naravoslovja, ekologije, računalniške umetnosti, glasbe, geopolitike ter družbenih razmerij na področju Slovenije, Evrope in Evrazije. Po domače povedano: Vipotnik je poskušal prikazati vse, cel svet in poleg tega še predstaviti svojo vizijo prihodnosti tega sveta. In kljub giga instalaciji se zdi, da je celo tisti, ki v Eurocentru preživijo osem in več ur, skorajda ne opazijo:
Klikni za veliko sliko: Vipotnik v Eurocentru, jesen 2004
Le stena loči galerijo, kjer razstavlja Miha Vipotnik od borzno posredniške poslovalnice. Skozi steklena okna zaposleni zro neposredno na Vipotnikovo instalacijo, ki v Eurocentru zavzema ves prostor od stropa do tal. A kljub temu se zdi, da so njihove oči slepe za umetniško delo, ki binglja pred njimi. Zato pa je bilo za umetniško delo Mihe Vipotnika mnogo bolj dovzetno dekle – verjetno še študentka, ki je v Evrocentru opravljala vlogo vratarice. Ali komentarji naključno izbranih ljudi, ob trenutku obiska v Eurocentru kažejo na raven umetniške zavesti v deželi, ali pa nekateri ljudje umetniških del ne zaznajo zaradi tega, ker vizualnost na njih preži na vsakem koraku in so je že do grla siti, tudi tokrat ne bomo ugotovili. Naj za konec poslušalcem strnemo le še Arterijine občutke ob razstavi Atmosfera. Predvsem jo je prevzel profesionalizem, ki veje iz dela. Nekoliko manj pa jo je navdušilo delo samo, njegova ideja. Brez zloženke, ki ponuja natančen popis oseb in opis ter razlago prizorišča, se delo samo na sebi zdi nekoliko pusto, nekoliko preveč reklamno, hladno. Ker hoče zajeti vse, mu delci uidejo, predvsem pa uide neka jasna srž, bistvo dela. V spominu ostaja v drobcih, razpršeno v zvokih, ki nam uhajajo med vožnjo z dvigalom v Eurocentru.




Klikni za veliko sliko: Moderna 30ta Razstava, ki je trenutno na ogled v Moderni galeriji, se je vrnila v prvo polovico prejšnjega stoletja, natančneje v trideseta leta. S tem je verjetno navdušila večji procent slovenskega občinstva, kakršnega navadno privlačijo razstave sodobne umetnosti organizirane v Svetišču slovenske sodobne in moderne umetnosti. Na to dejstvo je opozoril že obisk medijske javnosti na tiskovni konferenci v Moderni galeriji. Tokrat se je v prostoru kar trlo novinarjev, kar na novinarskih konferencah Moderne galerije ni v navadi. Nam to dejstvo lahko spregovori tudi o stanju odnosa do sodobne in moderne umetnosti v uredništvih za kulturo slovenskih medijskih hiš? Te so namreč tiste, ki večinoma krojijo obzorje vizualne umetnosti Slovenk in Slovencev.
Tokratna razstava zajema le prvi del tretjega desetletja v slovenski umetnosti. Kustos razstave Igor Kranjc je projekt o umetnosti tridesetih let koncipiral kot tri študijske razstave, ki jim bo sledila velika pregledna razstava tega obdobja. Temu primeren je tudi borno oblikovani katalog – študijski zvezek, ki pa prinaša zanimiv in natančen tekst o predstavljenem obdobju in obširno bibliografijo besedil posvečenih umetnosti, ki so izšla v tistem času.
Čas tridesetih let je v Sloveniji pomenil umik v konzervativnost, po prejšnjem desetletju, ko so na področju umetnosti kraljevale avantgarde. Ta se je najbolj pokazala v umiku nazaj k realizmu, ki je pomenil iskanje novih poti. Umetnost se je spraševala kaj zdaj? A ta konzervativnost ni odzvanjala le v slovenskem prostoru. Klikni za veliko sliko: Kaj prva študijska razstava 30-ih let likovne umetnosti v Sloveniji sploh ponuja novega? Zanimiva je predvsem zaradi svojega pristopa. Umetnostna zgodovina, ki je iz nederij zgodovine iskala le najboljše, kar je umetnost na slovenskem premogla, le nekakšne bisere na smetišču, ni več edini veljavni pogled.
Razstava, ki je na ogled v eni od dvoran Moderne galerije ponuja tudi slike, ob katerih bo nadebudni poznavalec slikarstva vzkliknil: » S čim pa si je tole zaslužilo mesto na razstavi?« Pomembna je prav odločitev kustosa Igorja Kranjca, da razstavi vse, kar smo Slovenci na likovnem področju ustvarili in je kdo ve kako priromalo v depoje Svetišča likovnih umetnosti. S tem obiskovalcu bolj kakor užitek ob lepih umetnostih razstava ponuja pogled v čas in občutek, kaj se je v njem dogajalo. Poleg razstavljenega gradiva, bi gledalcu ob tem podvigu lahko močno pripomogla tudi uporaba novih medijev. Videli bomo, ali bodo v Moderni galeriji vsaj na četrti, veliki zaključni razstavi umetnosti tridesetih let na slovenskem pomislili tudi na to možnost. Morda bodo tedaj gledalcu prag v likovni svet izpred osemdesetih let pomagali prestopiti tudi s kakšnim filmom iz arhiva, diaprojekcijo ali posnetkom besed katerega od nosilcev likovne umetnosti tega obdobja. Zdi se, da je danes čas, ko idejo preteklosti gledalcu lahko približamo z mnogimi pripomočki, ne pa le z ostalinami neke dobe.



Arterija, ki sem jo pripravila Petja, se za štirinajst dni poslavlja. Naslednjič bom v studiu gostila sodelavko Moniko, ki bo povedala, kaj je bilo tisto, kar se ji je na Graški Štajerski jeseni najbolj vtisnilo v spomin. Do takrat en lep jesenski pozdrav ...



Komentarji
komentiraj >>