Dobrodošli v svetlo evropko sedanjost, kjer Nemci po Amsterdamu prevažajo ponije v prtljažnikih svojih avtomobilov, Estonci ob pozitivnem alkotestu začnejo s striptizom kot neka ženska v Tallinu; kjer homoseksualci dobijo čisto svojo televizijo. Pariška Pink TV, če je Srbi zaradi kraje imena prej ne ukinejo, namerava do 2007-ega zbrati kar 180.000 naročnikov, ki bodo pred vsakim predvajanim pornografskim filmom ugledali tudi sporočilo o preventivi pred aidsom in drugimi spolno nalezljivimi boleznimi.
Krščanarji se že križajo. Ustava Evropske unije bo brez vključenega krščanskega člena predvidoma ratificirana ta petek v Rimu. To, da bo opravilno gledano še premier s svojim opravilno gledano še zunanjim ministrom, torej Anton Rop v navezi z Ivom Vajglom, na podpisu zastopal Slovenijo, ne briga nikogar, razen morda Ropa samega.
Prav Rop je z dolgim nosom moral gledati podpis pristopne pogodbe k Uniji, ko je na žlahtno belino svoje ime vtisnil tedaj že tudi opravilno čisto naš predsednik Janez Drnovšek. Premier Tonča pa je z dolgim nosom stal nad njegovim ramenom. A vrnimo se h krščanarjem. Kot smo že rekli, so skuhali marsikaj neužitnega. Bodoči predsednik nove komisarske ekipe Jose Manuel Durao Barosso je ostal bodoči, potem ko je včeraj iz evropskega parlamenta umaknil predlog za glasovanje o paketu komisarjev, kjer je najšibkejši vsekakor krščanski člen, torej kontroverzni kadidat za pravosodje Rocco Buttiglione. Potem so tu še močne krščanske opozicije v Nemčiji in Franciji, ki se z vsemi štirimi otepajo ideje, da bi košček sredstev, namenjenih verujočim, kadar koli odpadel na že lep čas sekularno Turčijo.
A začnimo raje, kjer se vedno vse konča – pri denarju. Evropska centralna banka ja posvarila novinke, ki hitijo v objem evru, torej valuti monetarne unije, da naj zategnejo uzde, ker znajo dobiti žvale. Kot smo izvedeli iz konvergenčnega poročila, ki ga je za deset novih članic in Švedsko prejšnji teden izdala Evropska komisija, nobena od enajstih držav ne izpoljnjuje vseh petih zastavljenih kriterijev za posvojitev valute. Litvi in Švedski je uspelo priti do trojke, Kranjci smo še stopničko niže, Madžari in Poljaki pa so skasirali čisto nulo.
Otmar Issing, šefe Evropske centralne banke, meni, da hitenje nikomur ne koristi, saj bi s prehitrim vstopom v menjalni tečaj ERM II otežili ohranjanje cen in stabilnost tečaja. To drži tudi za Slovenijo, ki se je na kontrolni še najslabše odrezala pri stabilnosti cen – inflacija je namreč še vedno med najvišjimi v 25-erici. Evro ima od trenutnih 25-ih članic Unije kot nacionalno plačilno sredstvo uveden le dvanajst članic.
Ostanimo pri kešu. Komisija je Nemčiji naložila vračilo 3,8 milijarde evrov, ki jih je država po mnenju komisije v začetku 90. let nezakonito porabila v obliki državne pomoči sedmim regionalnim bankam v javni lasti. V skladu z nemško zakonodajo z začetka 90. let minulega stoletja so morale nemške banke izpolniti zahtevo po dodatnem kapitalu, Banki WestLB in še šestim javnim bankam pa so pri tem na pomoč priskočile nemške zvezne dežele, ki so bodisi delne bodisi edine lastnice omenjenih bank. Denar je v banke pritekal prek transferov za javne stanovanjske gradnje in iz drugih virov.
Tudi sicer se Weimarski republiki ne godi nič dobro. Kot največje gospodarstvo Unije bo morala letos nase prenesti še večji del finančnih obveznosti. Po nekem izračunu naj bi se sredstva, ki jih Nemčija prispeva v evropski proračun, še bistveno zvišala. To bi najbrž še dodatno oslabilo notranjepolitični položaj kanclerja Schroederja, ki mu voditelja dveh najmočnejših opozicijskih strank, med katerima pa tudi divja mala vojna za primat, Angela Merkel in Edmund Stoiber, kanita spodnesti stolček. Nemčija se še vedno bori tudi za stalni stolček v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov.
Ker pa tam Slovenije z njenima dvema tankoma ne bo, se je Janez Potočnik, bodoči komisar za področje znanosti in raziskav, po čigar stolčku se kolca marsikomu iz prihodnje vladajoče garniture, baje da med drugim tudi Vajglovemu predhodniku Dimitriju Ruplu, osredotočil bolj na »hočemo pare« iniciativo. Teh tudi v naslednji finančni perspektivi še ne bo zmanjkalo. Slovenija bo po dosedanjih izračunih Komisije ostala neto prejemnica sredstev iz evropskega proračuna v višini od 1,3 do 1,36 odstotka bruto domačega proizvoda, odvisno od načina povračilnih plačil v proračun EU. Ker so tozadevne denarne zdrahe plod pogajanj, na katera ima vsaka od članic možnost veta, se številke seveda znajo še malce spremeniti.
Toda med in mleko ne tečeta vedno. Evropska unija bo po poročilu Eurostata letos pridelala zunanjetrgovinski primanjkljaj v višini okoli osmih milijard evrov. To v primerjavi z ameriškim, ki s predvidenimi 500 milijardami dolarjev ali približno 400 milijardami evrov predstavlja kar 5 odstotkov ameriškega bruto družbenega produkta, sicer ni veliko. Najzanimivejše je, da največji primanjkljaj obe federaciji beležita prav v trgovanju s Kitajsko, najhitreje galopirajočim azijskim tigrom.
Medtem je nad evropsko ekonomijo potarnal Romano Prodi, predsednik komisije s podaljšanim mandatom. Izjavil je, da so bila evropska prizadevanja za izvedbo lizbonske strategije, skladno s katero naj bi Evropa postala najbolj konkurenčno gospodarstvo v svetovnem merilu, "velik neuspeh". Razlog da tiči v preveliki ekonomski samodrži nekaterih držav. Lizbonska strategija, podpisana na vrhu v Lisboni pred štirimi leti, po Prodijevih besedah ni zaživela, ker za reforme v vrhovih vlad ni bilo dovolj politične volje.
Povrnimo se za trenutek k sadovom življenja. Komisija je sklenila, da Švedska zapostavlja vino napram pivu. Medtem ko se nekatere države, kot je v tem primeru rahlo paranoidna Hrvaška, odločajo premakniti dovoljeno vsebnost alkohola v krvi na nulo, kar pomeni, da si voznik motornega vozila ne more privoščiti niti brodeta niti malo bolj mastnega bureka, če noče biti ob vozniško, pa Švedi z božanskim nektarjem ravnajo nekolikanj bolj spoštljivo. Pivo z do vključno 2,8 odstotka alkohola na Švedskem sploh ni obdavčeno. Seveda pa je vino obdavčeno neprimerno bolj. Močnejši kot je alkohol, bolj narašča delež trošarine v njegovi ceni. In čeprav na Komisiji razumejo prizadevanja za ohranitev zdrave družbe, ne morejo mimo dejstva, da je kupec pač car in da Švedska ne bo vsiljevala pivskih navad svojim prebivalcem. Država se je v preteklosti že vdala in razlike v trošarinah med konkurenčnima izdelkoma zmanjšala.
Začela se je tudi nova etapa protikadilske gonje. Zgleda, da nehumana besedna vzpodbuda, ki po zakonodaji mora prekrivati vsaj tretjino površine cigaretnih škatlic širom Evrope, za njih uporabnike ne bo več najslabša vseh možnosti. Škatlice bodo dobile novo opremo, po kanadskem vzoru tudi slike »zagiftanih« pljuč, porumenelih zob in skisanih možganov.
Opravičilo za to je smrt približno 650.000 Evropejcev letno, ki jih Unija izgubi v boju s to drogo. V boj za življenja vključi tudi sredstva v višini enega odstotka BDP ali približno stotih milijard evrov. Gotovo pa bi lahko bila stoena, ako bi evropski veljaki za svet povprašali veleekonomista Miša Mrkaića.
O impotentnosti naslednjega evropskega vložka ne gre izgubljati besed. Evropska unija bo zagotovila sto milijonov evrov za mirovno operacijo Afriške unije v sudanski pokrajini Darfur. S tem bo Afriška unija lahko povečala število svojih pripadnikov, ki bodo nadzorovali premirje v Darfurju, s 390 na 3320. Neučinkovite, slabo izurjene in opremljene afriške mirovne sile, ki so največkrat bolj potrebne doma kot v tujini, bodo tudi s tem številom bore slabo nadzirale pokrajino s površino Francije, v kateri je bilo v etničnem čiščenju ubitih več desettisoč ljudi, okoli milijon in pol pa je bilo razseljenih.
V boju proti škodljivim plinom se je svetu z ratifikacijo kjotskega protokola vsaj deklarativno pridružila tudi Rusija. Evropa ploska in dviguje obrvi čez Atlantik, toda največji svetovni onesnaževalci ohranjajo mirno kri. Morda pa bodo prepovedali prdeti vsaj kravam. Če vzamejo svet Buttiglioneja, pa še črncem, materam samohranilkam in vsem brezposelnim muslimanom.
Vsa Evropa že zadržuje dih v pričakovanju jutrišnjega podpisa ustavne pogodbe v Rimu, ki bo v fenomenalno zapleten sistem odločanja uvedla še Evropski svet, in vsaj eno dobro stvar, namreč pozicijo zunanjega ministra, ki bo združevala funkcijo Javierja Solane, zadolženega za zunanjo in varnostno politiko, ter komisarja za zunanje odnose.
Temu v zahvalo smo Slovenci z ostalimi Evropejci dobili tudi prvo porcijo propagandnega trobljenja po izdatno podprti akciji ob samem vstopu v Evropsko unijo. Že slab teden se po televizijah širom Stare celine vrti »spot o pomembnosti evropske ustave«, kjer dedek vnučku na stopnicah rimskega Kapitola razlaga o zgodovinskih mejnikih. Bolj kot to bo za rimski živelj pomembno dejstvo, da župan mesta Walter Veltroni ob podpisu pogodbe načrtuje veličasten ognjemet.
Ob ognjemetu se bodo šefi držav neformalno sešli tudi z v tem trenutku najdaljšo evropsko surlo, Josejem Barossom. Bodoči predsednik je ob pomanjkanju podpore za nekatere od predlaganih kandidatov včeraj klonil pred parlamentom in umaknil predlog glasovanja o sprejetju. Tudi če zaobidemo najspornejšega kandidata, nesojenega komisarja za pravosodje Rocca Buttiglioneja, po mnenju mnogih ostaja v ekipi neprimernih še kar nekaj bodočih komisarjev.
Po izračunih socialistov, skupine najglasnejših nergačev v parlamentu, bi na morebitnem glasovanju komisijo z glasom podprlo le 345 napram 362-im poslancem, ki bi sprejetju nasprotovali. Privilegij, ki so si ga evroparlamentarci izborili šele leta 1997 z amsterdamsko pogodbo, nakazuje nastanek dvozborničnega sistema odločanja v Uniji.
Komentarji
komentiraj >>