Slikarki Anja Jerčič in Marija Flegar te dni svoje slike razstavljata v Equrni. Konceptualnih del vajenemu gledalcu postanek pred njunimi slikami gotovo pomeni premik v drugačen svet razumevanja umetnosti, kakor je tisti, ki smo ga ta trenutek navajeni spremljati po večini slovenskih in mednarodnih razstavišč sodobne umetnosti. Ni nam potrebno razmišljati, kako deluje, kakšen je pomen, kaj je del umetniškega dela. Preprosto stojimo pred sliko, ki nas vabi, da ji prisluhnemo z očmi. Mladi ustvarjalki nista slepi za divji svet, ki ga živimo. Ne! A zmožni sta najti še druge prostore bivanja, prostore, kjer sta sami s seboj, časom in platnom. Stopili sta v ta tihi slikarski svet in ga predstavili na platnu. Intervju z obema umetnicama ste je bil ponujen na posluh v danasnji oddaji. 

V sklopu festivala Štajerska jesen so v začetku oktobra v Gradcu odprli zanimivo razstavo z naslovom Bewegliche Teile – Formen des Kinetischen, kar bi lahko poslovenili v Gibljive dele – Oblike kinetičnega. Projekt je nastal v sodelovanju med Kunsthaus Graz in muzejem Jean Tinguely iz Basla. Predstavljenih je skoraj 50 avtorjev iz vsega sveta. Razstava ima dvojno zasnovo. Sprašuje se, kakšni so razvojni tokovi kinetične umetnosti v sodobni umetnosti. Hkrati pa je prikazana zgodovina razvoja kinetične umetnosti, neprekinjeno od leta 1968 do danes. Leta 1968 so v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti pripravili, danes legendarno, razstavo z naslovom »The machine«. Kustos Pontus Hultén je projektu dal podnaslov »Stroj, kot ga vidimo ob koncu mehanične dobe«. Kot mnogi sodobniki je tudi on verjel, da konec šestdesetih let pomeni konec mehanične dobe, ki jo bo zamenjala elektronska. V petdesetih in šestdesetih letih je velik tehnološki razvoj pogojeval tudi spremembe v umetnosti. Umetniki so obudili radikalne poglede na umetnost iz desetih in dvajsetih let prejšnjega stoletja, kot so jih predstavljali Marcel Duchamp, Naum Gabo in Laszlo Moholy – Nagy. Duchamp je z izumom readymadea preobrnil pogled na skulpturo in zasadil pojem objekta. Vendar pa je bil njegov objekt še vedno oprijemljiva stvar. V petdesetih se je zgodil nadaljnji obrat – iz objekta v proces, koncept, razpoloženje ali situacijo. Nove točke fascinacije so postale družba, resničnost, tehnologija, lepota elementov, ulično življenje in množični mediji. V Evropi se je v petdesetih letih s kinetično umetnostjo začel ukvarjati švicarski avtor Jean Tinguely. Slog njegovih mehaničnih skulptur je nezgrešljiv – te so glasne, tragikomične in ironično poetične, narejene pa so iz odpadnih materialov. Sam je o svoji umetnosti spregovoril takole: »Živimo v tehnološki dobi, česar pa se, zlasti odkar je tehnologija tišja, ne zavedamo več. Prežela je naš vsakdanjik in se nam zato zdi samoumevna. Moje skulpture želijo ta dejstva znova osvetliti. To lahko storijo samo tako, da obstaja očitna distanca med njimi in aparati, ki jih uporabljamo. Umetnost bo izgubila, če bo skušala loviti korak z najsodobnejšimi tehnološkimi dosežki. Kot kipar moram ustvarjati strukture z vidnimi oblikami, medtem ko gre tehnologija v drugo pot – pot v nepredušno anonimnost.« Na razstavi v Gradcu predstavljena dela ilustrirajo pomen, ki ga ima motiv gibanja za razvoj umetnosti druge polovice 20. stoletja do danes. Drugi del razstave prikazuje dela osmih sodobnih umetnikov, ki so bili povabljeni, da realizirajo svoje ideje in vizije v okviru koncepta razstave. Razstava nazorno pokaže, kako se je spremenilo naše razmerje do tehnologije. Tehnološki napredek še vedno zmore oživljati skulpture, vendar pa vedno bolj postaja pomembna tudi povezava med eksponatom in gledalcem. To pa odpira nove interpretacije. Gibanja v umetnosti nikakor ne gre razumeti samo kot delovanje mehanskih strojev. V umetnosti ima gibanje veliko starejšo tradicijo, a ne bi rada govorila o kakšni manieristični figuri serpentinati ali futurističnem slikarstvu. V časovnem okviru razstave je potrebno omeniti slog op-arta, ki se je razvil v šestdesetih letih. To slikarstvo je izkoristilo določene vizualne kombinacije, ki oko zbegajo in ga silijo k gibanju. Takšno gibanje, ki temelji na optičnih učinkih, je značilnost tudi nekaterih, na razstavi predstavljenih del. Tem so sorodni objekti, kjer je gibanje doseženo s pomočjo raznovrstnih svetlobnih učinkov. Nekateri avtorji so znali objekte pognati v gibanje s pomočjo magnetizmov. Potem je tu še gibanje, ki ga povzročijo posegi od zunaj, na primer dotik ali piš vetra. Največ na razstavi predstavljenih del seveda poganjajo elektromotorji. Marsikateri avtor pa je za popoln učinek uporabil in združil več različnih gibal. Ker je razstava predvsem pregledna, so si dela oblikovno in vsebinsko zelo različna. Nekatere forme so čisto estetske. Učinkujejo z vizualnimi spremembami, ki so posledica gibanja, s spreminjanjem razmerij v kompoziciji in z naključnimi vzorci, ki jih gibanje povzroči. Pogosto je gibanju dodan še element zvoka, natančneje hrupa – zlasti takrat, ko se umetniško delo navdihuje pri strojih ali robotih. Večkrat pa se, posebej pri sodobnih delih, srečujemo z dodatnimi vsebinami. Te so večinoma družbenokritične in opozarjajo na negativne posledice razvoja tehnologij. Najdemo opozorila na socialne družbene razlike, počasno premikanje birokratskih strojev, ekološko problematiko, problematiko genetskega inženiringa ali čisto sodobno problematiko mobilnosti v sodobnem mestu. Nekaterim avtorjem je tovrstna sporočila uspelo začiniti še z dovoljšnjo mero duhovitosti. Mimogrede, če vam družbenokritične vsebine segajo v srce, vas lahko poteši sočasna razstava v Kunsthaus z naslovom »Staying or leaving«. Razstava Gibljive oblike bo v Graški Kunsthaus na ogled do srede januarja, kasneje pa se bo preselila še v Basel. Vzporedno razstavi v Kunsthaus pa je v Neue Galerie Graz postavljena kinetična skulptura Velika spirala ter foto dokumentarna razstava o delih Jeana Tinguelyja, očeta kinetične umetnosti.

Monika Ivančič


Dunja Kukovec je v galeriji ZDSLU na Komenskega v Ljubljani pripravila razstavo Blisk s podnaslovom Umetnost okrog praznine ali pozabljena lepota. Dunjo je Arterija gostila v studiu, tu pa ponujamo nekaj utrinkov iz razstave. Pohitite, rastava je na ogled le še do 12. 11.

Arterijo sem pripravila Petja Grafenauer Krnc