Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 31.10.´04: UGRABITEV HIP HOP KULTURE (4649 bralcev)
Nedelja, 31. 10. 2004
Erik



RAZŠIRJAMO OBZORJA
Nedelja, 31.10.'04, 15:00

UGRABITEV HIP HOP KULTURE

Hip hop kultura je vzklila iz socialnih razpok v betonskih getih ameriških velemest pred dobrimi petindvajsetimi leti. Temnopolta mladina, odrinjena v marginalo in življenjsko stisko, je skozi 'repanje', 'didžejanje', 'breakdancing' in risanje grafitov uresničila svojo željo po samoprepoznavanju in emancipaciji skozi zabavo, ki se je kmalu prelevila v družbeno-kulturni upor proti statusu quo. Kljub temu, da je pojav hip hopa sprožil svojevrstno glasbeno in kulturno-družbeno revolucijo, mu vodilni 'main stream' kritiki niso napovedovali komercialnega uspeha. Prej nasprotno. Njihova zmota je bila ogromna, a je sramota skozi leta zbledela. Hip hopu je medtem uspelo podreti rešetke bede ter institucionalnega rasizma in zasesti sam vrh glasbene industrije.

Ameriška hip hop industrija danes tehta več kot deset milijard dolarjev. Kar je bil nekoč upor, je zdaj glamurni življenjski stil in nekdaj dvignjene pesti danes le še podpisujejo milijonske čeke. Hip hop se je razširil v modo, na filmska platna in celo v politiko. V današnji oddaji bomo skozi predstavitev kompilacije Def Jam Recordings – The history of hip hop volume one govorili o eni najbolj cenjenih ter tržno najuspešnejših založb - 'Def Jamu' in o ljudeh, ki v zakulisju šova določajo nove trende in možnosti hip hopa. Eden izmed takšnih ljudi je zagotovo Russel Simmons, ustanovitelj 'Def Jama'. To je človek, ki je pomagal postaviti temelje radikalnega hip hopa, zato da jih je kasneje podrl in si na njih zgradil ogromni imperij zabavne industrije.

Russel Simmons, ki mu nasplošno priznavajo status 'botra hip hopa', velja za najpomembnejšega poslovneža na področju rap glasbe. Simmons je začel svoje življenje kot ulični preprodajalec droge na ulicah Queensa v New Yorku. Kasneje se je odločil za drugačno pot in se leta 1978 vpisal na državno fakulteto v Harlemu, kjer je študiral sociologijo. V prostem času je skupaj s prijateljem Curtisom Walkerjem med prvimi organiziral legendarne ulične hip hop zabave. Ko si je Walker nadel ime Kurtis Blow in začel rapati, je Simmons postal njegov menedžer.

Predan izključno svojim sanjam je Simmons kmalu pustil študij in ustanovil svoje lastno menedžersko podjetje Rush Productions. Med njegovimi klienti so bili tudi pionirji hip hopa Run DMC, takrat še neznana skupina. V tem času se je Simmons spoprijateljil z bogatejšim belim študentom in obetajočim producentom Rickom Rubinom. Mlada vizionarja sta zbrala na kup nekaj tisoč dolarjev in leta 1984 ustanovila založbo Def Jam Records. Kmalu jima je uspelo tudi podpisati dogovor o distribuciji s podjetjem CBS.
Prvi uspeh Def Jama je predstavljal romantični raper LL Cool J, ki je leta 1985 že pri svojih sedemnajstih posnel prvi hit z naslovom 'I can't live without my radio'.

Def Jam je v svojih vrstah zbiral najobetavnejše prihajajoče hip hoperje. Slick Rick se je založbi pridružil v drugi polovici osemdesetih let in zaslovel s komadom Children's Story. Njegova prva plošča z naslovom 'The great adventures of Slick Rick' je izšla leta 1989 in navkljub nekaterim kontroverznejšim komadom kot naprimer 'Treat her like a prostitute', predstavlja pravo hip hop klasiko. Mi pa bomo slišali 'Zgodbo za otroke':

Leta 1985 se je Def Jam povezal s Columbia Records in Sony Music. Simmons je dobro vedel, da v partnerstvih z večjimi korporacijami in širjenju na nove trge leži ključ do trajnega uspeha. Poslovnež Clarence Avant, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil Sussex Records, je nekoč komentiral: »Russel Simmons in njegova ekipa so imeli nekaj, kar je drugim manjkalo: odličen čut za biznis, ki jim ga je tako uspelo dvigniti na povsem nov nivo.«

Uspehu Def Jama, ki ga je leta 1988 zapustil Rick Rubin, je botrovalo tudi dejstvo, da so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začele sesuvati rasne in razredne pregrade, predvsem v glavah mlajše generacije. Vedno močnejša globalizirana ekonomija je podrla podobne zidove tudi v poslovnem svetu. Edina barva, o kateri so vsi še razmišljali, je bila zelena – barva dolarja.

Def Jamu je uspel prodor na svetovni trg s skupino podivjanih belih mladeničev z imenom Beastie Boys. Njihov hit z naslovom Fight for your right (to party) je leta 1986 postal himna psevdouporniške mladine v ZDA in Evropi.

Russel Simmons je znal dobro tržiti uporniške beate in od svojih raperjev zahteval, naj bodo v svojih besedilih čim manj kompromisni. Sreča se mu je še bolj nasmehnila, ko mu je uspelo v Def Jam privabiti kontroverzno tričlansko zasedbo Public Enemy, ki je bila iz glasbenega in političnega vidika najbolj revolucionarna hip hop skupina tistega časa. Njihova glasba je predstavljala moč črnske skupnosti in socialno ter zgodovinsko zavest. Public Enemy so predstavljali upor proti oblasti in kljub temu, da so jih main stream kritiki na začetku načrtno spregledali, njihovih sporočil kmalu nihče več ni mogel ignorirati.

Def Jam se je samo nekaj let po svoji ustanovitvi upravičeno lahko štel med največje hip hop založbe. Na glasbenih policah so se LL Cool J – u, Beastie Boysom, Slick Ricku in Public Enemy – em pridružili še legendarni EPMD, 3rd BASS, Nice and Smooth in pa Onyx, ki so leta 1993 pometli s svojo konkurenco s komadom Slam iz plošče Bacdafucup (izg. Bekdafakap).

Medtem ko je Russel Simmons od svojih reperjev zahteval brezkompromisno puntarstvo proti sistemu moči in denarja, je sam iskal načine, kako bi svojo založbo inkorporiral čim bližje vrhu taistega sistema. Leta 1985 je skupaj s korporacijo Warner Brothers posnel film z naslovom Krush Groove, ki govori o ustanovitvi založbe Def Jam. Kljub temu, da so kritiki Krush Groove raztrgali, češ da nima vsebine, je film postal hit med oboževalci hip hopa. Čez tri leta je Russel Simmons posnel nov film, ki je nosil isti naslov kot album skupine Run DMC, Tougher than leather. To je bil znak, da je Simmons začel graditi imperij zabave s hip hopom kot svojim temeljem, a še zdaleč ne kot z edinim središčem.

Leta 1991 se je Simmons povezal z medijsko hišo HBO in začel producirati oddajo Def Comedy Jam, ki je promovirala nastope manj znanih, a obetavnih komediantov. Botru Simmonsu bodo celo življenje hvaležni Martin Lawrence, Chris Rock, Steve Harley, Chris Tucker in številni drugi.

Leto dni kasneje je Simmons ustanovil modno podjetje Phat Farm (izg. Fat Farm), ki se je specializiralo v prodajo moške športne obleke. Zaradi tržnih uspehov se je podjetje kmalu začelo širiti. Pod znamko Baby Phat Simmonsovi modni kreatorji dizajnirajo žensko seksi perilo, medtem ko se hčerinski firmi Phat Farm Boys in Baby Phat Girls ukvarjata s kreiranjem otroških oblačil. Leta 2002 je Phat Farm predstavil nove Phat Classic superge, potem ko je samo nekaj mesecev prej začel tržiti tudi moški parfum z imenom Premium. Samo v enem desetletju je podjetje zraslo iz uličnega butika vrednega pol milijona dolarjev v modno industrijo, ki proizvaja življenjske stile. Vrednost korporacije Phat Farm Fashions se danes ocenjuje na več kot pol milijarde dolarjev.

Tudi založba Def Jam Records se je v devetdesetih letih razširila – med drugim na ameriško zahodno obalo. Ena največjih svežih pridobitev založbe je bila iz Long Beacha v Kaliforniji. Šlo je za gangsterskega raperja Warrena G –ja, ki se je proslavil s hitom Regulate iz njegove plošče z naslovom Regulate ... G Funk Era.

Kljub nekaterim tržnim spodrsljajem, ki jih je Def Jam doživel na zahodni obali, je glasbena korporacija še vedno služila ogromno denarja z jeznimi uličnimi hip hoperji brez dlake na jeziku kot so bili Redman, Method Man, DMX in drugi. Toda bolj ko so se omenjeni reperji izseljevali iz umazanih getov v varna zatočišča predmestja, vse bolj so njihova besedila narekovali – ne zakoni ulice – temveč glasbeni trendi. Vsebina je postala podrejena kvaliteti paketa in hip hop je začel postajati hip pop. To dokazuje tudi naslednji komad I'll be there for you, ki sta skupaj posnela Method Man in Mary J. Blige.

Russel Simmons se je vrnil nazaj k ustvarjanju filmov leta 1995, ko je sproduciral dokumentarec o hip hopu z naslovom The Show in veliko uspešnejši film The Nutty Professor z Eddijem Murphyijem, ki se je v kinih pojavil naslednje leto. Kasneje je svoje producentske sposobnosti preiskusil še v teatru na HBO in sicer z uprizarjanjem večerov poezije v oddaji Def Poetry Jam. Lani je Russel ustanovil še medijsko podjetje z imenom Simmons Lathan Media Group, ki vedno lačnemu main streamu prodaja resnične in izmišljene zgodbe iz ulic geta.

Iz vsega povedanega je že jasno, da se je Simmons v devetdesetih letih prejšnjega stoletja neznansko obogatel. Nekdanji iskalec reperskih talentov je postal eden največjih ameriških biznismenov. Leta 1999 je prodal svoj delež v založbi Def Jam korporaciji Seagram Universal Music Group in zaslužil okoli 120 milijonov dolarjev. Kasneje je prodal tudi svoje modno podjetje Phat Farm Fashions in odnesel nadaljnjih 140 milijonov dolarjev. V obeh korporacijah pa ima še vedno zagotovljen stol v nadzornem direktorskem odboru.
Boter Russel Simmons je vzornik številnim raperjem, ki pred seboj ne vidijo več nič drugega kot denar in slavo. Številni raperji, od Eminema, Puff Daddy – a, do Nelly – a in Missy Elliot, so že zdavnaj začeli tržiti svoje ime vsepovsod, kjer se to da. Današnje hip hop zvezde določajo življenjske stile preko trženja modnih kreacij, alkoholne in energijske pijače, parfumov, nakita in ostalih statusnih simbolov, zaradi katerih se mladina v getih vsak dan pobija. Vse več raperjev tudi nastopa v holliwoodskih filmih in tako naprej. Uresničujejo se besede enega od izvršnih direktorjev založbe Def Jam Kevina Lilesa, ki je pred leti komentiral: »Mi ne prodajamo zgolj plošče, mi ustvarjamo imena.«

Tak primer sta tudi Method Man in Redman, ki sta se že preiskusila na filmskih platnih in sicer v idiotski komediji How High, v kateri sta še dodatno utrjevala svoj hašišarski imidž. Poslušamo njun komad Da rockwilder iz albuma Blackout:

Verjetno dva najboljša posnemovalca Simmonsove kapitalistične logike sta menedžer Damon Dash in raper Jay-z, ki sta pred leti ustanovila izjemno uspešno založbo Roc-A-Fella Records, ki razpolaga s pol milijarde dolarjev letnega proračuna. Korporacija danes investira še v modo, filme, tiskane medije, alkohol, cigarete, evropske televizijske kanale, nakit, šport in kulturo. Vse z enim samim namenom, seveda: zaslužiti kar se da veliko. Luksuzni način življenja se močno odraža v Jay-z – jevih verzih, ki so za nameček spodkopani še z neokusnimi komercialnimi beati. Slišali bomo komad Can I get a..., na katerem sta vokale prispevala tudi AMIL in Ja Rule.

Kevin Liles, eden izmed najuspešnejših izvršnih direktorjev pri Def Jamu je nedavno priznal novinarju časopisa New York Business, da bi založbo rad vodil kot korporacijo Coca Cola ali American Express. V mnogočem je temu že zdaj tako. V prostorih Def Jama se sprehajajo finančniki, poslovneži, strokovnjaki za oglaševanje in tržni analitiki. Nedavno nazaj je Def Jam poslal na tržišče akcijsko videoigrico Fight for New York, zdizajnirano za Play Station 2, v kateri nastopajo najbolj znani raperji. Mogoče pa še največ pove Lilesova izjava za BBC: »Hočemo, da ljudje na nas gledajo kot na narekovalce trendov. Ne smatramo se za glasbeno podjetje, mi smo podjetje, ki ustvarja življenjske stile.«

Russel Simmons, ki je svoje življenje začel kot diler v Queensu, je skozi leta uspešnega poslovanja povsem izgubil stik s kruto realnostjo ulice geta, ki se v tem času ni dosti spremenila. Zadnje čase se poskuša Simmons v medijih prikazati kot zaščitnik depriviligirane in marginalizirane temnopolte mladine. Njegove javne nastope pa vedno spremljajo reklame za nove Def Jam albume, obleke ali videoigre. Simmons tako očitno hoče 'skomercializirati' še tisto malo, kar mu do sedaj ni uspelo: človeško sočutje.

Hip hop dandanes skoraj v celoti nadzorujejo megakorporacije, medtem ko zvezdniški raperji v svojih pesmih ne odražajo več nič drugega kot površni malenkostni kriminal in vulgarni individualistični materializem, ki spodkopava kolektivne napore črnskih grassroots organizacij. Kariera Russela Simmonsa je zato med drugim zgodba o sistematični degradaciji hip hop glasbe. Hip hop kultura, ki to več ni, pooseblja le še avtokratsko vladavino tržne ekonomije, ki je dosegla status neodgovorne suverenosti. Zvezdniški raperji niso več nič drugega kot potrošniško blago, ki ga korporacije vsepovprek bruhajo na trg. Očitno je prišel čas za novo kulturno-družbeno revolucijo.
Za konec vam bomo še zavrteli old school hit legendarne dvočlanske zasedbe EPMD in sicer komad z naslovom Crossover, ki je nastal leta 1992 in ki ga bomo zavrteli, da zveste oboževalce tovrstne glasbe spomnemo na zlate čase, ko je hip hop založbe Def Jam še zvenel kot hip hop.

Današnjo oddajo je pripravil Erik.



Komentarji
komentiraj >>