Medtem so v javnost že pricurljale vesti o novi vesoljski postaji, ki jo nameravajo v bližnji prihodnosti zares utiriti v zemeljsko orbito, o drugi pa zaenkrat še nič besedi. No, naslov albuma There Is No 1, pisano s številko, se ne nanaša samo na vesoljske postaje, ampak ima tudi veliko bolj zemeljski pomen. Če boste dali plošček v svoj CD predvajalnik, vam ta namreč ne bo prebral prvega komada, ampak bo štartal kar z dvojko. Zadnje čase je igranje s samo tehnično podobo albumov kar precej popularno. Spomnimo se samo prav tako pred kratkim izdanega albuma ljubljanskih Anonymus, ki so običajnemu CD-ju dodali še CD-Rom, pa zadnjo izdajo Melvinsov, katerih komadi se na CD-ju ne nahajajo na enem samem tracku, temveč kar na dveh... Dokler take in drugačne domislice ne vplivajo na samo glasbo, s takim početjem pravzaprav ni nič narobe, a bojimo se lahko dneva, ko bomo izdajali albume samo zaradi takih prebliskov, sama glasba pa bo ob tem povsem obstranska zadeva.
Žanrska opredelitev glasbo skupine Lunar je pravzaprav težja naloga, kot se morda zdi na prvi pogled. Pa ne zaradi glasbe same, temveč bolj zaradi nejasnosti samih izrazov, ki se uporabljajo za njeno žanrsko označevanje. Post rock je tista asociacija, ki marsikomu najprej pade na pamet, a je tu takoj že prvi trik. Besedno zvezo post rock namreč mnogi neradi uporabljajo, ker nas zapeljuje na misel, da je rock praktično že mrtev. Zato so se pojavili drugi termini, kot so math rock – ta se nanaša na malodane matematično ritmično strukturo komadov, ki radi spominjajo na dolga, ponavljajoča se aritmetična zaporedja - in še drugi: spaced rock, ki pa ponazarja bolj čustveno doživljanje tovrstne godbe. Mantrično ponavljanje melodije in repeticija v komadih naj bi poslušalca ponesla v neko povsem drugo vesolje, kjer stvari praktično ne obstajajo več in se objekti zdijo bolj kot dogodki.
Katerakoli beseda vam že ljubša, glasbeni izraz skupine Lunar je morda še najbližji tistemu, ki ga v mrzli kanadski pokrajini goji zasedba Do Make Say Think, le da je v njihovih komadih prisotnega malce več klasično-rockovskega žmohta. Strukture Lunarjevih komadov se gibljejo v malce bolj običajnih vodah, manj je poigravanja z atmosferiko in ambientalizmom, uporaba efektov in elektronskega manipulizma je minimalna in ponavadi potisnjena v drugi plan. Še tisti redki poskusi tovrstnega početja pa ne izzvenijo najbolj posrečeno. Naj omenim samo posnetek telefonskega odzivnika na koncu komada Cannot Copy You, ki je tja dan precej na silo in praktično brez vsake vsebinske povezave. Da se Lunar bolje počutijo v bolj klasično zvenečih komadih, pa dokazuje tudi resda edina vokalno-inštrumentalna pesem na albumu - Vat Iz. Ta sprva deluje kot nekakšen tujek, saj pevskega udejstvovanja od Lunarjev ne bi pričakovali, po nekajkratnem poslušanju pa niti ne zveni napačno. Lunar so zvočno res čisto nekaj drugega od edine mednarodno uveljavljene hrvaške nojze zasedbe Gone Bald, v kateri sta se svoje čase udejstvovala bobnar skupine Lunar Bojan in pa njen basist Nixa, sicer gonilni sili benda. V njunem lastnem studiu Kozmo sta ustvarila povsem drugo vesolje, a tudi v tem vesolju se še vedno skriva spretno prikrita kaotičnost. In čeprav na prvi posluh v komadih opazimo samo običajen red in repeticijo milo zvenečih melodij, se tudi znotraj njih skriva neka obrzdana kreativnost in visok ustvarjalni potencial.
Z albuma There Is No 1 bomo zaradi časovne stiske izpustili začetni komad Ursa, ki ni kaj več kot malo daljši intro in pa desetega It's All Very Clear Now. Zato pa boste lahko uživali v naslednjih pesmih: -Tirwanto?, Vat Iz, Kozmonautika, Cannot Copy You, Los Dos Millones Dolares, Reverberateur Numerique, I Find It Hard To Believe, Tolpo pa bomo simbolično zaključili s komadom End Of Transmissions.
Komentarji
komentiraj >>