Demokracija po ameriško. Medtem ko se v deželi svobodnih onkraj luže množijo spletne strani, na katerih se demokratski in republikanski volivci prepucavajo, ali jim je pred preostalim svetom žal ali sploh ne, da jim ni uspelo iz Bele hiše spodnesti Georga Busha mlajšega, se je v Kaliforniji že začela kampanja za spremembo ameriške ustave. Zanjo se že od ponedeljka s televizijskimi oglasi po celi Zahodni obali prizadeva skupina oboževalcev v Avstriji rojenega filmskega superjunaka Arnolda Schwarzeneggerja, ki si je nadela ime »Sprememba za Arnolda«.
Arnold, vse bolj dokončno upokojeni akcijski igralec in komaj leto dni republikanski guverner ameriške zvezne države Kalifornija, namreč potrebuje spremembo ameriške ustave, da bi se mu uresničile otroške sanje še iz avstrijskih gričev. In sicer, da bi se v zgodovino svetovne politike zapisal kot prvi neavtohtoni kandidat za predsedniško mesto v Beli hiši. To pa mu preprečujejo ustavna določila še iz časov praočetov ameriške Ustave, ki so vanjo modro vtkali določilo, da mora biti katerekoli že politične barve ameriški predsednik rojen v ZDA.
Republikanec Schwarzenegger, drugače tudi zet demokratskega klana Kennedyjev, je ameriško državljanstvo namreč pridobil šele ne tako zelo daljnega leta 1983. Zato sta že poskočila dva republikanska kongresnika in kongresu, v katerem imajo po zadnjem bolj ali manj demokratičnem preverjanju volje ameriškega ljudstva republikanci še močnejšo večino, predložila predlog za spremembo ustave, po kateri bi Arnoldovih preseženih 20 let ameriške državljanske dobe zadostovalo za predsedniško kandidaturo bojda največje izvoznice demokracije na svetu. Tako da ne bodite preveč presenečeni, če bo v naslednji predsedniški kampanji leta 2008 demokratski izzivalki Hillary Clinton nasproti namesto ostarelega podpredsednika Cheneyja stal avstrijsko-ameriško govoreči Arnold.
////////////////////////////////////
Poslušate do politikov na steroidih in anabolikih skeptičen off program Radia Študent!
Kljub pozivu začasnega palestinskega vodstva, da naj se razjasnijo prav vse zdravstvene okoliščine smrti Jaserja Arafata, Francija ostaja neomajana, da bo odločitev o tem, ali se naj dokončno razjasni, če je kaj na govoricah o Arafatovi zastrupitvi, prepustila njegovi družini. Tako je vsaj po uradnem zaprosilu palestinskega predsednika vlade, Ahmeda Kureja, napovedal francoski zunanji minister Michel Barnier. Zdravniški dosje bodo francoski zdravniki v skladu s francosko zakonodajo predali članom neposredne Arafatove družine. Ali je bil torej Jaser zastrupljen ali ne, bo tako med prvimi izvedela njegova žena Suha.
Palestinskega gibanja Hamas, ki se namerava po Arafatovi smrti podati v kalne vode palestinske politike, pa ne moti, da bodo preminulemu voditelju v čast začasne palestinske oblasti postavile muzej, v katerem bodo med drugim razstavili njegovo znamenito vojaško uniformo in ruto. Bega jih, zakaj ob za 9. januar napovedanih predsedniških volitvah ne bodo sočasno potekale tudi občinske in parlamentarne volitve. S tem bi po besedah tiskovnega predstavnika Hamasa, Sabija Abu Zukrija, odpravili monopolizacijo politične oblasti v Palestini. In medtem ko Izrael po besedah zunanjega ministra Siulvana Šaloma ne namerava kakorkoli že ovirati poteka volitev na Zahodnem bregu in Gazi, pa, da ne bo pomote, kdo je tam gospodar, ne želi, da bi arabski prebivalci vzhodnega Jeruzalema volili v tem delu mesta, kjer očitno Arafatovo truplo še kar nekaj časa ne bo našlo večnega miru.
Spremembe na zunanjepolitičnem področju pa se obetajo tudi v najtesnejši zaveznici izraelskega vojaškega režima – Združenih državah Amerike. Medtem ko se po celem svetu vrstijo žalostinke nad pravzaprav pričakovano odpovedjo iz položaja državnega sekretarja za zunanje zadeve, Collina Powella, je že znano, da ga bo na tem položaju nadomestila dosedanja svetovalka Busha mlajšega za nacionalno varnost Condolezza Rice. Imenovanje koncertne pianistke in strokovnjakinje za Sovjetsko zvezo, ki tekoče govori rusko, bo uradno v prihodnjih dneh. Powellov odhod pa obžalujejo kar vsi po vrsti – njegov že nekdanji šef George Bush mlajši, soborec Donald Rumsfeld, Izrael, Japonska, Avstralija in celo generalni sekretar Kofi Anan. Powellovo zavajanje Varnostnega sveta z dokazi o iraškem orožju za množično uničevanje je tako očitno postalo stvar zgodovinske pozabe.
Bolj težko pa bo med zgodovinsko pozabo pristala tudi ponesrečena ameriška vojaška okupacija Iraka. Kljub temu da naj bi bila Faludža že osvojena, tam med čiščenjem mesta od hiše do hiše še naprej potekajo srditi boji. Celo iz Pentagona so tako s stisnjenimi zobmi priznali, da je iz mesta odšlo le malo upornikov, večina se jih še naprej bori do mučeniške smrti. Okoli 1200 ameriških vojakov pa se pripravlja na reokupacijo zahodnega brega Mosul, od koder so jih uporniki pregnali v zadnjih dneh. Tam je ponovno potrebno zavzeti več deset policijskih postaj, ki so jih nezavarovane zapustili iraški kolaboranti.
Ameriška vojska pa je sicer naposled le zavzela položaje v Ramdiju sverovzhodno od Bagdada. Da bi jih tudi obdržala, je tja napotila dva bataljona marincev. Da bi okupatorji Iraka nekoliko popravili vtis pred mednarodno skupnostjo, so sporočili, da preiskujejo primer enega marinca, ki naj bi v neki mošeji ustrelil ranjenega in neoboroženega iraškega zapornika. Do preiskave je prišlo, ker se je na nepravem mestu ob nepravem času znašla televizijska ekipa NBC.
V kampanjo za povrnitev mednarodne naklonjenosti pa so se vključili tudi preiskovalci senatnega odbora za vladne zadeve v ameriškem kongresu. Da je bil Sadam Husein res pravi zlobnež, naj bi dokazovali podatki, da si je iz programa Združenih narodov Nafta za hrano nezakonito pridobil 21 milijard ameriških dolarjev, okoristil pa naj bi se tudi s hrano in zdravili za iraške nebodijihtreba Kurde.
Naposled pa so se zganili tudi v Varnostnem svetu in opičili sankcije proti Slonokoščeni obali. Med embargom izpostavljajo tudi 13-mesečno prepoved na prodajo orožja in pogojnimi ukrepi proti nekaterim političnim predstavnikom Slonokoščene obale, katerim bo od zdaj naprej prepovedano potovati in razpolagati s svojim premoženjem naloženim v tujih bankah. Varnostni svet je odločitev sprejel soglasno, Slonokoščeno obalo pa naj bi prostovoljno zapustilo že okoli 6000 Francozov.
Nič več pa se po besedah predsednika haškega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije Theodorja Merona Francozov ne smejo delati na Hrvaškem. Tako je vsaj ta, ko je Hrvaško pozval, da naj se le malo bolj prizadeva za aretacijo generala Anteja Gotovine, prijavil v poročilu o delu sodišča pred Generalno skupščino Združenih narodov. Da ne bo pomote, sodelovanje Federacije BiH s sodiščem je zadovoljivo, Republike srbske nezadostno, SČG pa s sodiščem praktično ne sodeluje. Kaj na to poreče hrvaški premier Sanader, ki se je včeraj vrnil z zgodovinskega obiska v Srbiji, še ni znano, se je pa na njegov obisk presenetljivo spravljivo odzval predsednik hrvaške Srbske demokratske stranke Milorad Pupovac.
//////////////////////////////////////
Ne etnične sprave, pač pa novih političnih kriz pa se lahko nadejamo v Makedoniji, kjer še vedno odmeva premierski odstop predsednika Socialdemokratov Harija Kostova. Več o tem pa naš skopski dopisnik Aleksandar Temkov.
//////////////////////////////////////////////////////
Kopja o bodoči izvršni oblasti pa se sočasno lomijo tako v Bruslju kot v Ljubljani. V prestolnici širše domovine prav ta čas na drugih predstavitvah pred Evropskim parlamentom švicajo premešani kandidati za komisarske resorje nove komisije predsednika Manuela Barrosa. Ta se je kot preverjeni amerikanofil sicer že zavzel za tesnejše vezi Evrope z novo administracijo v Beli hiši. Prav tako nad taistimi tesnimi vezmi navdušeni amerikanofili iz okolice Janeza Janše, pa se prerivajo za ministrska mesta v prihajajoči vladi. Formalno se za vstop v vlado sicer odločajo zgolj še v Desusu in liberalni demokraciji. Slednja bo vstop predvidoma zavrnila, upokojenci pa bodo z vsaj enim ministrskim mestom zaračunali svoje štiri glasove v prvi vladi Janeza Janše.
Komentarji
komentiraj >>