Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PETEK, 19.11.2004 ob 19.00: VIKTOR VAUGHN - Venomous Villain /Insomniac, 2004/ (3022 bralcev)
Petek, 19. 11. 2004
jizah



Daniel Dumile je postal reden gost v terminu Tolpe bumov, zato o vseh njegovih imenih, alteregih ter o njegovih standardnih značilnostih ne bomo ravno izgubljali besed. Kot pomoč nam bo služilo le njegovo, v zadnjem času najbolj matično ime – Mf Doom. Doom je, kljub obilici svojih plošč v zadnjih dveh – treh letih, med katerimi bi lahko izpostavili letošnji projekt z Madlibom imenovan Madvillain ter eno lanskih poslastic, kjer nastopa pod imenom Viktor Vaughn, trenutno vsekakor eno največjih imen newyorškega raperskega podzemlja. In če mi je prvi del superherojskega projekta o stripovskem junaku, ki potuje skozi čas, imenovanem »Vaudeville Villain« ostal v spominu kot ena najboljših, če že ne najboljša plošča prejšnjega leta, potem je jasno, da sem letošnjo nadaljevanje pričakoval z velikim zanimanjem.

Producent, raper ter idejni manijak se je torej slabo leto po neverjetni plošči »Vaudeville Villain«, vrnil z nadaljevanjem sage o slabem dečku, ki sliši na ime Viktor Vaughn. V sicer precej krajši plošči, na kateri poleg osmih vokalnih, najdemo še 4 inštrumentalne kompozicije, pa je ostal daleč pod povprečjem prvega dela. Prvič se mi pri njihovih projektih zdi, da se je ujel v lastno zanko, kjer zaradi prezira in sovraštva do velikih glasbenih korporacij noče izdajati na velikih oz. vedno istih založbah. Prav selitve, ki ga nesejo iz ene na venomer drugo založbo, tokrat očitno niso pustile ugodnih posledic, saj je v konceptu, kjer Doom promovira tudi založbo (v tem primeru je to »Insomniac«) in njene predstavnike, nastala precej velika kvalitetna vrzel. Pri Viktorjevem prvencu se je namreč on sam popolnoma ujel v kaotični svet raperskih beatov, ki so v povezavi z elektronskimi dodatki za katere so poskrbeli ljudje iz založbe »Sound Ink« ter njegovim rapom, zveneli odlično in so se ujemali z intergalaktičnostjo Viktorjevega pogleda na svet okrog njega. Na novem izdelku pa je izbor glasbenih podlag izgledal precej drugače, saj je Doom naredil nekakšen mini natečaj in potem iz njega potegnil venček različnih, večini popolnoma neznanih produkcijskih imen. Plošča sicer deluje kot kohezivna celota in to kljub temu, da poslušamo zvoke različnih glasbenih producentov, ki uporabljajo precej različne sample - od precej tipičnih violinskih in kitarskih do žalostnih klavirskih samplov, vendar pa nekateri komadi vseeno delujejo senilno in »sintezajzersko« plastično. V konfuzni, znanstvo fantastični svet se Doom vklaplja odlično, velik problem pa je, ker ne rapa veliko, temveč veliko prostora pušča emsijem izpod okrilja založbe Insomniac, ki svoje delu opravljajo precej pod nivojem. Ko k temu dodamo še to, da tudi glasbene podlage niso Doomove ter da na plošči, ki tako ali tako komajda presega pol ure, najdemo le tri komade, kjer mikrofon vihti on sam, pa je razočaranje še večje. Med osmimi vokalnimi predstavitvami tako slišimo le okrog 10 minut Doomovega rapanja, kot gost pa svojo vlogo na vokalih opraviči le legenda raperskih blodenj Kool Keith. Najmočnejši točki pa tudi tokrat ostajajo odlične besedne igre ter pametni in razmišljujoči, izredno idejni teksti, ki so pravzprav postali zaščitni znak Viktorja Vaughna. Žal pa je tokrat vse skupaj izpadlo kot nekakšna sampler kompilacija založbe Insomniac Records, ki je k vsemu temu še precej nesrečno vključila nekatere svoje klepetače.

Ob dolžini in številu komadov, ki časovno komajda presegajo meje ep plošč bi lahko sklepali, da je tokratna plošča nastala precej prehitro in da se je Doom ujel v lastno past, kjer za vsako leto napove veliko število svojih plošč in jih poiskuša potem za vsako ceno tudi dejansko narediti. No, da ne bo pomote plošča še zdaleč ni slaba, vendar pa je v primerjavi z dosedanjim delom tega odličnega producenta in raperja vsekakor velik korak nazaj. Morebiti je temu krivo tudi to, da se je letos najbolj posvetil dolgo pričakovanemu prihajajočemu albumu MM Food, kjer bo poiskušal dokazati, da je bil tokratni Viktorjev izlet podrejen enemu najbolj pričakovanih albumov leta v ameriškem raperskem podzemlju, v katerem se človek z masko na glavi vse bolj približuje statusu kulta. Ob pričakovanju MM Fooda pa si bomo tokrat za spremembo, zaradi primerne dolžine zavrteli kar celotno ploščo. Najprej bomo tako slišali »Viktormizer intro«, nato »Back End«, »Fall Back/Titty Fat«, »Doom On Vik«, »R.A.P. G.A.M.E.« z Manchildom ter Iz-Realom, »Dope Skill« s Carlom Kavorkianom, »Doper Skiller« s Kool Keithom, »Haberdashery (Interlude)«, »Ode To Road Rage«, »Bloody Chain« s Poison Penom, »Strange New Day« ter za konec še »Pop Quiz« z Iz-Realom ter Doomom.


Jizah


Komentarji
komentiraj >>