Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Represija nad mediji v osvobojenem Iraku (3860 bralcev)
Ponedeljek, 22. 11. 2004
Erik



Vse kaže, da Iraku vlada tolpa gluhih in slepih spletkarjev, ki imajo bolj malo stika z vsakdanjo iraško realnostjo. Obnašajo se kot tisti nori rimski cesar Neron, ki je na svoji luksuzni terasi skladal pesmi o svoji nesmrtnosti in gledal, kako z vseh strani Rim goltajo plameni. Iraška prehodna vlada s premierom Iyadom Allawijem na čelu je namreč za trideseti januar razpisala parlamentarne volitve, pa čeprav je vsakomur jasno, da jih v takšnem kaosu, kot smo mu trenutno priča, ne bo mogla izpeljati. Prav tako nič ne kaže, da se bo nasilje v Iraku kaj kmalu ustavilo; prej nasprotno.

Medtem ko svetovni mediji zvesto poročajo zgolj o stopnjevanju nasilja v državi, pa je najbolj nevšečna, recimo temu, novica kot ponavadi spretno zamolčana. Govorimo seveda o čedalje večji represiji nad mediji. Novinarji, predvsem tisti arabskega rodu, so redno podvrženi aretacijam in zasliševanjem s strani okupatorskih sil.

Ko je ameriški civilni upravitelj Paul Bremer junija predal oblast v Iraku svojim skrbno izbranim naslednikom, je za seboj pustil dokument stotih dekretov, ki natančno urejajo delovanje kvazi neodvisne prehodne iraške vlade. Ukaz številka 65 narekuje ustanovitev posebne komisije za komunikacije in medije, ki izvaja popoln nadzor nad novinarskim delom v državi. Komisija ima pooblastila, da prepove sleherno medijsko hišo, ki je s svojim poročanjem v napoto iraški prehodni vladi ali okupatorskim silam.

Komisija je nedavno medijem v Iraku poslala pismo, v katerem jim je ukazala, naj pri poročanju o ofenzivi na Faludžo upoštevajo vladno stališče, saj naj bi le-to predstavljalo mnenje velike večine Iračanov. V nasprotnem primeru bi medije namreč lahko doletele tako imenovane pravne sankcije.

Kričeč dokaz medijske represije v Iraku je primer arabske televizijske hiše al Jazeere. Njeno poslopje v Bagdadu so ameriška letala najprej bombardirala v času ofenzive marca lani. Uradna obrazložitev navaja, da je šlo za pomoto. Po Bremerjevi predaji oblasti so iraške oblasti al Jazeero obtožile širjenja laži in njenim novinarjem prepovedale poročanje iz Iraka, nekaj pa jih celo priprle. Prepoved je bila naknadno podaljšana »za nedoločen čas«. Da bi lažje razumeli preganjanje novinarjev al Jazeere, moramo najprej navesti nekaj osnovnih dejstev o tej medijski hiši.

Povsem mirno lahko zapišemo, da v arabskem svetu ni nikoli obstajala večja neodvisna televizijska postaja. Potem pa je leta 1996 kot stela z jasnega udarila al Jazeera. Britanski BBC je v Savdski Arabiji poskušal ustanoviti neodvisno medijsko hišo, vendar pa teokratska monarhija tej ideji ni bila naklonjena in BBC se je užaljeno umaknil. Čast samostojnih arabskih novinarjev je potem rešil novi in veliko naprednejši vladar male državice Katar 'Hamad al Thani', ki je v ustanovitev televizijske postaje vložil zajetnih 140 milijonov dolarjev.

Al Jazeera si je že na samem začetku s svojimi kritičnimi prispevki pridobila ugled med ljudmi po celem arabskem svetu, medtem ko so monarhi in šejki njeno delo označevali za sramotno. Samo v prvem letu delovanja al Jazeere je oblast v Katarju prejela okoli 500 protestnih not arabskih držav. Gaddafi je po objavljenem intervjuju z libijskim voditeljem opozicije umaknil ambasadorja iz Katarja. Irak se je pritožil zaradi prispevka o velikem razsipništvu Sadama Huseina. Hamas je protestiral zaradi objavljenih intervjujev z izraelskimi generali in politiki, oblast v Alžiriji pa je v večjih mestih celo izklopila elektriko za nekaj ur, da si prebivalci ne bi mogli ogledati prispevka o vojnih zločinih alžirske vojske. Zahodni voditelji so medtem al Jazeero opisovali kot luč svobode v arabskem svetu. Toda tudi to ni dolgo trajalo.


Al Jazeera se je Washingtonu zamerila po enajstem septembru 2001, ko je predvajala intervju z Osamo bin Ladnom, pa čeprav je ta istočasno objavila tudi pogovor s Condoleezo Rice in Colinom Powellom. Njeni novinarji so bili edini, ki so med ameriško invazijo na Afganistan pošiljali redna poročila o civilnih žrtvah. Poslopje al Jazeere v glavnem mestu Kabul so nato bombardirala ameriška vojaška letala, in sicer pod pretvezo, da se v stavbi nahaja štab al Kaide. Busheva administracija je svoj zločin upravičila z omaloževanjem in demonizacijo televizijske postaje. Jastreb Donald Rumsfeld je tako na primer označil poročanje al Jazeere za sramotno.

Z vse večjo represijo nad svojim delom v Iraku se sooča tudi arabska televizijska postaja al Arabiya. Prejšnji teden so ameriški okupatorji priprli njenega novinarja, ko se je ta poskušal prebiti v oblegano Faludžo. Al Arabiya je v omenjenem sunitskem mestu izgubila tudi sleherni stik s svojim poročevalcem Abdelom Saadijem. Niti prehodna vlada, kaj šele okupacijske sile, niso pripravljeni raziskati izginotje novinarja.

V okolici Faludže so Američani zajeli tudi samostojnega francoskega novinarja Corentina Fleurya in njegovega prevajalca Abdullaha Hadada. Francoza so po daljšem zasliševanju sicer izpustili, medtem ko Iračan še vedno ostaja v priporu iz neznanih razlogov. Fleury je po izpustitvi poročal: »Ameriški vojaki so bili zelo živčni in naju spraševali, kaj sva videla v Faludži. Pregledali so moje fotografije in me spraševali, kje se nahajajo skladišča orožja upornikov.«

Vprašanje, ki si ga na koncu lahko zastavimo, je, zakaj se tuji okupatorji in njihovi iraški kolaboratorji tako močno bojijo novinarjev. Kaj bi radi prikrili? Mogoče poboje neštetih civilistov? Nenehne kršitve določil Ženevske konvencije? Ali pač dejstvo, da se je v Iraku po začetku ameriške invazije podhranjenost med otroci podvojila, na kar opozarjajo Združeni narodi? Koalicijska vojska, ki seje teror med iraškimi prebivalci, neodvisne novinarje in nezaželjene medijske hiše, kot sta al Jazeera in al Arabiya obtožuje spodbujevanja k nemirom, vendar pa na zahodu bolj malokrat slišimo kakšno kritiko na ta račun.

Z bližanjem napovedanih parlamentarnih volitev lahko pričakujemo, da se bo represija nad mediji le še stopnjevala. Že sedaj namreč prihajajo na dan novice o tem, da Američani zbirajo na kup 'svoje' kandidate, medtem ko je prehodna vlada ustanovila posebno elektorsko komisijo, ki bo odločala o tem, katere stranke sploh lahko nastopijo na parlamentarnih volitvah. Potreba po medijski cenzuri bo torej še kako potrebna.


Komentarji
komentiraj >>