Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Slika, ki je šla čez rob: Preseženi slikarski okvir v Bežigrajski galeriji (3436 bralcev)
Torek, 30. 11. 2004
vizualka



Zdi se prava redkost, kadar katera od manjših slovenskih galerij pripravi pregledno slikarsko razstavo z utemeljenim konceptom. Kustos Mestne galerije Aleksander Bassin se je tokrat v eni od svojih podružnic – Bežigrajski galeriji 2, lotil prav tega podviga. Njegov koncept je predstaviti del slikarske produkcije, ki jo druži, kakor pove tudi naslov razstave, Preseženi slikarski okvir.

V Bežigrajski galeriji 2 je torej do 12. januarja na ogled več kot štiriintrideset del štiriintridesetih slovenskih umetnikov. Razstavljena je zanimiva mešanica različnih smeri, hotenj, slikarskih načinov in pogledov na sliko. Gre torej za razstavo, kjer dela druži le ena značilnost, in tokrat je ta značilnost prestop roba klasične slike.

Najstarejši predstavljeni avtor je menda Avgust Černigoj. Njegova zgodnja dela slovenska umetnostna zgodovina umešča v zgodovinske avantgarde začetka prejšnjega stoletja; tokrat pa je predstavljen z delom iz leta 1968, ko je v našem prostoru zacvetela druga avantgarda. Najmlajša avtorica, ki je predstavljena na razstavi, je Katja Sudec, ki je komaj letos, ko je Černigoj mrtev že skoraj dvajset let, zaključila študij na Akademiji za likovno umetnost. Aleksander Bassin je torej slike izbiral iz velikega časovnega koša, katerega razpon meri skoraj 100 let.

Presežena slika, kakor jo imenuje Bassin, pomeni slikarsko delo, ki se izvije iz svoje ploskosti na platnu, in s spremembo nosilca, kolažiranjem in mnogimi drugimi postopki doseže preboj iz dveh dimenzij v tisto tretjo, ki je v klasični zgodovini umetnosti opisana z besedo relief ali celo plastika. Da bi slikarji dosegli to širitev slike, so se zatekali k različnim rešitvam. Rudolf Kotnik je platnu predstavil žico in s tem dobil reliefno površino. Marij Pregelj je v zanimivi in redko videni sliki z naslovom Čas tej dodal del urnega mehanizma. Matjaž Schmidt je na sliko nalepil kravato, skupina Irwin pa kar LCD zaslon, na katerem se vrti DVD in ustvarja premično sliko, ki pa še vedno ostaja v bližini okvirja.

Nekateri umetniki so na slike dodajali blago, konzerve, trakove in usnje, žice, les, časopisni papir in lepenko. Drugi so tradicionalno sliko spremenili z uporabo nosilcev nenavadnih oblik in materialov. Nekatere slike so tako samo še vzdolžni pasovi, druge v nebo vpijoči trikotniki. Živko Marušič se je odločil in za podlago sliki izbral moški pas, ki je postal del umetniškega dela. Uršula Berlot je akril in platno zamenjala za umetno smolo in pleksi, Milan Kastelic pa je sliko ustvaril z lepilnim trakom in voskom.

Slovenski slikarji so se, pravi Aleksander Bassin, ob preseganju slikarskega okvirja navadno zadrževali le manjši del svoje slikarske poti. Kljub temu pa je preseganje dvodimenzionalnosti in tradicionalnih sredstev za slikanje pri nekaterih obrodilo pomembne in kvalitetne sadove.

A zakaj pravzaprav potreba po preseganju dvodimenzionalnosti, ki pri starejših avtorjih sicer še vztraja vsaj pri podobnosti sliki, pri mlajših pa je že bolj sproščena in ne več nujno zavezana le dodajanju materialov na platno? Je slika prišla do meje, ko z uporabo platna in barve ne more povedati nič več novega, ko tako klasična abstrakcija kot tudi figuralika le še ponavljata že videne gibe in postajata zgolj dekoracija? Verjetno. Zdi se, da mora slika, da lahko danes še živi, pokazati nekaj več. Idejo, umeščenost v kontekst, novo izbiro nosilca ali poseg v prostor, povezavo z gibljivo sliko ali zvokom. Kljub temu pa prazno platno slikarju-posamezniku predstavlja izziv; vsak od njih mora verjetno prehoditi pot do točke, ko mu tradicionalna slika ne zadošča več. Morda pa je ta pot zaradi že slikarske obstoječe zgodovine krajša in krajša.

V Bežigrajski galeriji 2 je torej kustos iz zgodovine modernizma in slikarstva, ki je nastopilo za njim, izbral 34 umetnikov in jih predstavil kot tiste, ki so rob slike prestopili najbolje. Verjetno se vsakemu od obiskovalcev razstave v glavi porodi še kakšno ime slovenskega umetnika in vprašanje, zakaj ta avtor ni predstavljen na razstavi. Zanimivo se zdi tudi dejstvo, da so, sodeč po reprodukcijah v katalogu, skoraj vsi avtorji že doživeli samostojno razstavo prav v Bežigrajski galeriji – ali gre za pohvalo galeriji ali izbor tistih avtorjev, ki so se v Bežigrajski galeriji že pojavili, ni jasno. A izbori so tako ali tako vedno kočljiva reč, tako za kustosa kot tudi za gledalce in predvsem ustvarjalce.

Kakorkoli že, razstava je na ogled in predstavlja zanimiv in redko viden izsek iz zgodovine in sodobnosti slovenskega slikarstva. Ob njej lahko z jezikom pomlaskajo tako poznavalci kakor tudi tisti, ki bi zaradi splošne razgledanosti radi spoznali dela nekaterih temeljnih preteklih in sodobnih avtorjev slovenskega slikarstva.



Komentarji
komentiraj >>