V Arteriji ste lahko prisluhnili intervjuju z Dejanom Habichtom in Adrianom Sauerjem. Več o razstavi boste izvedeli na spletni strani http://www.zavod-parasite.si/program03/index.htm

Minuli vikend je v Mednarodnem grafičnem in likovnem centru v Ljubljani potekal simpozij ob prihajajočem 26. grafičnem bienalu. Organizatorji so ga zasnovali kot proces, v katerem so predstavniki velikih mednarodnih institucij, tako ali drugače povezanih z grafično umetnostjo, predstavili svoje poglede na njen razvoj. Med povabljenimi niso manjkala zveneča imena, kot so MOMA (Museum of Modern Art) iz New Yorka, Brooklyn Museum of Art ali Bibliotheque nationale de France. Naj bo zaenkrat dovolj o institucijah in vrnimo se k bienalu. Ljubljanski grafični bienale bo prihodnje poletje praznoval petdeseto obletnico, kar ga uvršča med tovrstne prireditve z najdaljšo zgodovino na svetu. Spremembe v družbi, ki se neposredno reflektirajo tudi v umetnosti, so vplivale tudi na razvoj grafične produkcije. Ljubljanski bienale se je brez časovnega zamika ali mržnje odzval na nove pobude in oblike grafičnega ustvarjanja. Marsikdo mu je zato v preteklih letih očital konformizem in postmodernistično naravnanost v smislu 'anything goes'. Predstavitev grafične produkcije, ki je povezana z razvojem digitalne tehnologije in vlogo tiska pri njenem nastajanju, je pri strokovni javnosti naletela na različne reakcije. Da o obiskovalcih in ljubiteljih klasičnih grafičnih tehnik ne govorimo. Prav to vprašanje, o razkoraku med starimi in novimi tehnikami, je bila rdeča nit simpozija. V uvodu je dr. Jure Mikuž, umetniški vodja 26. grafičnega bienala, predstavil pregled dogajanja v sodobni grafični produkciji. Nakazal je dileme in probleme grafike danes. Spregovoril je o izvorih grafike, njenem razvoju v modernizmu in prehodu v postmodernizem, ki je pod vprašaj postavil problematiko grafične reproduktivnosti, mešanje tradicionalnih in digitalnih tehnik, ukinjanju meja med 'visoko' in popularno ustvarjalnostjo. Warholovo združevanje fotopostopkov in ofsetnega tiska je z mehanskim predstavljanjem resničnosti zahtevalo od gledalca drugačno razmišljanje o odnosu med predmetom in njegovo upodobitvijo. Sodobni avtor se, tako pravi Mikuž, ne trudi več za lastno idejo. Po zgledu antičnih in srednjeveških kompendijev, kasneje enciklopedij in medmrežja, prisvaja že videno, premišljeno ali upodobljeno. Sprejeti mora igro politične korektnosti in se od likovne problematike usmeriti k aktivizmu, s katerim se loteva velikih družbenih problemov in celo filozofskih resnic. V preteklih nekaj letih so nekatere mednarodne grafične razstave upadanje nekdaj uglednih grafičnih tehnik nadomestile z novimi pristopi. Najpomembnejše, skorajda retorično vprašanje, ki ga je postavil pa je seveda, kako presoditi, kaj od sodobnih načinov je danes še grafika ali tisk. Oziroma, kaj ju je nasledilo? Vsaka grafična prireditev oziroma ustanova ima pravico samostojno odločati, kaj je grafika danes, je zaključil svoj uvod Jure Mikuž. Laura Safred iz akademije v Urbinu v svojem prispevku o obliki in funkciji, med katerimi je ujeta sodobna grafična produkcija, ni povedala nič takšnega, kar nam ne bi bilo znano že dobrih nekaj let. Naslednji vsebinski sklop je skušal odgovoriti na vprašanje o vlogi grafičnih bienalov in trienalov v poplavi raznih likovnih prireditev. Poslušali smo historične preglede prireditev predstavnikov institucij iz Finske, Estonije, Bolgarije, Tajske, Poljske, Rusije, Japonske in Egipta. Vsem je bilo skupno vprašanje o razmerju in odnosu med starimi in novimi grafičnimi tehnikami. Dela, ki jih bomo lahko videli na ljubljanskem bienalu prihodnje leto, so izbrali v smeri iskanja novih izrazov grafičnega in vprašanju avtorstva. To zna nekoliko razžalostiti ljubitelje tradicionalnih grafičnih tehnik, ki jih bodo sicer lahko občudovali, a ne klasični način stenskih postavitev, marveč vključenih v sodobne grafične tehnike in prostorske postavitve. Nekoliko je razočarala predstavitev Bolgarske predstavnice. Zaradi povsem nerazumljivega branja angleškega teksta je izzvenela v prazno. Časi, ko so predstavniki institucij sramežljivo brali tekste, so mimo. Poleg strokovnega znanja je treba biti tudi spreten govorec, če hočeš, da ti kdo prisluhne, namesto da gre raje ven na kavo. Nedeljsko jutro se je začelo s predstavitvijo vloge grafičnih delavnic, njihovimi programi in načini izbire umetnikov. Predstavile so se delavnice iz Madrida, Rima, Buenos Airesa in Ljubljane. Ta predstavitev je bila sicer bolj zanimiva za umetnike, saj so lahko izvedeli, kje imajo možnosti za razvoj določenih tehnik in spretnosti. V Španiji se bolj posvečajo razvoju tridimenzionalnaega tiska ter intervenciji računalniških tehnologij v stare tehnike. Italijani ne priznavajo delitev med starimi in novimi tehnikami, ampak se posvečajo multiplikaciji podob skozi čas. Argentinci v svojem laboratoriju spodbujajo grafično umetnost in kreativnost avtorjev. V Ljubljanskem MGLC-ju pa se umetniki lahko izmojstrijo v nekaterih klasičnih grafičnih tehnikah. V osrednjem delu so se s svojimi deli in načini ustvarjanja predstavili Zora Stančič, Damijan Kracina in Leon Zakrajšek. Morda je bil naslov tega dela nekoliko preširoko zastavljen. Pričakovali smo, da bomo slišali tudi kaj o pomenu grafike v slovenski umetnosti po drugi svetovni vojni, kot je napovedoval listič. Priča smo bili le trem promocijskim nastopom umetnikov. Ta poteza je zanje sicer zelo dobra, saj so jih tako lahko spoznali predstavniki velikih svetovnih institucij s področja grafike. O pomenu grafike pa nič. Z vprašanji nastanka in razvoja grafičnih zbirk, načini zbiranja in razstavljanja smo se vrnili k uvodoma omenjenim velikim trem: MOMI, Muzeju umetnosti iz Brooklyna in nacionalni knjižnici iz Pariza. Predstavnice vseh treh institucij so bile enotne, da je njihova naloga ohranjanje različnih vrst grafične umetnosti, omogočanje njihovega soobstoja in hkrati skrb za ohranjanje grafične dediščine. Pariška nacionalna knjižnica se od ostalih dveh institucij razlikuje v tem, da pri zbiranju grafičnega materiala niso zavezani selekcijam, ki omejujejo kustose. Simpozij se je zaključil z optimističnimi mislimi, da se nam ni bati za izginotje tradicionalnih grafičnih tehnik, tako kot tudi knjiga ni izumrla, čeprav so se pojavili računalniki. V prihodnosti bomo tako priča sobivanju najrazličnejših grafičnih tehnik in konceptov. Kakšno bo to sobivanje v praksi, bomo lahko najbolje videli prihodnje poletje, ko se v Tobačni tovarni odprejo vrata 26. mednarodnega grafičnega bienala. Tobačni, vprašujete? Da. Ampak to je že tema za nek drug komentar. Simpozij v Mednarodnem grafičnem centru je obiskala Ksenija B.

Tokratno Arterijo sem ob pomoči Ksenije Berk pripravila Petja Grafenauer-Krnc.