Volilke in volilci v Ukrajini bodo konec meseca ponovno odločali o novem predsedniku, potem ko je vrhovno sodišče zaradi pritiskov domače javnosti razveljavilo sporne rezultate drugega kroga volitev, ki so Viktorju Janukoviču pripisali zmago nad njegovim soimenjakom Juščenkom. Zahodni mainstream mediji so razveljavitev pozdravili kot zmago ljudske volje in svojo tezo podprli z rednimi posnetki demonstrantov, ki v središču Kijeva izražajo podporo zahodno usmerjenemu Juščenku. Ob tem lahko stavimo, da se ruski mediji osredotočajo na proteste v vzhodni Ukrajini, ki so na strani prokremeljskega Janukoviča in tako ruskemu občinstvu predstavljajo nekoliko drugačno verzijo političnega dogajanja. Vsak pač navija za svoje, pravijo in isto velja tudi za medije.
Svetovni voditelji naj bi se s korektno politično distanco zgolj zavzemali za izpeljavo demokratičnih volitev v Ukrajini. Pa kljub temu odhajajoči predsednik Leonid Kučma in oba Viktorja, Juščenko ter Janukovič, mednarodno skupnost že ves čas naprošajo, naj se ne vmešava v ukrajinske notranje zadeve. Kaj se torej zares dogaja? Resnica je ta, da v ozadju ljudskih protestov in izven zanimanja main stream medijev ležijo srditi pritiski na ukrajinsko politično sceno, ki prihajajo iz Moskve in iz Bruslja ter Washingtona. O samih pritiskih ne bomo govorili, ker potekajo po že znanem načelu korenčka in palice, zato se bomo raje podrobneje osredotočili na interese Rusije in zahoda, ki tičijo v zakulisju ukrajinske politične krize.
Ukrajina je strateško izjemno pomembno geopolitično polje med vzhodom in zahodom. Z vidika Moskve omenjena država omogoča izvoz od petinosemdeset do devetdeset odstotkov vse sibirske nafte, ki potuje na evropski trg, kar Rusiji zagotavlja visok pritok proračunskega denarja. Z vidika Washingtona in Bruslja pa Ukrajina predstavlja nepogrešljiv potencialni člen pri izvozu kaspijskega črnega zlata na zahodne trge, s čimer bi se v bodoče lahko zmanjšala odvisnost zahoda od ruske nafte.
Glavno vlogo v boju za nadzor nad dobavo črnega zlata igra naftovod, ki poteka od mesta Odesa ob Črnem morju do mesta Brodi, ki se nahaja ob poljski meji. Izgradnjo naftovoda so pred več kot dvema letoma finančno podprli ameriški naftni lobiji, ki so računali, da ga bodo preko Črnega morja v kratkem povezali z bogatimi nahajališči surove nafte v tako imenovanem kaspijskem bazenu. Tam pa so se stvari nepričakovano zavlekle in naftovod Odesa-Brodi je tako votlo sameval skoraj dve leti, dokler se vanj niso vtaknili Rusi.
Za Moskvo so bile stvari dokaj preproste. Naftovod bi prevažal sibirsko nafto od Brodija do Odese, kjer bi jo prevzeli ruski tankerji in nato z njo odpluli na zahod. Nafta bi torej po ceveh tekla v obratni smeri, kot so si to zamislili Američani. Toda ukrajinska vlada je bila tej ideji sprva zelo nenaklonjena. Predsednik vlade Viktor Janukovič je februarja letos zavrnil ruske predloge o uporabi naftovoda in udaril s pestjo po mizi, češ da je njegova odločitev dokončna. Pa ni bila.
Ruski naftni lobiji, ki jih je bržkone skrivaj podpirala tudi oblast v Moskvi, so medtem čedalje bolj pritiskali na vlado v Kijevu, ki je poleti tudi popustila. Med drugim je treba razumeti, da je Ukrajina naprimer zelo odvisna od ruske dobave zemeljskega plina, kar je verjetno igralo določeno vlogo pri končni odločitvi. Državno naftno podjetje UkrTransNafta je sedemindvajsetega julija podpisalo dogovor o sodelovanju z rusko korporacijo TNK in z britanskim British Petroleum-om. Po naftovodu, ki sedaj ne nosi več naziv Odesa-Brodi temveč obratno, naj bi na leto steklo okoli devet milijonov ton sibirskega črnega zlata. Gre za veliko zmago za Moskvo.
Ameriški naftni gigant Chevron-Texaco, ki vodi izkoriščanje nafte v kaspijskem bazenu, je le tri tedne po sklenitvi rusko-ukrajinskega partnerstva sporočil, da je pripravljen financirati dogradnjo naftovoda do Poljske, a se je na koncu lahko le užaljeno obrisal pod nosom. Propadel je eden izmed največjih naftnih načrtov, ki je predvideval zalaganje zahodnih trgov s kaspijsko nafto.
Med bolj razjarjenimi je bil ameriški podpredsednik in zelo pomemben član mednarodne naftne bratovščine Dick Cheney, kateremu je premier Viktor Janukovič lani v Washingtonu osebno dal zagotovila, da ne bo spremenil smeri naftovoda. Nemudoma so bili vpoklicani regionalni lakaji. Proti partnerstvu z Rusi je najbolj glasno demonstriral glavni ameriški zaveznik na kaspijskem območju Azerbajdžan, ki je od oblasti v Kijevu zahteval pojasnila, kaj se dogaja. Ukrajinci so odvrnili, da je naftovod Odesa-Brodi le začasno v ruski uporabi in da niso pozabili na nafto, ki leži pod Kaspijskim jezerom. Toda zagotovitve so prišle prepozno in Viktor Janukovič je v očeh zahoda postal 'persona non grata'. Prav tako je težko verjeti, da se bodo Rusi zlahka odpovedali naftovodu sedaj, ko ga imajo trdno v rokah.
Vedeti je treba, da naftovod Brodi-Odesa nikakor ni edini ruski interes v Ukrajini. Ta je zgolj najbolj pomemben. Rusi imajo čez Ukrajino speljane še druge naftovode, ki izvažajo črno zlato proti zahodu, zato je za njih ključnega pomena, da na vrhu oblasti v Kijevu ostane Moskvi naklonjen politik. V ukrajinskem delu Črnega morja ravno tako svobodno pluje ruska vojaška mornarica, ki ima iz pristanišča Sevastopol dostop do Mediteranskega morja.
In na koncu je tu še vprašanje nove napovedane širitve zavezništva NATO, ki preti, da bo povsem vkleščil Rusijo. Da Ukrajina ostane pod vplivom Moskve je še toliko bolj pomembno po mesecu maju letos, ko so v NATO pakt vstopile baltiške države Litva, Latvija in Estonija. Če bi na ponovljenih predsedniških volitvah zmagal prozahodni Viktor Juščenko, ni izključeno, da bi Putin podprl razpad države na dva dela, na kar so z referendumom o avtonomiji že namignili v vzhodni ukrajinski regiji Doneck. Za Rusijo je namreč eksistencialnega pomena, da vzhodno Ukrajino uporabi kot pregrado Natovemu prodiranju proti njenim mejam.
Stave so zelo visoke in zagotovo bo ena stran od mize odkorakala s sklonjeno glavo. Vendar pa to še ne bo konec boja med vzhodom in zahodom za nadzor Ukrajine, ki te dni deluje zgolj kot polje na geopolitični šahovnici sveta. Ukrajinske volilke in volilci, ki demonstrirajo v podporo enega ali drugega Viktorja, se v bistvu niti ne zavedajo, da bodo njihovi glasovi na ponovljenih volitvah v končni fazi imeli bolj malo teže. O prihodnosti Ukrajine bodo tako kot vedno odločali svetovni gospodarji lutk, ki vrebajo v temnem zakulisju.
Komentarji
komentiraj >>