Domači varuh človekovih pravic, 21. februarja 2001 za šestletno obdobje v Državnem zboru imenovani Matjaž Hanžek, je ob desetletnici obstoja in delovanja te inštitucije, ki ji načeluje, pred domačo javnostjo prijavil, da kakopak podpira ustanovitev vsakega novega državnega telesa, ki se ukvarja z varovanjem te materije, torej človekovih pravic. V isti sapi pa je dodal, da pa ga je vseeno tudi strah prevelikega števila prav tovrstnih za varovanje tega ideološkega koncepta sodobnih demokracij namenjenih inštitucij, saj naj bi to lahko pri državi, temu deklarativnemu servisu državljanov, povzročilo občutek, da ji glede določenih težav ni potrebno narediti nič.
Toda hkrati se prav v teh varuhovih besedah zrcali neusmiljeno dejstvo, kaj pravzaprav sama inštitucija varuha človekovih pravic sploh pomeni za domačo demokracijo, katere plod, torej država, je, prav tako kot njej sorodne tvorbe na zahodni polobli tako zvanega demokratičnega sveta, predvsem brezbrižna do potreb in pravic svojih prebivalcev. Stanje demokratičnega duha domače pubertetniške države je sicer varuh ponazoril ob teatraličnem poskusu novopečenih opozicijskih poslancev iz vrst Liberalne demokracije, ki so, nevajeni svoje nove vloge, neuspešno poskusili izsiliti ustanovitev parlamentarne komisije za človekove pravice. Ta naj bi kakopak poleg plačnih dodatkov za njene poslanske člane imela namen predvsem varovati človekove pravice, ki naj bi jih v naslednjem parlamentarnem obdobju pod vprašaj postavila nova vlada Janeza Janše.
Poskus novopečene opozicije kakopak ni uspel. Ne piše se namreč leto 1988, ko so prav zaradi človekovih pravic četverice, med katero je najbolj politično zvezdniški vzpon uspel prav sedanjemu mandatarju Janezu Janši, enkrat že ustanovili prav Odbor za človekove pravice. Da pa bi v letu 2004 prav zaradi Janševega pohoda na to, po slovensko demokratično oblast, v Državnem zboru šla skozi potreba po novi parlamentarni komisiji za človekove pravice, bi bilo namreč enako pljuvanju v lastno demokratično skledo. Saj že namreč imamo prav varuha človekovih pravic, ki pa zadovoljen z dosežki v zadnjih desetih letih, pljuvanju v svojo lastno skledo prav tako ni najbolj naklonjen.
Varuh človekovih pravic sicer neskromno priznava, da še vedno ni bilo narejeno dovolj, toda vseeno je še naprej optimističnega mnenja, da se nekatere stvari spreminjajo na bolje. To naj bi še posebej veljalo prav za odnos državnih inštitucij do varuha človekovih pravic. Matjaž Hanžek, s svojim imenovanjem za varuha človekovih pravic pravzaprav uspešno eliminiran kot kritik smernic domačega trajnostnega razvoja, bo na čelu urada, ki bo kot javna in neodvisna inštitucija samo letos pognala dobrih 406 milijonov proračunskega denarja, vsaj do februarja 2007. Že sam poskus njegove odstranitve oziroma zamenjave s politično bolj primernim kadrom, kot je bil denimo njegov predhodnik Ivo Bizjak, bi bil namreč prvovrsten demokratični škandal, ki si ga veliki vodja novega glasovalnega stroja v domačem državnem zboru pač ne bo privoščil.
Nenazadnje je v tej luči aktualnopolitičnih potreb potrebno jemati tudi Hanžkove pazljive napovedi, kako bo potrebno odslej pa še bolj vneto in tvorno sodelovati z državnimi inštitucijami, ki jih tako prerado zanese v brezbrižnost do potreb in pravic prebivalcev, ki naj bi jih pravzaprav zgolj servisirale. Zakaj torej domači varuh človekovih pravic tako novim državnim inštitucijam, ki bi posegale v materijo, nad katero naj bi imel prav njegov urad ekskluziviteto, ni najbolj naklonjen? Žal je potrebno ugotoviti, da je temu tako predvsem zaradi obrambe lastnih okopov, oziroma samoobstoja inštitucije, ki ji načeluje.
Za časa sedanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka se je namreč ta inštitucija tako materialno kot kadrovsko prenovila in okrepila. Nenazadnje je varuh že izkoristil z Zakonom o varuhu človekovih pravic določeno maksimalno število štirih namestnikov, v samem Uradu pa ima sistematiziranih kar 27 dobro plačanih delovnih mest. Zakaj dobro plačanih? Zato, ker so za njihove plače od 406 proračunskih milijonov samo v tem letu pognali kar 319 milijonov.
Gole številke tako pričajo, kaj pravzaprav sploh pomeni prav sama inštitucija varuha človekovih pravic za domače stanje demokratičnega duha, ki kakopak vsaj deklarativno predvideva spoštovanje prav človekovih pravic. Prav v birokratskem, samoobrambnem in aktualnopolitičnim potrebam podrejenem delovanju varuha človekovih pravic se namreč zrcali prav ta zgolj državi očitana brezbrižnost do potreb in pravic podalpskih prebivalcev, na katero lahko varuh zgolj opozarja. Kdo bo torej tej železnemu zakonu birokracije tako očitno podvrženi inštituciji naposled le nastavil zrcalo? Očitno nihče. Že s samim njenim obstojem je namreč Slovenija vsaj deklarativno demokratična država.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z birokratskim kolosom domačega Urada varuha človekovih pravic v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>