Združene države Amerike so v sveto vojno proti terorizmu v zadnjih treh letih poslale skoraj milijon svojih vojakov. V Afganistan in Irak je bilo vsega skupaj poslanih 708 tisoč vojakov v aktivni službi in 245 tisoč pripadnikov nacionalne garde. Od vseh skupaj jih je bila približno tretjina na bojišča vpoklicanih več kot enkrat. Posledica vojne proti terorizmu je prevelika raztegnjenost vojske in sicer do te mere, da ta ne more več efektivno ščititi ameriških interesov v svetu. Vse bolj smo priča premeščanju vojaških enot na globalni ravni. Tri tisoč vojakov je naprimer pred nedavnim moralo zapustiti Južno Korejo in se odpraviti v Irak, kjer je pomanjkanje ameriških vojaških sil najbolj opazno in boleče.
Pentagonovi strokovnjaki ne najdejo konsenza glede tega, koliko je ameriška vojska trenutno preobremenjena, vsi pa se strinjajo, da bi jo še en vojaški konflikt naravnost pokopal. Vojna v Iraku, v kateri je bilo do sedaj ubitih skoraj 1500 vojakov, okoli deset tisoč pa ranjenih, že nakazuje na ponovitev največje ameriške vojaške sramote v zgodovini. Seveda imamo v mislih Vietnam. Medtem ko gverilci polnijo svoje vrste z jeznimi in obupanimi Iračani, pa tudi tujimi bojevniki, se Američani soočajo z vse večjim pomanjkanjem vojaških sil. Zaveznice iz tako imenovane Koalicije dobre volje nejevoljno zapuščajo fronto, pripadniki iraške nacionalne garde pa se zaradi naraščajočega kaosa in izpostavljenosti napadom upornikov vse bolj nagibajo h dezertiranju.
Ameriška vojska mora tako v glavnem sama polniti nastajajoče luknje v okupaciji Iraka. Toda do kdaj še? Američanom je sicer uspelo pred kratkim poslati načrtovanih sedemdeset tisoč rekrutov v Irak, ki bodo tam zamenjali svoje tovariše, vendar so bili pri tem prisiljeni vpoklicati tudi vojake, ki naj bi prišli v poštev šele naslednje leto. Še bolj pereče je dejstvo, da je vojska znižala zahtevane izobraževalne standarde pri nabiranju rekrutov. Vpoklicanih je bilo tudi pet tisoč šeststo nekdanjih vojakov, ki so lahko mobilizirani le v primeru nacionalne nuje. Če verjamete ali ne, so med njimi tudi vietnamski veterani.
Razmere v Iraku so medtem čedalje bolj porazne. Številna tajna poročila Cie in Pentagona, ki so tako ali drugače prišla do javnosti, priznavajo, da se je ameriška vojska v Iraku ujela v past. Tudi odhajajoči državni sekretar Colin Powell je pred kratkim sramežljivo namignil, da se vojne v Iraku mogoče ne da dobiti. Ravno zaradi tovrstnih izjav in podobnih zadržkov je Powell izgubil svojo službo, medtem ko preostali del Busheve administracije slepo in gluho verjame celo v izpeljavo kvazidemokratičnih volitev v Iraku konec januarja leta 2005.
Eden izmed očitnih znakov zagate ameriške vojske je tudi tako imenovani 'Priročnik za boj proti upornikom', ki ga je poveljstvo vojske izdalo prvič po vietnamski vojni. Takrat je bil priročnik namenjen predvsem pripadnikom enot za posebne vojaške operacije, medtem ko danes predstavlja obvezno čtivo za slehernega mobiliziranega rekruta. Vsaka dodatna navodila bržkone pridejo prav, še posebej če upotevamo, da od približno 140 tisoč ameriških rekrutov v Iraku jih kar štirideset odstotkov ni profesionalnih vojakov. Gre predvsem za mladeniče, ki so potrebovali denar za vpis na fakulteto in niso pričakovali, da jih bodo kdajkoli vpoklicali v vojno.
Cela vojaška operacija imenovana 'Iraška svoboda' je bila že od samega začetka popoln polom. Ameriški marinci so bili poslani v boj z vojaškim priročnikom iz leta 1940. Slednji tako med drugim ponuja nasvete, kako v boju uporabiti mulo, zraven pa še dodaja, da so rasno mešane družbe težko obvladljive. Ameriška vojska je šele to jesen svojim vojakom razdelila posodobljen priročnik s smiselno vsebino. Pri njegovem sestavljanju so s svojimi nasveti in predlogi pomagali ameriški vojaki, ki so se že vrnili iz Iraka ter britanska vojska, ki ima dolgoletne izkušnje z bojem proti urbani gverili na severnem Irskem.
Priročnik je v svojem uvodnem delu obširneje spregovori o samih značilnostih gverile in se pri tem zateka h uporabi primernih orwellovskih naziviv. Okupirani Irak je bil naprimer spretno preimenovan v državo gostiteljico. Je pa povsem na mestu ugotovitev, da bo ameriška vojska s podaljšanim izvajanjem operacij proti gverilcem le še povečala občutek nemira in željo po maščevanju med samimi prebivalci. Ravno zato priročnik postavlja zbiranje obveščevalnih podatkov pred akcije tipa 'najdi in uniči', ki so bile recimo značilne za vietnamsko vojno. Sicer pa zvezek na svojih 182-ih straneh ameriškim vojakom svetuje, kako čim hitreje postaviti nadzorno točko, temeljito preiskati družinski avto in kako z dodatnimi kovinskimi deli zaščititi svoja terenska vozila.
Toda med vojaki vseeno vre. Ko je obrambni minister Donald Rumsfeld pred nekaj dnevi obiskal svoje čete v Kuvaitu, ga je med govorom presenetil mlad vojak, ki je vstal s svojega stola in Rumsfelda vprašal, zakaj morajo pripadniki najbogatejše vojske na svetu nabirati staro železo, da bi zaščitili svoja vozila. Istočasno na dan prihajajo naravnost bizarni primeri pomankanja opreme, s katerim se sooča vojska v Iraku. Ta vikend je vojaško sodišče obravnavalo primer šestih vojakov, ki so si od sosednje enote na lastno pest izposodili dve vozili, da so lahko izvršili svojo misijo. Dobili so po šest mesecev zapora.
Kot je znano, ameriška vojska rešuje problem s pomanjkanjem vojakov na bojišču tudi s podaljševanjem roka služenja tistim, ki so že v Iraku. Gre za izjemno grdo prevaro. Najmanj osem vojakov trenutno toži ameriško vojsko, ker jim ta nelegalno podaljšuje bivanje na iraški fronti. Upor do dajanja krvi za nafto se širi tudi doma. Nacionalna garda prvič po desetih letih ni uspela v svoje vrste privabiti željeno število novih rekrutov. Da bi se izognili vojni mladi celo bežijo iz države. Do sedaj jih je od začetka invazije na Irak okoli pet tisoč poiskalo zatočišče v Kanadi, kjer nameravajo do poleti 2006 postaviti spomenik 125 tisočim ameriškim dezerterjem, ki so v času vietnamske vojne pobegnili v to državo.
Ameriški vojaki, ki medtem služijo v Iraku, so večinoma vseeno bolj zadržani, v glavnem zaradi občutka domoljubja in lojalnosti do svojih enot. Pa vendarle številni po prihodu domov zavračajo visoke denarne bonuse, ki jim jih za ponoven odhod v Irak ponuja vojska. Okoli polovica vojakov, ki so svoji zastavi služili na iraških frontah, se tja nazaj ne namerava več nikoli vrniti. Nekateri tako že govorijo o največji krizi ameriške vojske doslej.
Komentarji
komentiraj >>