Premislek sledi argumentu, da je razmerje slike in risbe, kot ga pozna slikarstvo, v fotografiji uravnoteženo z analognim razmerjem. Kakšno je njegovo poimenovanje (mi) ni najbolj jasno. Bolj kot z imenom se namreč ukvarjam s spoznanjem in razlago razmerja, ki, nekoliko nerodno rečeno, na vsaki fotografiji opisuje tisto, kar je narisano in tisto, kar je plod slike.
Zakaj se zdi, da mora biti v fotografiji odnos risanja in slikanja drugačen kot v slikarstvu? Mogoče zato, ker sta si fotografija in slikarstvo tako različna. Nisem popolnoma prepričan, a zdi se mi, da slikarstvo in fotografija operirata s podobnim naborom orodij za izdelavo podobe. Oba sta načina človeškega ustvarjanja razumljivega iz celote sveta, ki nas obkroža. In več. Oba načina, tako slikarstvo kot fotografija, upodabljata. Napravljata podobe. Svet prevajata na vidno raven. Za razliko od glasbe in besednih umetnosti, pri katerih je vidno sicer neizogibni del njihove pojavnosti, vendar nikoli ni determinirajoč. Določitven.
Pri slikarstvu in fotografiji pa je vidni aspekt njunih proizvodov zavezujoč. To kar pokažeta, je to, kar je. Nadaljnja opremljenost z verbalnimi oziroma slušnimi elementi je dokončno izkristalirajoča. Iz golih podob nastanejo celostni zaznavni vtisi. A teža vizualnega je tako močna, da ne prenese večjih odstopanj od na začetku, s sliko, postavljenega vtisa.
Sledeč zgornjemu razmišljanju bi lahko sklepal, da slika in risba v fotografiji in slikarstvu vendarle nista tako zelo različna. Če je tako, potem delo ne bo preveč težko. Pokazati bo treba le, da v slikarstvu venomer obstaja razlika med sliko in risbo. Da koncepta slike in risbe, ne glede na to, da sta lahko slika in risba v slikarstvu eno in isto, vendarle premoreta in zahtevata nujno mero medsebojnega razlikovanja. Hkrati bo potrebno ugoditi tudi (analognemu) principu, da je tudi v fotografiji moč vedno ločiti določen del, ki je risan in drugi, ki je bolj slikan. Ob uresničitvi danih zahtev, bi bila analiza slike in risbe mogoča.
Vendar je stvar bolj kompleksna. Da sta si slika in risba v slikarstvu in fotografiji podobni, je, roko na srce, še vedno predpostavka. Obstaja tudi možnost, da slike in risbe v fotografiji preprosto ni. Tu bo potrebno pravo delo. Dokazati, no vsaj skušati bo potrebno pokazati, da sta slika in risba v fotografijo prevedljiva koncepta.
Preden se lotim tega, naj se ustavim pri nekem zapisu obeh pojmov pojmovanih znotraj slikarstva. Za primerjavo in razmislek.
V predstavnem procesu je risba prvi zaznamek, ki ga umetnik izlušči iz občutja. Je prva zamišljena stvar. Ko jo zabeleži na papir ali na kakšno drugo podlago, omogoči formalno utrditev notranje, v predstavi zaobjete podobe. A ker je risba fleksibilna, hkrati odsev zrenja (opis) in rezultat preglednosti (zapis), je vidno dovršitev in povratno spreminjanje zaznavnih in mišljenskih vzorcev. To pa pomeni, da lahko dopolni ali spremeni utečeno strukturo zaznavanja, prepoznavanja, mišljenja in kreiranja. zatorej je njena materializirana (narisana) forma točka izmenjave med pojavnim in zamišljenim, med že videnim in še nevidenim, z eno besedo, je premakljivo orodje.
Kaj pa slika? Slika je najprej stanje prostora. Če jo uporabimo kot strukturni skelet, ki omogoči prilagajanje realnemu svetu, je okno v svet. Če jo izberemo z namenom, da predstavlja zaključen optični prostor, s skrivnimi napetostmi vzpostavi samostojno slikovno govorico v univerzalnem prostoru. Če pa sliko primerjamo s telesom, smo jo izbrali z namenom, da bo z zgodovinskimi referencami uveljavila optično preglednost in psihično organiziranost tam, kjer kaos ogroža občutenje telesa in iz prostora briše slikarsko izkušnjo. Slika je torej tisti prostor, v katerem se v korist pregledne in vzemirljive upodobitve, v korist reda in ritma dogaja dramatično usklajevanje konfigurativnih sklopov.
Poskusimo nekoliko povzeti podana zasnutka risbe in slike, ki sta prekopirana s spletne strani Fakultete za arhitekturo v Ljubljani in iz njiju izluščiti bistveno razliko. Pri tem nameravam ostati znotraj meja teorije risbe in slike. Na tehnično raven razlikovanja med slikanjem in risanjem se ne mislim spuščati, saj po eni strani presega meje mojega laičnega poznavanja slikarstva, po drugi strani pa je tudi precej arbitrarno. Tehnike so dandanes v vsej umetnosti tu bolj zato, da naredijo stvari pestre, ne pa zato, da bi nekaj strogo ločevale ali združevale.
Risba je torej, kot si jo predstavljajo na Akademiji za likovno umetnost, nekakšno premakljivo orodje, ki omogoča prehode med svetom pojavnosti in misli. Še več, je tisto, kar mišljenemu omogoča, da postane vidno.
Slika pa je okno v svet. Je celota, zaključen optični prostor, ki v hipu vzpostavlja določeno percepcijo sveta. V njej je dinamika, vendar je ta podvržena primatu celovite podobe.
Kakšna je torej razlika med risbo in sliko v slikarstvu? Oziroma natančneje, kakšno je njuno razmerje? Risba sliko sploh omogoča. Brez možnosti posredovanja iz miselnega sveta v manifestnega, slika sploh ne bi mogla obstajati. Risba določa kakšna bo slika, ki nastaja. Obratno pa slika risbo osmišlja. Šele slika je tista, ki risbi, temu prehodu med dvema svetovoma, doda, človeku razumljivi, smisel.
Toliko o slikarskem pojmovanju risbe in slike. Zdaj je čas, da se premaknemo k fotografiji. Znotraj nje se bom prav tako ukvarjal z razliko oziroma razmerjem slike in risbe. V grobem bom sledil nazoru, da je vsaka posamična fotografija preplet dveh elementov. Na vsaki je mogoče zaznati risarsko slikarsko plat. Vedno je moč reči. To in to na fotografiji je plod določene izrisanosti, giba, katerega osnovno izhodišče je ris (po definiciji, vzeti iz slikarstva torej postopek prehajanja med miselnim in pojavnim). Prav tako je moč reči to in to na fotografiji je plod določene naslikanosti, giba katerega osnovno izhodišče je zamah (po definiciji vzeti iz slikarstva torej trenutek pojavljanja podobe).
Kot rečeno, vsaka fotografija ima oboje. Gre za različnost v stopnjah zastopanosti obeh elementov. Za to, kar v končni fazi konkretno fotografijo dela takšno, kakršna je.
Ker mi gre za to, da bi pojma risbe in slike v fotografiji po eni strani šele vzpostavil, po drugi pa tudi upravičil, bom nekoliko oster. Pojma nameravam zvesti na dva aspekta fotografije, na tista aspekta, ki sem ju omenil že na začetku. Takrat ko sem govoril o približevanju slikarstva in fotografije prek prevajanja v skupni jezik.
Celotna fotografija, kot jo pojmujem v tem tekstu, se nahaja in odvija v okviru dveh elementov. Prvi je medij, drugi pa objektiv. Medij; negativ, pozitiv in (računalniški) zaslon je tisti v fotografiji, ki stvarem daje izgled. Naslika nam podobo, ki skozi oči vstopi v telo. V tem smislu deluje podobno kot slika v slikarstvu. V hipu pričara podobo. V vseh svojih razsežnostih in barvitosti.
Sestavljenost te slike, izgleda, podobe oziroma pogleda je lahko različna. Spreminja se njena filigranskost, živahnost (saturacija) ter uravnoteženost. Sliko izriše ris skozi pogled. Ali kot smo dejali prej pri slikarstvu. Sliko določi način prehajanja iz nevidnega v vidno. In tu pri fotografiji stopi v igro objektiv. Ta igra vlogo risbe. Je tisti, ki potovanju svetlobe skozi optično plast doda nekaj samosvojega. Je nujen optični element fotografije, ki venomer zagotavlja, da nobena fotografija ni zgolj posnetek realnosti. Da je v njej vedno neka sprememba, morda celo popačenost.
Dovolj je bilo teoretiziranja. Čas je, da se posvetim praktičnim izpeljavam zastavljene problematike. Iskal bom dvoje. Fotografije, ki se čim bolj približujejo risbi oziroma sliki in fotografije, na katerih je preplet risbe in slike najbolj subtilen, komajda zaznaven.
Poglejmo si nekaj primerkov (ekstremnih) rab fotografije kot slike in analogno rab fotografije kot risbe. Na spletnem naslovu http://www.blowup-photos.org/ si je moč ogledati nekaj del, zlasti belgijskih fotografskih ustvarjalcev. Za ponazoritev tega, kaj pomeni slika v fotografiji si je morda vredno ogledati prezentacijo avtorja Nicolasa Clémenta z njegovega potovanja po ZDA. Kar je pri njej zanimivo je dejstvo, da celotna kolekcija fotografij, ki jo lahko gledamo le kot flash animacijo, predstavlja specifične utrinke iz fotografovega življenja. Nekatere fotografije so brutalno banalne. Skoraj do te mere, da človeka odvrnejo od gledanja. Potem pa se znajde pred posnetki, ki so mu kot pisani na kožo. Na njih lahko oko počiva dalj časa. Vendar pa je v končni fazi efekt enak kot pri fotkah, ki zadržijo pogled le za kratek čas. In ta efekt je učinek izrisanosti. Dovršenega postopka risanja, ki se gledalcu predstavlja v obliki zaključene podobe, slike. Dostop do detajlov je, če ne z drugim, onemogočen že zaradi načina prezentacije (torej flash animacije), ki ne dovoljuje shranjevanja posameznih elementov (npr. fotografij ali teksta) celotnega prispevka (skripta), temveč le celoto. Flash si je mogoče le predvajati. Kot film.
Drug pogled na fotografijo je, za razliko od slikarskega, risarski. Poglejmo si promocijski posnetek (trailer) kultnega filma Michelangela Antonionia iz leta 1966, ki nosi ime Povečava. Najdemo ga na: http://www.videodetective.net/. V njem je vse polno malih detajlov. Kljub temu, da mimo nas teče film, povrh vsega še posnetek precej slabe kvalitete, ima oko dovolj časa, da se ustavi na potankostih.
Naj povem še nekaj malega o ozadju filma Povečava. Zgodba govori o (modnem) fotografu, ki ga, prav brettonovska sla po ujetju pravega trenutka pripelje do fotografiranja para v parku. Ko pozneje fotografije razvije, je na njih nekaj nenavadnega. Nekaj kar ga moti. Tekom filma se razvije zgodba o truplu, ki zastira pogled iz fotografije. Mrtvaku, katerega eksistenca je zelo vprašljiva.
Film je kompleksen, tako fotografsko, kot vsebinsko. Zgodba o povečavi ni edini element, ki igra v celotni štoriji pomembno vlogo. Tu je še razmerje moški ženska, pa zasvojenost ter konec koncev tudi dinamika neke specifične družbene skupine.
Aspekt filma, na katerega bi se želel osredotočiti v danem kontekstu, je povezan s povečevanjem slike. Z nenehnim približevanjem (subjektu). Glavni junak sporno fotografijo večkrat razvije, iz nje naredi povečave vseh možnih dimenzij in izrezov. Na njej išče pravi ris. Tistega, ki bi mu razkril ključ do resnice.
Fotografija je v tem smislu popolna risba. Kaj je na sliki sploh ni več važno. Pomembno je, kaj se na njej skriva. Kaj se ne kaže. Precej različno stališče od prej omenjenih belgijskih avtorjev, ne? Ali pa morda tudi ne. Privoščimo si kratek izlet v lacanovstvo.
Ključ na fotografiji-risbi se skriva, za zaslonom. Na zaslonu, ki skriva, se na mestu manjkajočega pojavlja ime. Znak za manjkajoče, neke vrste ikona.
Od tu naprej vodita dve poti. Ena gre v smer iskanja sebstva v pogledu. Logika pri njej je približno taka: Tisto, kar je zaradi zaslona odsotno, je človek sam. Lacan je temu rekel madež. Ime na zaslonu v takem okviru dobi pomen lastnega imena, simbola za osebo.
Druga pot od znaka, psihoanalitiki bi dejali označevalca, je v smeri iskanja vsebine tistega, kar je za zaslonom. Logika je podobno konsistentna kot maloprej omenjena, vendar pa se bolj osredotoča na moment skrivanja kot odkrivanja. Ime, ikona, recimo raje kar (blagovna) znamka, ki se nahaja na zaslonu, je sama po sebi dovolj evidentna. Vprašanje se pojavi, ko jo želimo (opazovalci) umestiti. Kaj zaboga dela na tem mestu, na tej fotografiji prav ta znamka.
Morda je za tovrstno razmišljanje nadvse primerna fotografija izraelskega fotografa Asafa Shoshana. Na njej je na veliki fotografski format, v nočnem času, slikana gola ženska na plaži. Spokojnost in idiličnost toplih linij noči in telesa zmoti oziroma prekine le en sam detajl. Pločevinka piva ob nogah osebe. Pločevinka, za katero se zdi, ko jo enkrat opazimo, da dekle vanjo gleda. Da je njen pogled uprt prav tja, kjer leži edini subjekt/objekt na fotografiji. Seveda pločevinka nosi ime, zato naj na tem mestu opozorim na razpravo, ki je zadnja leta v krogih povezanih z umetnostjo kar precej živahna. Gre prav za vprašanje (prikritega) oglaševanja prek rabe umetniških del. Ali je to, da se blagovne znamke pojavljajo na nekaj metrskih povečavah po galerijah širom sveta sporno? Kje se začne meja med prikazom realnosti in ustvarjanjem potrebe, misli, promocijo določene ideje? In kje meja dokončno pade?
Naj se vrnem nazaj iz lacanovstva. Fotografija, ki se navzven kaže kot slika, riše nek pogled. Pogled, za katerega se izkaže, da je ključen. V duhu takšnega razmišljanja so si fotografije Shoshana, belgijske skupine Blowup—photos ter celo tiste iz filma Povečava precej sorodne. Vse nosijo nekakšne sledove ideologij, ikon. Če ne tistih, ki jim pripadajo, pa tistih, katerim želijo ubežati.
Vendar so, kljub svoji pravkar ugotovljeni sorodnosti vseeno še vedno različne. Razlika med risom in izrisom, sliko je pomenska. Prav tako pomensko je tudi razmerje med njima.
Fotografije Nicolasa Clémenta nosijo pečat nekega razmišljanja. Na koncu svoje projekcije postavi besede Jeana Baudrillarda. Citira njegovo delo Amérique. Besede govorijo o potrebnosti totalnega filma, neskončnosti, večnosti in magičnosti. V tem okviru je mesto Clementovih slik. Dasiravno lahko na njih spoznamo določene elemente risa, je slika venomer v ospredju. Drugače je pri filmu Povečava. Ris fotografij je mnogo bolj v ospredju. Je tako močan, da se prenese že v samo vsebino filma. Pa vendar hkrati ohranja element slikovnosti. Prava oznaka bi bila ornamentiranost risbe. Fotografija Povečave je okrašena do te mere, čeprav v črnobeli tehniki, da je iz nje težko izluščiti bistveno. Tu je na delu slikovnost. Fotografija Asafa Shoshana, ki je del cikla z naslovom No Life Guard on Duty, je precej enakovredno uravnotežena. Kar se tiče slikovnosti in risanosti. V prvi vrsti je izrazito slikovna, a kmalu (prek pločevinke) preide na risarsko raven kognicije.
Poleg primera s povečavo gre opozicijo slika risba in njuno razmerje iskati tudi v drugih in različnih kontekstih. En možen način branja je jezikovni; predpostavimo, da je risarski del fotografiji, torej tisti, za katerega smo rekli, da pripada objektivu, jezikoven. Miselno združimo simbole objektiva in pisala in jezika. V tem okviru je risba fotografije preplet dveh vidikov jezika. Eden izhaja iz vprašanja artikulacije, načina tvorjenja stvari, drugi pa iz jezikovne sporočilnosti. Slikovni del fotografije v optiki jezika zavzame mesto nejezikovnih znakov. No, ne le nejezikovnih ali izvenjezikovnih, temveč tudi mejnojezikovnih in podobnih znakov. Temu bi morda ustrezneje rekli neverbalna govorica (telesa).
Spet je poanto najenostavneje utemeljiti z uporabo konkretnih fotografij. Poglejmo si še en, rahlo antagonistično nastrojen par fotografij.
Na prvi je vidna oseba, ki hodi. Bolj ali manj je vsa zamegljena. Le določen del je oster. Kar fotografija želi prikazati, je gibanje, človeka v gibanju, govorico telesa, ki je v gibanju. In to je to. Lahko se spustimo globlje v sliko in v njej iščemo potankosti ter malenkostne pomene, a jih bomo težko, le z uporabo sile, najdevali. Glavna poanta fotke je v njeni slikovnosti. Pretežen del njenega pomena se prikaže v hipu, in z vsemi lastnostmi, ki sliki pripadajo (barve, ostrina, kompozicija…).
Druga fotografija je drugačne vrste. Na njej je videti (star) reklamni plakat za neko društvo, ki izvaja fotografske storitve. Gre za kopijo kopije. Že slikani plakat je kopija originalnega izdelka. Naknadno fotografiranje ga še dodatno odmakne od svojega prvotnega namena (reklamiranja društvenih uslug). Kljub grafičnim elementom na plakatu, ta, vsaj v fotografirani (kopirano kopirani) obliki, v kakršni je, deluje predvsem jezikovno (grafični elementi plakata in postavitev bi na jezikovni ravni ustrezali artikulaciji). Če človeka na fotografiji že kaj zanima, potem je to to, kaj na njej piše (zanima ga torej sporočilnost). Zakaj je tekst, ki je zabeležen na fotografski medij dovolj pomemben, da ga je vredno ne samo ohraniti, temveč tudi na novo predstaviti.
Razlog, zakaj sem izbral zgornji dve fotografiji in se pomudil pri njuni slikovnosti oziroma risanosti leži v tem, da menim, da je mogoče prek vprašanja slike in risbe pristopiti k vprašanju zaslona in oglaševanju imen v umetnosti, o katerih sem govoril tekom teksta. Teza bi bila, da pojav zaslona in posledično imena (blagovne znamke), pripada risarski, jezikovni plati fotografije.
Tudi če gre za to, da je zaslon oziroma ikona, ki predstavlja določeno ime grafična, da na njej ni nič eksplicitno napisanega, potrebuje jezikovno plat, da lahko iz svoje podobnosti (podobe) prestopi v kognicijo.
Ikone, znamke se zavemo (jo kognitivno obdelamo) šele, ko se nam odpre njena jezikovna razsežnost. Šele ko nam risba omogoči prehod o nevidnega k vidnemu. Prej deluje zgolj tipografsko. Kot element slike. Kot nezavedni ideološki moment, če želite.
Kakšen bi bil torej sklep tegale razmišljanja o razmerju med sliko in risbo v fotografiji? Nekoliko na hitro rečeno, je njegov domet v osvetljevanju procesa nastajanja tega, kar bi lahko poimenovali (spontana) fotografija. Običajno fotografijo namreč samo pogledamo. Ocenimo njeno estetsko in narativno vrednost, in to je to. Drugače je, če uporabimo tehnike, že dolgo znane kritiki slikarstva in fotografijo gledamo kot nekakšen akt nastajanja oziroma rečeno s strani gledalca fotografije, akt pojavljanja. V tem primeru dosti lažje vidimo zavedne in nezavedne vzgibe za nastanek fotografije ter ozadje (kulturno, teoretsko in ideološko), iz katerega črpa.
Z drugimi besedami, analitično gledanje fotografij nam pove več tako o avtorju, kot o fotografiji sami. Omogoča nam vpeljavo in uporabo orodja za interpretacijo, po eni strani umetnosti, po drugi strani pa omogoča bolj temeljito razlago človeškega zaznavanja in kognicije.
Komentarji
komentiraj >>