Na včerajšnji hladni zimski večer se je v Moderni galeriji odprla razstava z mamljivim naslovom 7 grehov. Velika razstava predstavlja dela več kot stotih umetnikov. Približno polovica jih je v Ljubljano pripotovala iz daljne Rusije, druga polovica pa predstavlja ustvarjanje domačih umetnikov. Razstava je časovno vezana na drugo polovico 20. stoletja in teh nekaj let, ki so pretekla do današnjega dne. Ker je razstava zastavljena ambiciozno, z velikim številom umetniških del, nagnetenih v dvorane Moderne galerije, se je Arterija odločila, da za danes pripravi kratko predstavitev koncepta razstave in spregovori nekaj besed o vzhodnoevropski kulturi, naslednjič pa se bomo spustili po toboganu slik, videodel, instalacij in ostalih poslastic, ki so na ogled v Moderni galeriji.
Tokratna razstava z grehov ni zasnovana kot zgodovinski pregled ruske in slovenske umetnosti preteklih petdesetih let. Dela so trije kuratorji: Igor Zabel in Zdenka Badovinac iz Moderne galerije ter ruski kustos Viktor Misiano, izbirali glede na zastavljeni koncept sedmih grehov.
A kako je pravzaprav prišlo do razstave, ki povezuje dve mesti Moskvo in Ljubljano in z njima Slovenijo in Rusijo? V Moderni galeriji poudarjajo, da v zadnjem desetletju, stike pa bi lahko, predvsem s potovanjem Irwinov v Rusijo, iskali že nekoliko prej, »Ljubljano in Moskvo druži veliko profesionalnih in prijateljskih stikov, ki nikakor niso bili zgolj naključni, ampak so bili rezultat zgodovinskih vezi in simpatij med slovanskimi narodi ter tudi skupnih izkušenj, izhajajočih iz podobnega družbenopolitičnega konteksta. Razstava Sedem grehov: Ljubljana – Moskva želi razkriti različne dimenzije povezav med obema mestoma in poudariti kontinuiteto sodelovanja ter zanimanje za sorodne estetske koncepte.«
Grehi, ki so rdeča nit razstave, niso biblični, ampak so kuratorji izpostavili tiste lastnosti, ki jih zahodni svet kot slabe, stereotipno pripisuje vzhodnoevropskim narodom. Sedem tematskih sklopov, v katere so kustosi umestili množico predstavljenih umetnikov so: kolektivizem, utopizem, mazohizem, cinizem, lenoba, neprofesionalnost in ljubezen do Zahoda. Z razstavo nam zastavljajo vprašanje ali ti grehi, dejansko obstajajo kot negativne lastnosti, ali pa lahko, spreobrnjeni in pojmovani na drugačen način predstavljajo pozitivne vrednote, nekaj kar ustvarja kolektivno identiteto nas vzhodnjakov.
Pa ljuba podalpska deželica resnično sodi v kontekst tistega, kar lahko imenujemo vzhodnoevropska kultura. Seveda, saj ta kontekst ni vezan le na geografski položaj države, ampak predvsem na njeno preteklost in mentalni odnos do sveta, ki ga včasih, zdi se, tako z veseljem nadomeščamo z novim, privzetim. Geografski položaj, različne tradicije in značaj tako Moskve kot Ljubljane kažejo na to, kako zelo širok je v resnici razpon vprašanj in vsebin kulture, ki jo imenujemo vzhodnoevropska in morda še vedno lahko tvori nekakšen nasprotni pol zahodnoevropski-ameriški kulturni paradigmi.
Ko smo se pred leti pričeli priključevati menda boljši in lepši prihodnosti v okviru velike, srečne družine Evropskih narodov, se je zdelo kar nekako samoumevno, da pozabimo na vse dobre strani, ki nam jih je nudila preteklost in jih skupaj z drugo neuporabno staro šaro potisnemo v najbolj oddaljen kot omare, ki jo imenujemo zgodovina. Še danes nam vsi politiki zatrjujejo, da druga pot kakor pa popolna potopitev v neoliberalno globalizirano bodočnost ne obstaja. Da ni drugega načina pravilnega bivanja v današnjem času, kakor da postanemo periferne papige velikega in spoštovanja vrednega centra Evrope, za katerega pa nihče pravzaprav ne ve, kje obstaja.
Po drugi strani se tam, kjer naj bi se skrival center lepe sedanjosti, h kateri težimo, pojavljajo želje prav po tistih grehih, ki jih očitajo vzhodu, tistih lastnostih, ki jih vzhod skuša pomesti pod preprogo, da bi postal enak kapitalistični demokraciji razvitega sveta. Sedem grehov lahko pomeni odrešitev. Lenoba je pravzaprav občutek časa, zmožnost, da obstaja čas, ko ne delaš drugega, kot bivaš in čas mineva. Verjetno nisem edina, ki hrepenim za lenobo. Znani izrek »Pretvarjajo se, da nas plačujejo, mi pa se pretvarjamo, da delamo« opisuje družbe v socialističnih državah kot zelo neučinkovite. Umetniki so verjetno edini, ki jim je danes lenoba še dovoljena, saj je mnogokrat opravičljiva s časom, potrebnim za osmišljanje ideje. A tudi oni morajo v novem svetu, v katerega smo stopili, producirati dela po tekočem traku, da lahko preživijo. Lenoba torej lahko predstavlja idealno stanje, osvoboditev od obsedenosti z uspehom in kariero.
Neprofesionalizem je drugi izmed grehov na razstavi rusko-slovenske povezanosti. Nekatere izmed umetnikov zanimajo ravno potencialne možnosti tovrstnega odnosa. Neprofesionalizem ni zavezan ustaljenim postopkom dela. Umetniki imajo možnost, da se podajo na mnoga področja, za katera vsekakor niso strokovno usposobljeni, in da delajo znotraj njih in z njimi ter pri tem odpirajo nove možne vidike, pristope in poglede, včasih pa tudi kritike.
Kolektivizem predstavlja idejo, samo bistvo komunistične stvarnosti v nasprotju s poudarjeno individualnostjo sveta in sveta umetnosti na Z. A tudi tam so, predvsem v šestdesetih letih obstajale skupine umetnikov, ki so se obrnile v drugo smer od poudarjanja osebnosti umetnika. 7 grehov torej predstavlja tudi umetniška dela, vezana na idejo skupine in pripadanja kolektivu. Na razstavi so predstavljeni še naslednji, pogojno dvoumni grehi vzhodnjakov, ki pa jih bomo razstavljali in o njih razmišljali v prihodnji oddaji: utopizem, mazohizem, cinizem in ljubezen do Zahoda.
Zdi se, da izbor umetniških del poudarja neko drugo linijo likovne umetnosti, od tiste, ki jo ponujajo umetnostnozgodovinski pregledi umetnosti preteklega petdesetletnega obdobja ustvarjanjana. Kljub temu, da je razstava zastavljena konceptualno in ne umetnostnozgodovinsko-pregledno, pa je število izbranih del tako veliko, da lahko ponuja sliko preteklega obdobja ustvarjalnosti v Rusiji in Sloveniji. Takšno razmišljanje morda podpira tudi odločitev kuratorjev, ki so v razstavo vključili tudi film, oblikovanje in popkulturo, česar klasično umetnostnozgodovinsko pojmovanje umetnosti, kakor jo še vedno razumejo in zagovarjajo pri nas, gotovo ne bi podprlo. A o umetniških delih, ki so iz sveta visoke umetnosti stopila na področje pop kulture in pop kulture, ki se je znašla v galeriji več v naslednji oddaji in naslednjem letu.
V drugi del Arterijine torkove oddaje je prišla Saša Nabergoj, vodja programa šole za sodobno umetnost na SCCA, da je povedala več o zborniku Strategije predstavljanja. Za tiste, ki se boste potikali po Celjskem koncu pa še opozorilo, da je tam na ogled zanimiva razstava Na robu, ki jo je pripravila Saša in predstavlja umetnostno produkcijo za večino verjetno precej skrivnostne Armenije. O razstavi bomo spregovorili v naslednjem letu. Arterija odhaja praznovat in počivat, seveda pa je vedno z vami prav tu!
Pripravila sem jo Petja Grafenauer Krnc.
SREĆNO 2005!!!!!!!!!!!