Nekdanji ameriški predsednik Ike Eisnehower je izjavil: »Da bi rešili gospodarstvo, moramo kupovati, kupovati karkoli.« Francoski situacionist Raoul Vaneigem je dobro desetletje kasneje v svoji znani knjigi 'Revolucija vsakdanjega življenja' dodal kritiko: »V kraljestvu potrošnje je državljan kralj. Sedanji ekonomski sistem lahko reši le spreminjanje človeka v potrošnika in ga tako identificirati s čim širšo paleto potrošniških vrednot, skratka praznih, fiktivnih in abstraktnih vrednot.« Slednja trditev ni nikoli izgubila svoje aktualnosti. Diktatura potrošnje je med ljudmi izbrisala vse meje, razen ekonomske. V osnovi je vsakdo svoboden, da nakupuje. Na milijone svobodnih sužnjev, omamljenih z redno dozo televizijskih reklam, se vsak dan izgublja v labirintih nakupovalnih centrov.
Kultura potrošnje je najbolj perverzna v svojem bleščanju prav okoli božiča in novega leta. Praznično obarvane reklame so se na televiziji spotikale druga ob drugo že konec oktobra. Ljubljanski blagovno trgovinski center je letos svojim kupcem serviral tako imenovani veseli november. Časopisi, reklamni panoji in akcijski oglasi v naših nabiralnikih nas posiljujejo z nasveti, kaj naj našim najbližjim kupimo za božič in novo leto. Če bomo kupili ta in ta parfum svojemu dekletu, ji bomo s tem pokazali, da jo imamo resnično radi. Manifestiranje človeških čustev je kultura potrošnje uspešno zamenjala s kupovanjem predmetov, pri katerih je važna zgolj cena.
Mediji so tragikomično farso, ki se te dni odvija v trgovinskih centrih, poimenovali kot nakupovalno mrzlico. Gre za ustrezno primerjavo, če upoštevamo, da je mrzlica v bistvu bolezen, ki človeka pahne v stanje delirija. Ko je novinarka nacionalne televizije sredi nakupovalnega središča vprašala neko gospo, če se ji zdi, da trgovine pretiravajo s prenagljeno praznično ponudbo, je ženska odgovorila pritrdilno in odkorakala stran s polnimi vrečkami. Trgovci so še napovedali zamik sezonskega znižanja iz decembra na januar. Namen je čim bolj podaljšati obdobje nakupovalne mrzlice in iz bolnikov izcediti sleherno kapljico krvi. Do januarja veliko izmed njih itak pri življenju ohranjajo zgolj še banke s svojimi kratkoročnimi potrošniškimi krediti.
O vcepljenosti kulture potrošnje v našo zavest in način življenja nazorno priča tudi komercialni mit o Božičku, ki naj bi vsako leto obdaroval otroke širom sveta. Božiček je produkt korporacije Coca-Cola. Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja se je podjetje ukvarjalo z velikimi problemi zaradi katastrofalnega zloma ameriške borze leta 1929. Vodstvo Coca-Cole se je zato odločilo razširiti svojo ciljno publiko iz skupine posameznih odraslih, ki so pijačo uživali zaradi njenih poživilnih učinkov, na celotno družino. Leta 1931 je švedski umetnik Haddon Sundblom podjetju ponudil risbo debelušnega in prijaznega dedka, oblečenega v barve Coca-Cole, ki celi družini prinaša veselje. V obliki steklenic seveda.
Številne folk kulture so kakopak že prej poznale razne prinašalce darov v obliki svetnikov, škratov in tako dalje, toda Božiček je v svoji rdečebeli barvi zgolj del reklamne kampanje Coca-Cole in prav nič drugega. V trgovinah podjetja lahko kupite božične igralne karte, plastenke ter figurice v obliki Božička, obleke, copate, okrasne luči, zimske igrače, odeje, obeske, posterje in krožnike z božičnimi motivi. Kupite lahko tudi maketo cele polarne vasi, kjer naj bi živel Božiček. Vse, prav vse je naprodaj – če ste le čez leto bili dovolj pridni otroci.
Logika kapitalizma nadzoruje vedno več dnevov na koledarju, ki naj bi jih praznovali s pretiranim krčenjem družinskih proračunov. Dneva mitološkega kristusovega vstajenja oziroma velike noči se spomnimo s kupovanjem ogromnih čokoladnih jajc. Dan svetega Valentina zaznamuje dvig cen rož. Potem je tu še očetov dan, ki ga je na začetku dvajsetega stoletja lansiralo ameriško podjetje 'American Greeting Card Company', da bi prodalo več voščilnic. V visoko razvitih potrošniških družbah fraza 'čas je denar' pomeni vse. Obdobje med dvema praznikoma je v skladu s tem nabito z drugimi nakupovalnimi akciji.
Papež Janez Pavel drugi je v včerajšnjem nagovoru vernike pred svojo palačo opozoril, da smisel božiča izgublja svoj pomen zaradi prevlade materialnih dobrin nad duhovnimi vrednotami. Pustimo ob strani hipokrizijo človeka, ki je za svojo petindvajsetletnico papeževanja dobil ferarija. Krščansko vero je religija potrošnje zamenjala po istem principu, kot je nekoč cerkev pometla s poganskimi običaji. Starega boga je zamenjal nov bog: denar, ki ljudem veliko bolj koristi in so zanj pripravljeni tudi več storiti. Ljudje sicer še vedno načeloma verujejo v starega boga, toda novega naravnost ljubijo.
Templji religije potrošnje so nakupovalna središča. Verski fanatiki predvsem v Ameriki, čedalje bolj pa tudi v Evropi, spijo v spalnih vrečah pred trgovskimi centri, da bi med prvimi izkoristili ugodne razprodaje. Tam ležijo na pločniku poleg tistih, ki jih je celotna nakupovalna evforija vrgla v bankrot. Marksova teza, da je religija opij za mase, je ponovno svečano potrjena.
Religija potrošnje ima še nekaj skupnega s krščansko vero. Obljublja namreč odrešenje, ki ga ne more dostaviti. Kupite avto X in vaši problemi bodo odpravljeni. Z zimsko svežim dahom žvečilnega gumija Y boste spoznali sanjskega partnerja. S šamponom X si boste povrnili samozavest. In tako dalje v neskončnost. Pridigarji nove religije nas preko televizijskih ekranov in ogromnih reklamnih panojev nagovarjajo: »Če iščete odrešitev, morate kupovati, kupovati karkoli! Karkoli! Da le kupujete!«
Komentarji
komentiraj >>